Verjamem, da med nami obstaja kar zavidljiva večina, ki jim (beri: nam) popustijo “ventili”. V pozitivni smeri, razumljivo. Sigurno se vam je že zgodilo, da podzavestno kdaj momljate kako pesem sami pri sebi ali ob radijskem ali tv predvajanju. Nekateri še zaplešete zraven. Pa se tega niti ne zavedate. Najdejo se še tako robusni predstavniki moškega spola, ki želijo kot slavčki odpeti še tiste najvišje (beri: nemogoče) vokale. Recimo v Bohemian rhapsody skupine Queen, ali Dennisovo liriko (sem prav napisal?) iz že potopnih Game overov. Čeprav bodo v družbi najbolj zagreti zagovorniki anti-pederskega gibanja, ali ritošejkanja. Dobro, najdejo se tudi ženske predstavnice, ki bi na vsak način rade odpele kaj iz Cavalerinega grla.

Ampak kaj želim povedati? To počnemo navadno, ko smo povsem sami, ko nas nihče ne vidi. Jep, to si mislimo. Zidovi imajo ušesa, okna pa oči. Pa najsi bo to doma, za šporhetom, za likalnikom, pod tušem, kar tako ali v avtu. Prav v slednjem je še posebej zanimivo. Bobnanje po volanu, čupanje ali recimo izpovedno petje (ko je ena roka na srcu, obrazna mimika pa na popolni sentimentalnosti, da še tebi postane hudo v sosednjem jeklenem konjičku). Manj slišljivo inu tudi zanimivo je, če nekdo nabija umcn-umcn.. Nekateri imajo te “probleme” že, ko si nadanejo slušalke med pešačenjem. Takrat je toliko bolj nenavadno (za opazovalce). Če imajo nadeta sončna očala in pri popolni koncentriranosti na samo petje še zaprte oči, da se vokal še dodatno pojača, lahko takšen performens traja in traja.. Da ne omenjam tistih, ki pozabimo, da imamo vklopljen kdaj pa kdaj webcam. La storia continua.. Tukaj se pravi smeh (za zunanjega opazovalca) šele prav začne..

Who cares? Tako ali tako spremljam ljudi po Mariboru, ki se pogovarjajo sami s seboj. Jaz jim pravim dvorska ludila. Vedno več je tega. Nekdo mi bo pametno pripomnil, da je to njihova aura. Serem jaz na tako avro. Drugi brzijo iz enega konca maksimarket-nakupovalnega-centra na drugega kot utrgani. Več ur. Brez da kaj kupijo. Brezglavo brzenje. Opaziš jih (hočeš ali nočeš), če sediš kje na pijači, pa zmešano divjajo mimo tebe.

Novi milenij - novi ljudje. Važno, da se imamo sami pri sebi fajn. Ne? Ko” jebe velikega Brata!

Danes sem na slovenskem radiu prvič (po dolgem času) slišal Džonijev glas. Na 102.8 fm, Radio Slovenia International. Generacije iz poznih osemdesetih in tiste povojne Džonijeve Azre najverjetneje ne poznajo. Ne vedo kaj zamujajo. Priporočam njegovo glasbo. Poslušanje. Džoni kljub medijskem molku in nepojavljanju v javnosti že več kot desetletje v sosednji Hrvaški velja za kult, Azra pa za največji “njihov” bend vseh časov, kljub temu, da je Džoni segal globoko čez meje. Pišejo se knjige, delajo se dokumentarci, formirajo se bendi, dela se glasba. Džoni ostaja trden. Pravi, da Azre ne bo nikoli več zbobnal skupaj. Raje prevaja starogrško mitologijo nekje na Nizozemskem in vozi Taksi. V Hrvaško se več ne vrača. Menda po vojni še sploh ni bil v njegovem Zagrebu. V Beogradu pač, pa še to bolj poredko. Kot pravi kolega Žuna ima poln kurec balkanizmov in te mentalitete, ko vsi serjejo po vsem. Srbi jebejo mater Hrvatom, Hrvati jebejo kevu Srbom, a ne zavedajo se, da so vsi skupaj mešanica iz istega lonca - Pohrvaćeni Srbi in posrbljeni Hrvati. Sicer pa še zmeraj ni odpustil bivšemu Jugotonu, danes Croatia Records, ki bi mu naj ukradel avtorske pravice.

