Pa se je začelo zares. Županska tekma je dala tudi radijsko vojno. Auer vs. Greiner. NET vs. City. Bor Greiner, urednik na RA City, je v Županometru (glasovanje na Radiu City), Auerja predstavil kot pravnomočno obsojenega zaradi utaje davkov, ki je bil kasneje pomiloščen. O cityjevem “Županometru” ima vsak svoje mnenje, ni daleč pa tudi resnica, ki jo je v svojem blogu že omenil kolega Pelko.

Auer tako Greinerja toži materialno odškodninsko kot urednika Rada City in civilno kot njega samega. Županski boj bo torej še kako vroč. Ne samo v Ljubljani - temveč tudi v mestu ob Dravi.

p.s.

Zanimivo bo predvsem zato, ker omenjena gospoda radijca nista le ime in priimek, temveč sta tudi tipična predstavnika svojih radijskih postaj, čeprav je Auer bolj znan in izkušenejši, pa ga mlajši in veliko bolj trmastejši Greiner prekaša v ratingih in priljubljenosti med mlajšo populacijo, ki bi lahko zamajala tudi volilne ratinge in same končne izide. Posebej ob pravi medijski manipulaciji..

Pojasnilo:

Auerjeva izjava na Radiu Net -> http://www.netsky.org/auer.mp3

Greinerjevo pojasnilo na forumu Radia City ->

Ker je tožba vseeno resna stvar moram sedaj še posebej paziti kaj rečem in zapišem. Zato se bom odrekel zapisu lastnih razmišljam in opozoril na članek kolega Boruta Mekine, objavljenega 25. maja letos, ki je zelo zgovoren:

Povezava do članka: http://www.vecer.si/clanek2006052505068820

Volitve so in bodo zmeraj vroča tema, ker gre za oblast. Moj nasvet razmišljajte o tem kdo in s čem si zasluži vaš glas in ohranite trezno glavo.

..//..

Sicer pa, da se zares razumemo, on je bil pravnomočno obsojen (ta del v zapisu ni bil sporen), enoletno kazen je že začel prestajati. Potem pa je vrhovno sodišče tožbo razveljavilo, misli, da zaradi napake, ki je bila v času sojenja storjena in sedaj se bo sojenje ponovilo.

Z Nikolo Zorićem, klavijaturistom Riblje čorbe, sva v soboto vrgla debato o Turbo folku. Zanimivo. V Srbiji Turbo folk postaja passe, pri nas se še uveljavlja in počasi prehaja v špico. Poslušajo ga vsi. Dasiravno je prvi slovenski turbo folk bend, Agropop oral ledino že v času kraljice te zvrsti Lepe Brene (Fahrete Jahić). Turbo folk je instant glasba, ki je značilna za področje Balkana (beri: ex Juge). Neke vrste zabavna glasba, ki vleče paralelo med popom in primesmi etna in folka. Prva nosilka je bila Vesna Zmijanac (čeprav bi lahko idejni oče bil že sam Goran Bregović osebno) ime pa ji je dal sam Rambo Amadeus Svetski Mega Car. Kakopak iz čiste zajebancije, ki se je sprevrgla v čisto resnico in kruto realnost. Razcvet je Turbo folk dosegel v začetku 90ih, ko je Miloševićeva oblast umetno forsirala to zvrst glasbe. In se je prijel. Tudi pri nas, v BiH in v zadnjem času še v sosednji Hrvaški.

Nič nenavadnega več ni, da si tudi navijači Hajduka, Dinama ali Željota rolajo Ceco Ražnatovič. Ironija tudi več ni, da si jo zarolajo privrženci Marka Perkovića Thompsona. Da je mogoče Ceco in Thompsona slišati v zaporedju. Ali pa Thompsona in Bajo Malega Kninđo. Čudna so pota gospodova. Nič nenavadnega ni, če si vodja navijačev Crvene zvezde ob napevih katere izmed brhkih deklin Pinka s sebe strga košuljo, refleksivno dvigne roke zmagovalno v zrak in v polhripavem in zavijajočem se vokalu (kot poslušanje razmagnetene kasete) zapoje kak znan refren. Si lahko predstavljate, da bi recimo vodja Dragonsov (ok, pri njih je vse možno) ali Viol isto stvar naredil na katerega izmed komadov Saške Lendero? Neeeeeee.. Imeli bi ga najmanj za pedra. Zamislite si, da na povratni tekmi Maribora s Partizanom zarolajo med polčasom Saškinega Metulja. Srbi bi se poscali od smeha..

