Pri Hadu sem prebral; Hada občasno berem, ker razmišlja podobno kot jaz; da mozga o moči vizualnosti. Brž bi povezavo lahko našli v Dnevnikovem dnevniku Direkt ali recimo v Burdinem tedniku Nova. Prodajata se izključno z odmevnimi fotkami in naslovi, saj je celotna štorija v notranjosti neberljiva. Oz povedano po domače - v notranjosti ne piše nič! Podobnost sem opazil še pri Ekipi. Najprej velik naslov, potem pa nič.

Zakaj je temu tako? Ljudje danes pač nimamo časa za prebiranje raznoraznih čtiv. Dovolj nam pove že slika in velik naslov. To se (danes) prodaja. Kaj notri piše tako ni pomembno. Dovolj je, da piše Jurij je peder! Pa bomo pobrali, zagrabili in prodali naprej. Četudi bo Jurij kasneje skušal dokazati, da ni. Ali celo zmagal na sodišču. Ko je enkrat peder je peder. Ni več poti nazaj. Življenje se mu spremeni. Kot denimo Aureliju Juriju, ki nikoli več ne bo župan, niti visok funkcionar v svoji stranki. Bo le en jeben svinger, ki išče mladoletnice na službene stroške. Čeprav je vsem pokazal, da je iz mesa in krvi. Zaznamovani lahko doseže, da se mu medij mora opravičiti. Vendar bo tisto opravičilo komaj berljivo napram “caps lock” naslovu s katerim ti za vedno spremeni življenje.Mnogi omenjeni mediji so zadeli tudi format in globino (število strani). Strani je namreč ravno dovolj, da jih med odmorom ob kavici prelistaš ter časopis zavržeš. Bistveno pa je, da ga kupiš in da zgodbe prodaš naprej. Da ti zleze pod kožo in še kdaj posežeš po njem. To jim vsekakor uspeva, saj sem že sam kupil katero izmed izdaj, čeprav sem vedel da notri ne bo nič pametnega, a kupiš vseeno. Ne stane dosti. Ne pozna se. Drobiž zame, a za založnika oz urednika celo bogastvo.

Nek Direkt ali nekdaj Slovenske novice te lahko brezkompromisno diskriditirajo. Lahko jih greš tožiti, morda tožbo kdaj tudi dobiš. Do takrat pa si zaznamovan. Nikoli te diskriditacije ne izbrišeš s sebe. Oni pa lahko s prodajo ene same številke odplačajo tvoje “bolečine”. Marsikomu so taki mediji trn v peti. Sam jih pozdravljam. Ker “osveščajo” z drugačnimi novicami, sicer pa sami odločamo kaj bomo brali. Morda bi morale biti le kazni za laži in podtikovanja višje in sodno preganjane.

Zakaj to pišem? Gola telesa in beseda seks se dobro prodajajo. Boljše kot frišne žemljice. Vedno so se in vedno se bodo. Ljudje pač padamo na vizualnost. Ta blog je pa ravno pravšnji dokaz.

Citat iz 3SOME: “Seks je kot pizza. Kljub temu, da je slab - je še vedno dober!” ne bo nikoli točen. Seks je namreč boljši od pizze!

Ste opazili, da se je s pojavo digitalcev in digitalnih kamer (digitalne tehnike nasploh) ta panoga noro razbohotila? Kdo pa danes še nima avtorskega posnetka lastnih posteljnih vragolij? Kdo danes nima digitalca? Snemamo se vsi, začenši z onimi malimi tinejdžerskimi pikicami, ki še sploh ne vedo zakaj prav jo imajo.. Najprej sebe, potem pa še sebe v akciji.. Tako me je pred nedavnim kontaktirala ena omladinka, ki si je zaželela svoje galerije. Svoje gole galerije! “Ni problema” sem rekel “Koliko pa si stara?” - “Petnajst.. bom..” - “Hvala! Se slišiva cez kako leto, dve!” Slikco mi je na e-mail vseeno poslala, da je ne bi pozabil..

Hja. Omladinke so pogumne, tako se je tudi Jambrekova tamala razdajala na bolj znanem tinejdžerskem portalu. Omladinke v nulo uporabljajo tudi e-kamere. Sem pred nedavnim sedel v cybercaffeju poleg enega mulca, ki je četal preko messengerja. Na drugi strani pa je punčara preko e-kamere telovadila sprva v spodnjih cunjicah, kasneje pa še gola. Jao, da te tata sad vidi..

Do pred kratkim smo imeli občutek, da so kaj takega sposobne samo holivudske psice tipa Pamela Anderson ali Paris Hilton, ki drugače kot s pohotnim stokanjem in našmrkane z drogo tako ne morejo priti v odspredje. Na Balkanu pa je svoj prvi muvi v javnost poslala še našmrkana Severina Vučković. Mala je dala. Hvala kurcu. Saj vsi vemo, da nima zlate. Naše polnoletne punčare pa so z njenim muvijem dobile avtomatsko zavoro. “Nep! Snemanje odpade! Tudi slikanje!” Ines Juranovič je stvar samo še bolj zajebala. Kolega mi razlaga, da aktualne dikline ne more spraviti pred objektiv, kaj šele pred digitalno zrklo. Vse prejšnje ima arhivirane. Fetiš pač. Eni zbirajo znamke, drugi kovance, tretji pa posnetke svojih fukačin. Prtičke zbirajo verjetno samo (še) pedri. Se vam zdi to pisanje bolno? Preidite na kak drug blog!

Kaj sem sploh hotel povedati? Jap. Snemanje ni nikakršen bav-bav. Samo vedeti morate s kom snemate svoje vragolije. Da se ne zgodi, da se znajdete na webu kot punčara iz Tuzle, oz novosadska “sponzoruša”, kot so jo poimenovali. Ker potem si psevdonima “kurba” ne izbrišete nikoli. Jebiga, kurbe oz prasice (kakor hočete) so vse tiste ženske, ki dajo vsem moškim razen meni. Amaterski performensi v zadnjem času gredo bolj za med kot pa profesionalni posnetki znanih porno produkcij.

Zakaj mi je ravno ta tema prišla na misel? Gledal sem film “Malena”, kjer se mi je Monica Bellucci (znova) zasmilila. Gledal sem svežo fukačino “Novosadska sponzoruša”, kjer je punca izpadla kot poslednje govno. Moški darsteller bo v filmu vedno izpadel džajić, pa četudi je debel ali s postavo dachauskega atleta; zamaščen; brez kurčine. Ženska starleta je lahko svetsko mega dobra, pa bo v očeh večina izpadla kurbetina. Na žalost je to kruta realnost, ki jo piše življenje. Naivnost pa ima tudi svojo ceno. Posebej, ko se celo selo za tabo ozira in se šunta ala “Lej, to je ona!”

Jah, po doooolgem času se kot pravi bloger vračam na stara pota. Blog je kot droga, ki te nikoli dokončno ne izpusti iz rok. Jep. Imel sem svoj b(r)log, pa so ga drugi podomačili, potem sem imel svoj pajzl, pa je šel v tri mile materine. Danes sem odprl hajzl, ali po domače sekret. Nabralo se je kar nekaj gradiva, pa tudi priporočljivo je, da je svojo jezo in negodovanje najboljše in najlepše stresati iz sebe. Bomo pritiskali skupaj?