Mrhovinarski novinarji bi sicer radi iz njega vsako leto (ko se pač spomnijo nanj) pridobili najvažnejšo informacijo - “Kdaj?”. To počno zadnjih nekaj let. HTV je sicer že izgubil voljo, sedaj to počne komercialni RTL. Prvi se raje posvečajo dokumentarcem o njemu samem. “Kad Miki kaže da se boji” jim je res fajnsko ratal! Več tega bi pričakoval tudi pri naših. Menda pa ja nimamo arhivov za molje hranit, kajne?

Letos je pri zbirki Profil (distribucija: Dallas records) izšla knjiga o njemu. Imenovana Fantom slobode. Kot prvi Slovenec sem jo imel priložnost za Rockonnet tudi recenzirati ( http://www.rockonnet.com/clanek.php?id=6&article=4917 ).

Knjiga je že pred izidom dobila status bestsellerja. Branimir Johnny Štulič, alfa in omega zagrebške Azre. Kontraverzni avtor in mistični glasbenik. Mit, ki ostaja. Legenda, ki hodi. Živo božanstvo. Z eno besedo kult. Njegova glasba in teksti imajo globino. Njegovo delo je več kot pa le muziciranje. Človek je fenomen. Težko ga je razumeti. A ga enostavno moraš imeti rad. Buri duhove, čeprav se z glasbo že nekaj časa več uradno ne ukvarja. Danes denimo, ena izmed največjih zvezd rock n rolla pri nas, v Utrechtu (Nizozemska) vozi taksi in brca žogo. Z mediji ne komunicira. Na Hrvaško se sploh več ne vrača. Mnogi boste rekli - utrganec. Tribute to Azra koncerti pa so zmeraj polni. Pa naj bodo odigrani pri nas ali v tujini. Pa njega sploh ni zraven. Džonijeva glasba ima svoj flow. Obiskujejo jih vse generacije. Džoni je pač bil car. Samouk. Vojaško dete. Proletarec. Upornik. Še prijatelji so ga težko razumeli, imel pa je vedno najboljše ženske. Nobena o njemu, še danes, ne najde žal besede. Niti tiste, ki jih je pustil čez noč.

Prav zato je njegova knjiga bila še bolj zanimiva kot pa lanskoletni dokumentarec hrvaške tv »Kdo so liki Džonijevih pesmi?«. Zadnji premiki na nekdanji jugoslovanski rock sceni, posebej reunion sarajevskih Bijelo dugme, pa ljudi silijo v razmišljanje in špekuliranje o reunionu Azre.
Hrvoja Horvata, avtorja knjige, sicer ne poznam. Vendar lahko z gotovostjo trdim, da se je spustil v težko delo. Pisati biografijo enega izmed največjih rokerjev na Balkanu, če ne že v Evropi je izjemno težavna stvar. Posebej, če je lik kompliciran kot je to JBŠ. O njemu se namreč pišejo eseji, raziskovalne in diplomske naloge. Pa tečejo razprave na filozofskih fakultetah, katero je tudi sam obiskoval, pa nikoli dokončal. Njegovo glasbo bi naj poslušal celo Kurt Cobain (Nirvana) in kradel melodije. Horvat je padel na »izpitu«.

Apetiti po informacijah so bili ogromni. Džoni, ki je igral pri Parnem valjku, je namesto basista na prvi intervju vzel psa. Svoji največji ljubezni, Snježani Banović spisal več kot 110 hitov, zraven tega pa v tistem času od njih zaslužil preko dva milijona dolarjev, pač ni en larifari. Vpliv ni imel le na glasbenike. Marsikateri književnik prizna, da je še danes pod vplivom njegovega lika. A dokaj hitro spoznaš, da je omenjena biografija le skupek starih člankov in že videnih, prebranih in znanih informacij. Nič novega. Nič pretresljivega. Niti en poskus vzpostavitve komunikacije z glavnim akterjem. Le en kvazi paparazzo foto iz leta 2005. Čudno, da avtor ni poskusil najprej sam, potem pa še preko tujih (angleško govorečih) novinarjev priti do njega in do novih zanimivosti. Nič.