Slovenci ne odobravamo svoje “zabavne” glasbe. Ker ni na nivoju. Na nivoju je narodnozabavna glasba, katero pa nam kradejo tujci. Posebej alpske dežele z Nemčijo. Avsenik in Slak to dobro vesta. Ni zastonj Na Golici najbolj predvajana in prodajana instrumentalna skladba na svetu!!! Zakaj ni slovenska zabavna glasba na nivoju? Ker jo krademo od drugih. Ker naši “glasbeniki” mislijo, da je mogoče že uveljavljen hit na nekem področju slabo predelati in vsiliti semkaj. Nemogoče. Turbo folk glasbo je znal delati Agropop, ki bi s srbohrvaščino lahko uspel tudi drugod. Zaostajal ni niti Vunjakov Brendi. Pubeci so delali pred dvema desetletjema glasbo, ki bi bila uspešna danes. Danes Slovenija ne premore dobrega Turbo folk izvajalca, kot je to pri Jugosih Halid Bešlić ali denimo Haris Džinović. Na vsak način namreč želimo ustvariti nekaj umetno. Na silo. Tudi Atomik Harmonik nam ni dobro ratal. Še vedno izstopa tista favšija, ki jo Slovenci v podzavesti imamo. Da bi ja sosed ne bil uspešnejši od nas. Zato ga za njegove uspehe ne bomo hvalili. Bomo pa grajali, z vsem srcem in užitkom, njegove neuspehe. Predvsem tukaj moramo veliko narediti. Na naši lastni podzavesti. Ni kriv Jasmin Stavros, da naši državljani v masah zasipajo njegov nastop. Ni kriv Balašević, da že desetletje prodaja iste finte in rasproda Festival Lent. Krivi smo mi in naši glasbeniki, ki so napram - tudi Stavrosu, še vedno preslabi in še bolj nekvalitetni. Njihovi nastopi pa p(o)razni..

“Damn I”m lookin” good!”

Vsake toliko me vrže na nostalgijo. Pa naj bo to glasba, film, listanje slikovja iz starih časov, pa seveda v igračine. Zato imam še vedno naštiman emulator Amige in Commodorja. Moji časi pač..

“Huhhh, much better!”

V večini sem bil pristaš avtomobilističnih iger tipa Test Drive, Grand Prix Circuit.. Accoladeove stvari, v glavnem. Predhodniki današnjih Need For Speedov, pa raznoraznih GP-jev. A me je ena igrica posebej pritegnila. 3DRealmsov Duke Nukem. Streljačina, ki je stara že več kot desetletje, ampak je še zmeraj dobra. Ima to, kar nima niti Virtual Turnament, Quake in drugi (COD & stuff like that). Tisti touche. Pravo muzićko podlago in igralnost. Quake sicer “ma Phobosa, ampak to je tudi vse. Hitro se ga naveličaš. Duke “ma življenje, dragi moji! Duke je lajf!

“You wanna dance?”

Že več kot desetletje čakamo na nadaljevanje. Vmes smo nekateri že povsem pozabili. Duke Nukem Forever še zmeraj ni prišel na prodajne police. Niti ga ni moč dobiti na kakem črnem serverju. Na koga čakajo? Imam občutek, da če se bo zgodilo, v kar malo dvomim, bomo lahko paralelko potegnili s Terminatorjem 3 in Chinese Democracy (Guns N Roses). Kjer se je veliko govorilo, več kot desetletje, naredilo pa bore, bore malo..

Medtem pa, ko si bom v kratkem spet naložil tisti 30mega pack starega Dukea 3D (z vsemi sobami), mi lahko kdo izmed poznavalcev pove kaj več? Se vam kaj kolca po 4ki? DNSTUFF, DNKROY

“Damn I”m lookin” good!”

Vsake toliko me vrže na nostalgijo. Pa naj bo to glasba, film, listanje slikovja iz starih časov, pa seveda v igračine. Zato imam še vedno naštiman emulator Amige in Commodorja. Moji časi pač..

“Huhhh, much better!”