Džoni je knjigo označil kot »sranje«. Razumljivo. Njemu je težko ustreči. Pa vendar ni dosti od resnice. Hrvoje Horvat namreč zelo slabo pozna Azro in Džonija. Saj v nasprotnem primeru ne bi padel že pri naslovih pesmi in albumih, pa seveda osnovih podatkih iz njegove biografije.
Sicer pa je knjiga dokaj tekoče berljiva. Razdeljena na obdobja, ki so zaznamovala Džonijevo življenje. Vendar ljubitelje in interesente Azre ne zanimajo toliko stari podatki, saj so jih lahko predhodno že davno črpali pri Petru Janjatoviću.

Še vedno pa nas zanimata vsaj dva vprašanja. Bomo imeli priložnost (še) videti Azro? Se bo Džoni vrnil »domov«? Na tipična dva vprašanja ne dobimo odgovora iz prve roke.

Danes sem na slovenskem radiu prvič (po dolgem času) slišal Džonijev glas. Na 102.8 fm, Radio Slovenia International. Generacije iz poznih osemdesetih in tiste povojne Džonijeve Azre najverjetneje ne poznajo. Ne vedo kaj zamujajo. Priporočam njegovo glasbo. Poslušanje. Džoni kljub medijskem molku in nepojavljanju v javnosti že več kot desetletje v sosednji Hrvaški velja za kult, Azra pa za največji “njihov” bend vseh časov, kljub temu, da je Džoni segal globoko čez meje. Pišejo se knjige, delajo se dokumentarci, formirajo se bendi, dela se glasba. Džoni ostaja trden. Pravi, da Azre ne bo nikoli več zbobnal skupaj. Raje prevaja starogrško mitologijo nekje na Nizozemskem in vozi Taksi. V Hrvaško se več ne vrača. Menda po vojni še sploh ni bil v njegovem Zagrebu. V Beogradu pač, pa še to bolj poredko. Kot pravi kolega Žuna ima poln kurec balkanizmov in te mentalitete, ko vsi serjejo po vsem. Srbi jebejo mater Hrvatom, Hrvati jebejo kevu Srbom, a ne zavedajo se, da so vsi skupaj mešanica iz istega lonca - Pohrvaćeni Srbi in posrbljeni Hrvati. Sicer pa še zmeraj ni odpustil bivšemu Jugotonu, danes Croatia Records, ki bi mu naj ukradel avtorske pravice.

Mrhovinarski novinarji bi sicer radi iz njega vsako leto (ko se pač spomnijo nanj) pridobili najvažnejšo informacijo - “Kdaj?”. To počno zadnjih nekaj let. HTV je sicer že izgubil voljo, sedaj to počne komercialni RTL. Prvi se raje posvečajo dokumentarcem o njemu samem. “Kad Miki kaže da se boji” jim je res fajnsko ratal! Več tega bi pričakoval tudi pri naših. Menda pa ja nimamo arhivov za molje hranit, kajne?

Letos je pri zbirki Profil (distribucija: Dallas records) izšla knjiga o njemu. Imenovana Fantom slobode. Kot prvi Slovenec sem jo imel priložnost za Rockonnet tudi recenzirati ( http://www.rockonnet.com/clanek.php?id=6&article=4917 ).

Knjiga je že pred izidom dobila status bestsellerja. Branimir Johnny Štulič, alfa in omega zagrebške Azre. Kontraverzni avtor in mistični glasbenik. Mit, ki ostaja. Legenda, ki hodi. Živo božanstvo. Z eno besedo kult. Njegova glasba in teksti imajo globino. Njegovo delo je več kot pa le muziciranje. Človek je fenomen. Težko ga je razumeti. A ga enostavno moraš imeti rad. Buri duhove, čeprav se z glasbo že nekaj časa več uradno ne ukvarja. Danes denimo, ena izmed največjih zvezd rock n rolla pri nas, v Utrechtu (Nizozemska) vozi taksi in brca žogo. Z mediji ne komunicira. Na Hrvaško se sploh več ne vrača. Mnogi boste rekli - utrganec. Tribute to Azra koncerti pa so zmeraj polni. Pa naj bodo odigrani pri nas ali v tujini. Pa njega sploh ni zraven. Džonijeva glasba ima svoj flow. Obiskujejo jih vse generacije. Džoni je pač bil car. Samouk. Vojaško dete. Proletarec. Upornik. Še prijatelji so ga težko razumeli, imel pa je vedno najboljše ženske. Nobena o njemu, še danes, ne najde žal besede. Niti tiste, ki jih je pustil čez noč.

Prav zato je njegova knjiga bila še bolj zanimiva kot pa lanskoletni dokumentarec hrvaške tv »Kdo so liki Džonijevih pesmi?«. Zadnji premiki na nekdanji jugoslovanski rock sceni, posebej reunion sarajevskih Bijelo dugme, pa ljudi silijo v razmišljanje in špekuliranje o reunionu Azre.
Hrvoja Horvata, avtorja knjige, sicer ne poznam. Vendar lahko z gotovostjo trdim, da se je spustil v težko delo. Pisati biografijo enega izmed največjih rokerjev na Balkanu, če ne že v Evropi je izjemno težavna stvar. Posebej, če je lik kompliciran kot je to JBŠ. O njemu se namreč pišejo eseji, raziskovalne in diplomske naloge. Pa tečejo razprave na filozofskih fakultetah, katero je tudi sam obiskoval, pa nikoli dokončal. Njegovo glasbo bi naj poslušal celo Kurt Cobain (Nirvana) in kradel melodije. Horvat je padel na »izpitu«.

Apetiti po informacijah so bili ogromni. Džoni, ki je igral pri Parnem valjku, je namesto basista na prvi intervju vzel psa. Svoji največji ljubezni, Snježani Banović spisal več kot 110 hitov, zraven tega pa v tistem času od njih zaslužil preko dva milijona dolarjev, pač ni en larifari. Vpliv ni imel le na glasbenike. Marsikateri književnik prizna, da je še danes pod vplivom njegovega lika. A dokaj hitro spoznaš, da je omenjena biografija le skupek starih člankov in že videnih, prebranih in znanih informacij. Nič novega. Nič pretresljivega. Niti en poskus vzpostavitve komunikacije z glavnim akterjem. Le en kvazi paparazzo foto iz leta 2005. Čudno, da avtor ni poskusil najprej sam, potem pa še preko tujih (angleško govorečih) novinarjev priti do njega in do novih zanimivosti. Nič.

Džoni je knjigo označil kot »sranje«. Razumljivo. Njemu je težko ustreči. Pa vendar ni dosti od resnice. Hrvoje Horvat namreč zelo slabo pozna Azro in Džonija. Saj v nasprotnem primeru ne bi padel že pri naslovih pesmi in albumih, pa seveda osnovih podatkih iz njegove biografije.
Sicer pa je knjiga dokaj tekoče berljiva. Razdeljena na obdobja, ki so zaznamovala Džonijevo življenje. Vendar ljubitelje in interesente Azre ne zanimajo toliko stari podatki, saj so jih lahko predhodno že davno črpali pri Petru Janjatoviću.

Še vedno pa nas zanimata vsaj dva vprašanja. Bomo imeli priložnost (še) videti Azro? Se bo Džoni vrnil »domov«? Na tipična dva vprašanja ne dobimo odgovora iz prve roke.