V večini sem bil pristaš avtomobilističnih iger tipa Test Drive, Grand Prix Circuit.. Accoladeove stvari, v glavnem. Predhodniki današnjih Need For Speedov, pa raznoraznih GP-jev. A me je ena igrica posebej pritegnila. 3DRealmsov Duke Nukem. Streljačina, ki je stara že več kot desetletje, ampak je še zmeraj dobra. Ima to, kar nima niti Virtual Turnament, Quake in drugi (COD & stuff like that). Tisti touche. Pravo muzićko podlago in igralnost. Quake sicer “ma Phobosa, ampak to je tudi vse. Hitro se ga naveličaš. Duke “ma življenje, dragi moji! Duke je lajf!

“You wanna dance?”

Že več kot desetletje čakamo na nadaljevanje. Vmes smo nekateri že povsem pozabili. Duke Nukem Forever še zmeraj ni prišel na prodajne police. Niti ga ni moč dobiti na kakem črnem serverju. Na koga čakajo? Imam občutek, da če se bo zgodilo, v kar malo dvomim, bomo lahko paralelko potegnili s Terminatorjem 3 in Chinese Democracy (Guns N Roses). Kjer se je veliko govorilo, več kot desetletje, naredilo pa bore, bore malo..

Medtem pa, ko si bom v kratkem spet naložil tisti 30mega pack starega Dukea 3D (z vsemi sobami), mi lahko kdo izmed poznavalcev pove kaj več? Se vam kaj kolca po 4ki? DNSTUFF, DNKROY

Superman je bil eden mojih top filmov, kar sem jih gledal v otroštvu. Chris Reeve (RIP) pa itak car. Popolni zadetek je film dosegel z njim. Tip je v tem filmu izžareval svoj šarm že s samim pogledom, ne le s telesnimi kretnjami in vokalom. Ni čudno, da je ženskam cvetelo med nogami.. Današnje generacije sploh ne vedo, da je ravno Reeve bil tisti prvi pravi Superman, saj je vmes potonil v pozabo. Posebej po neljubi telesni hibi, ki ga je doletela po padcu s konja. Ironično - Supermen je takrat umrl. Za vedno! Čeravno je posnel kar nekaj uspešnih filmov na vozičku. A življenjskem liku se ni več približal..

Režija: Bryan Singer

Leto 2006. Dvajset let po zadnji Reeveovi različici se je Superman znova vrnil na platna. Tokrat brez njega, a z novim glavnim junakom, ki pa mu ne more biti kos. Ne zgleda niti pol tolika grmada od človeka. Niti nima tistega v sebi, kar je nosil Reeve. Čeprav v nekih grobih nijansah v polprofilih morda spominja nanj. A nekaj sto tisoč svetlobnih let narazen. Fant pač ne daje občutka in ne izžareva prepotrebne karizme, da igra najprej Reeva šele kasneje pa Supermana. Ne, Hollywoodu ni ratalo. Kot jim v zadnjem času ne ratuje najbolje v rimejkih starih uspešnic. Kot tudi ne sami zgodbi. Sposoditi so si morali precej gradiva iz predhodnikov, čeprav z njimi ne želijo imeti dosti skupnega. Od glasbene podlage do.. Celo Marlona Branda (!!!!) Napovedovali so zgodbo, ki bo polna romantike, akcije in še marsičesa kar predhodniki niso imeli. Pa na koncu nismo doživeli ničesar od napovedi. No, morda tistega “kar predhodniki niso imeli”. Filmčič lahko mimogrede uvrstite v nesolidno b produkcijo raznoraznih serijalov Lois & Clarka, Brandon Routh pa bi tudi lahko prej igral Superboya kot pa lika iz filma, dasiravno je koštal okoli 200 mio ameriških zelencev.

V zgodbi niti enkrat ne začutite tistega pravega ljubezenskega dvokotnika (beri: trikotnika), med Lois-Clarkom=Supermanom, kar je glavna bit celotnega filma. Lois, ki vizuelno spominja na našo Severino, ga niti enkrat ne pogleda, kot je to znala Margot Kidder. Ni tiste prave iskrice. Zgoda je slaba, nič se namreč ne zgodi, nepovezana. Brez repa in glave. Ves film čakamo Godota … ki ga ni. Še Kevin Spacey, ne da tistega pravega, na trenutke izredno duhovitega, Lexu Luthorju. Gene Hackman si da oskarjevca v hlačni žep. Spacey pač ne izgleda kot negativec. Hackmanu je bila vloga pisana na kožo. Luthor niti za trenutek ne izgleda tisti pravi negativec, ki ga želimo mi pred zasloni oz pod platnom lastnoročno premikastiti. Ne zna ga odigrati. Niti mu ne dodajo vsaj dveh strupeno seksi mladenk ob bok. Ko pa se na gorečem in padajočem se letalu znajde še Nikita, pa je zgodba usojena na popolni propad.

Žalostno, da bomo videli še kakšno nadaljevanje fantastičnega stripovskega seriala, saj v tem petem, ki ga Hollywood sicer tretira kot tretji, delu Superman oz Clark Kent spozna (oz Lois mu na smrtni postelji prizna) svojega sina. Ki ima, prav ste uganili, tudi nadnaravne sposobnosti.

Ocena: 5/10

Bil sem tam na balkanski Ibizi. Otok Pag. Bolje rečeno slovenski krušni ot(r)ok, saj je v večini poleg skal in tistega bednega rastlinja posut s Slovenci. Kot da pridem v Maribor. Ljudi, ki jih v Mariboru navidez poznam in jih ne pozdravljam, me tukaj pozdravljajo in celo ogovarjajo kao oooooooo “sonarodnjak”. Ne, da bi me to motilo, vendar je dokaj smešno, če ne že bolno, najprej že zato, ker te “doma” ti ljudje navadno nočejo poznati, drugič pa ker ta kurčev Pag niti ni tako oddaljen od naše očetnjave, zraven vsega pa je tako ali tako skorajda naš. Povsem drugače bi bilo, če bi se s kom takim srečal v Avstraliji ali denimo na Luni..

Držijo pa kot primazano vse štorije z otoka. Vse kar se govori je res. Pa še marsikaj drugega. Dobro, laž je bila vse kar ste prebrali ali videli na poročilih. Voda tam je. Nihče ni umrl, salmonelo je dobil tako majhen procent ljudi, da je podatek zanemarljiv. Prej bi rekel, da se je na hrani zadrgnil kak Čeh ali Slovak, ki mu je glede na destinacijo CZE-Pag in prtljago, ki jo zvlečejo s sabo moralo kaj crkniti. Če ne druga, že zaradi datuma, ki je do hrvaškega otočja na pol poti že potekel.

Odnos Hrvati - Slovenci

Še najbolj me moti odnos bratje Hrvati - mi. Moj prag strpnosti je dokaj prilagodljiv, znam sprejeti marsikatero šalo na svoj (naš) račun, pa vendar se mi zdi, oz vem, da nas ne jemljejo resno. Hrvaški novinarji so mi navrgli šalo o eni Žurnalovi novinarki (Aleksandri), ki menda nima pojma o hrvaščini, hkrati pa sami ne znajo niti ene same slovenske besede. Žalostno, glede na to, da so oni “gostitelji”. Koj ko izdaš podatek, da prihajaš iz Kurje republike, te začno jemati z rezervo ali celo podcenjevati. Čeprav jih lahko vedno kupiš. Enega za drugim. O Slovenkah krožijo raznorazni miti in legende. Namreč - domačini pravijo, da če nekdo podre domačinko dobi 4 točke. Če katerokoli drugo Hrvatico 3 točke. Za Nemke, Avstrijke in Čehinje dobiš 2 točki. Za Slovenko 1 točko. Za mladoletne Slovenke imajo celo pregovor “Tako mlada, i još uvjek Slovenka!”

Gluma dva, tri, štiri..

Zanimivo. Hodiš po ulicah, opazuješ ljudi. Sama gluma. Vsi bi želeli biti VIP. Vsi. Vsi bi furali jahte, dobre avte in podirali najboljše pičke. Enim to začuda celo rata. Mnogo punc si celo misli, da so padle pod budžovani, v resnici pa so to bili le glumači, ki so jim svoje statusne simbole nesebično posodili drugi v rent.

Kolone, kolone, kolone..

Ni mi sicer jasno zakaj naši rinejo dol, saj se lahko na tako zastarel način kot se prakticira tukaj, več kot 400km od domovine, žura-čaga tudi tukaj. Ne verjamem, da bi sploh kdo izmed teh “naših” obiskal “diskoteko” pri nas, če bi laufala na enak način. Ali čakal več kot uro v koloni, da lahko pleše na glasbo, ki jo je čas povozil. Spomnim se vrst pred Trustom, zaradi katerih so ti isti kolonarji izgubljali živce. Pa je bilo potrebno potrpeti le 10min.