Zvesti komentator mojih prispevkov Imperator me je spomnil, da vam predstavim še Balaševićevo verzijo Bečkih konjušarjev. Isti Djole, ki vsakoletno kraljuje pri nas na vseh prizoriščih, posebej pa na Festivalu Lent, ter nam prodaja vse možne zgodbice kako je fajn biti Slovenec (on je že dlje časa državljan R Slovenije), celo domuje pod Mariborskim Pohorjem, dasiravno njegova konkurenca v Srbiji tega ne ve - jim skriva, slavospeve pa mu pišejo naši - slovenski - novinarji, ki njegovega največjega konkurenta iz matične domovine (Bore Čorbe, press) organsko ne prenašajo ter še danes ne morejo spati in preboleti stihov čorbine (in najbolj odmevne) verzije Dunajskih kočijažev. Balašević (podobno kot Bora Čorba) mi ima sicer fenomenalne tekste, izvrstno glasbo, fantastično dodelan nastop.. vendar.. ko se spomnim na spodaj omenjeno pesem, me znova zmrazi..

Laku noć braćo Janezi (Djordje Balašević - Sava Centar 1991. i Srpsko Narodno Pozoriste NS 1991.)

Laku noć braćo Janezi
Shvatam vas, sve su to geni
Mame vas habsburški kavezi
Neko je rodjen da šeni

Malo ste plebiscirali
Pre tog ste puno rovarili
Tovariši, dugo ste svirali
Dok se niste natovarili

“Ajte vi, braćo Slovenci,
Nemojte s tim da se šalite
Samo vas cekaju Nemci
Samo im vi još falite

Kvarni ste, jadna vam majka,
Nismo iz istog filma
I dečki iz trećeg rajha
Za vas su GG firma

Ne kunem, ne kunem i ne pretim
Sve ovo smatrajte šalom
Ja neću da vas se setim
Ni kad budem gledao slalom

Na nama svako ućari
I vi ste tako odlučili
Laku noć braco smučari
Dobro ste mi se smučili

Želim vam mir i spokojstvo
I slavu vašoj zastavi
Bilo je zadovoljstvo
Jeb”o nas ko nas sastavi

Katera pa je vam ljubša? Borina ali Djoletova (zgoraj). Spet presojo prepuščam vam.. ;)

Enkrat za vselej - objavljam popolni tekst pesmi, ki jo je v “čast” slovenskega osamosvajanja v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, napisal Bora Djordjević - Čorba. Po osamosvojitvi (Slovenije) pesem ni bila več aktualna, tudi ne citirana. “Bečki konjušari”, ki nosi medvrstični pomen, je bila v slovenskem medijskem prostoru raztrgana na vseh koncih. Posebej s strani tistih, ki je niso nikoli slišali ali prebrali. Prav zato največkrat zasledimo ob kritiki Čorbe “konjušare” namesto “kočijaše”. Oceno o pesmi in avtorju si pa tako bralec na koncu postavi sam. O tem sem pa tako ali tako že pisal v prvih dveh odstavkih tukaj (Koncert Riblje čorbe v Ljubljani, maj 2004).

Hoće da se otcepe (B. Djordjević, 1989.)

Hoće da se otcepe bečki kočijaši,

pa neka se otcepe kada nisu naši,

zbogom lipicaneru i Postojnska jamo,

Bohinji i Bledovi, koji ču vam tamo,

pa veselo jodlujte i igrajte šotu,

ne treba mi ništa vaše u životu,

daćemo vam Kardelja, to je vaša loza,

daćemo vam Krško i Josipa Broza!

Podobno tematiko (tudi sam naslov) je ubral 20 let kasneje še za črnogorske brate:

Otcijepi se Milo (B. Djordjević)

Otcijepi se Milo
Nek’ ti je sa srećom,
Svijet će te po mapi
Tražiti sa svijećom.

Ič ne fali što ste mali
Al’ se živi fino,
Mali je Monako,
Mali San Marino.

Skupi na Cetinje
Svoje avetinje,
I sve liberale
I druge budale.

Pa pucajte iz livora
Samostalna Crna Gora,
Nek’ slobodno svako sere
Al’ za marke i perpere.

Pa, pošto si novi Crnogorski vladar,
Povedi odavde I ovaj tvoj kadar.
Stižu ti odavde Same glavješine,
Neka kući jedu Sira iz mješine.

A sa njima može
Da ide i Sloba,
Mi ćemo ti biti
Zahvalni do groba.

Oni došli kući
A o istom trošku,
Napravili i mi
Zemlju ekološku.

Imam tamo kuma
Imam pobratima,
Pa preko mobilnog
Čuću se sa njima.

A sve one
koji Velju da su Srbi,
Proćeraj fukaru
Ne vuči ih na grbi.

Pošlje otcjepljenja
Ima da te vole,
Mnogo, mnogo više
Od kralja Nikole.

Otcijepi se Milo
Unapred ti hvala,
U Srbiji biće,
Manje kriminala.

Otcijepi se Milo
Na tvojoj sam strani,

Ne bom pametoval o reprezentanci, ker nisem nogometni strokovnjak. Vendar si upam trditi, da se v tej, ki jo imamo priložnost gledati, tudi sam izvrstno znajdem. Menim celo, da sem konkurenčen, če ne celo boljši od malega Zavrlovega žlahtnika..

Resnica je samo ena - Rudi Zavrl, v dobrobit slovenskega nogometa vas naprošam, da odstopite! Čimprej! S sabo pa odpeljite še svojega hlapca Oblaka!

Predsednik NZS Rudi Zavrl s svojo ekipo že nekaj časa zavira razvoj slovenskega nogometa. Zameril se mu je Maribor, kot mesto, saj mu na edini pravi nogometni stadion, kjer je roko na srce tudi edina prava nogometna publika, ne vrne tekme reprezentance. NK Maribor je izločil polfinalista lige prvakov suvereno in z lahkoto. Vmes je še pokazal zobe Oblakovemu Schalkeju 04. (NK) Maribor je pokazal in dokazal, da se z nogometom zna spoprijeti, kar pa za Celje ne moremo trditi. Ne govorim o rokometu, temveč nogometu! Govorim o dveh Mariborih. O NK Mariboru in o mestu Maribor. Mura je v tretji ligi zbrala več gledalcev kot jih zbere narodni ponos v Celju ali Ljubljani. Politika nogometne zveze pa ni širiti nogometna obzorja v mestu grofov z znižano ceno ali celo s popustom ali prostim vstopom mladini in ženskam. NE! Poleg neatraktivnih nasprotnikov, ki jih tako nihče ne mara ali so neprivlačni, rinejo z glavo skozi zid. Na silo se še ni nič doseglo.

Poglejmo samo primer igralcev: Preglja ni. Cipot prihaja v ekipo na koncu. Forsira se denimo Knavs, ki še po šestem kolu v avstrijski ligi ni šel niti mimo klopi za rezerviste. Žalostno. Glavno, da je mali Zavrl začel v prvi postavi. Kljub temu, da je na edini in hkrati prvi trening zamudil.. Sem mislil, da si to lahko privošči samo nogometni veleum tipa Zlatko Zahović, pa še on je bil zmeraj predčasno sankcioniran. Na koncu celo z nikoli odigrano poslovilno tekmo..

Poglejmo se v ogledalo. Nismo jebeni Luksemburg, Vatikan ali kaka druga eksotična državica. Smo edini, ki smo nazadnje nafukali Svetovne prvake v fuzbalu! Dajmo si priznati, da naš doseg ni Albanija, Šri Lanka ali fuzbalski analfabetizem. Slovenci bi morali biti na svoj fuzbal ponosni. Prav zato kličem Zavrlu in njegovim, da naj odstopijo. Vsi. Od prvega do zadnjega. To ni njihova privat zadeva. Svojo so imeli v obliki Olimpije, pa so jo poslali v kurec.

Vem, psi lajamo, karavana pa bo šla dalje. Nič se ne bo zgodilo. Generacije bodo spet propadle, kot so že nemalokrat pri nas. Tako je, če nogomet gradijo bleferji.

Povzel bom Karićev:”Ne lažite nas!” Hkrati vas pa opozoril, kakšen pa mora biti predsednik NZS, da javno izusti, da se bodo tekme državne reprezentance, vkolikor bi Bežigrad odpadel, igrale v sosednji Italiji????????????? A uro vožnje proti severu je takrat imel pravo nogometno publiko s stadionom po vseh predpisanih merilih.