Danes sem si šel v kino pogledat Borata. Bolje rečeno enega izmed likov Sache Barona Cohena. Borat je bil zame v prelomu iz 90ih v novo tisočletje eden glavnih likov, ki s prstom kažejo na debilnost naše podzavesti. Kazahstanska različica Duleta Vaupotiča. Šel je še dlje. Bil je boljši. Tekle so mi solze ob debiliranju se iz kvazi aristokratskih angleških plemičev. Njegove štorije sem gledal na ponavljanje. Učil sem se ga na pamet.

Režija: Larry Charles

Danes, ko je postal globalni trademark, Borat ne napreduje. Ostal je isti, oz bolje rečeno nazadoval je. Njegov humor se ni razvil, dasiravno velja za enega glavnih MTVjevskih menekenov. Situacija je ostala enaka. Lik ni napredoval. V 90ih je recimo raziskoval aristokratsko Britanijo, ko je hotel postati angleški džentlemen. Smeha polna skleda, ko je bril norce iz Angležev. Slabo desetletje kasneje je kot Mr. Bean (zakaj imajo Britanci željo osvajati ZDA?) hotel osvojiti Ameriko (ZD in A). V čem je keč? Zakaj je treba vedno znova osvajati ZDA?

Iskreno povedano. Film lahko ocenim z “več viđeno”. Vse to je delal že v Britaniji. Takrat je celo bilo bolj pristno in ni bilo videti tako zelo zaigrano. Fore so stare. Izpete. Vnaprej predvidljive. Film me ni presenetil, ni me pa tudi razočaral. To sem nekako pričakoval. Nikakor ne bo dobil priveska najboljše komedije, ker to ni mogoče. Film je zaigran dokumentarec, ki si želi biti videti pristen dokumentarec.

Se pa skozi cel film sliši, da je Bregović spet mastno zaslužil (Caje Sukarije, Kalasnjikof, Ederlezi..).

Ocena: Neocenjen

Prvi oktober, ki označuje pričetek novega študijskega leta, je za nami. Nekateri pa še zmeraj o(d)pravljajo obveznosti iz starega. Seveda jim (vam) želim veliko uspeha, saj imam tudi sam še nekaj dolgov iz preteklosti za o(d)praviti. Navdih za pisanje tega prispevka sem dobil na forumu študentov našega faksa, kjer je trenutno najbolj aktualno vprašanje “kdaj bodo online izpitni roki za 2006/07?” Vprašanja logično postavljajo najbolj tisti, ki bi svoje dolgove radi čimprej rešili.

Bistven pomen seveda pomeni datum izpita. Da lahko prilagodimo svoje učenje nanj. Kot, da ni vseeno kdaj v novembru bo, tako ali tako bi po vseh izkušnjah morali začeti z učenjem že danes. Pa še to bi naj bilo prepozno. Ampak.. Jap, nam je lažje, če se učimo na postavljen cilj. Da nam je znan “namen”. Pa četudi, bo izpit pojutrišnjem, nam bo veliko lažje kot pa če vemo da bo enkrat marca. Občutek je povsem drugačen, pa tudi sam pristop do učenja in samega izpita.

Ne bom poudarjal, da zadnjih nekaj let sam sebi zatrjujem in se vedno znova prepričujem, da s prvim oktobrom (prej prvim septembrom) pa grem res zares. Z vsakodnevnim in sprotnim učenjem. Kaj pa je rezultat tega? Ko se objavijo datumi izpitov, si smelo začrtam visoke cilje. Dober mesec prej, recimo.

Ti cilji so:

1. Pridobim si vso študijsko literaturo, prefotokopiram vse zapiske najbolj pridnejših študentk, pogosta vprašanja za izpit in skripto.

2. Postavim si jih na mizo. Označim (oštevilčim) si vse strani (vkolikor še niso).

3. Potem si izračunam koliko je dni do izpita in si pretopim po kalkulaciji ena stran 15min učenja.

4. Prvi dan hodim mimo, in zrem v oni kup papirologije. Da se soočim s nasprotnikom.

5. Sam sebe prepričujem zmorem. Vklopim teve. Rabim sprostitev. Teleteksta res že dolgo nisem bral. Prelistam vse. Tudi horoskop in osebne stike. Na tisti kup vržem novo Mladino ali Večer, da ga pokrijem in preženem slab občutek. To lahko storiš tudi s starejšim izvodom zgoraj omenjenih časopisov.

6. Preden obrnem list prve strani, me naenkrat začne zanimati vse. On-Line časopisje vseh slovenskih novičkarjev. Začuda se lahko zgodi, da odsurfam tudi na Direkt. Takrat, ko gledam pomoč študent-študentu na forumu.

7. MSN je v tem trenutku izredno pomembna zadeva. Neverjetno koliko ljudi te potrebuje ravno v času, ki ga želiš ti nameniti svoji obveznosti. Razumljivo kot pravi prijatelj si pripravljen poslušati (brati) in kaj svetovati prijateljem za osebne tegobe. Ker ti omenjena različica že dolgo ni bila nadgrajena, si pretočiš novega. Potrebno ga je naštudirati v nulo in osvojiti (z znanjem) nove funkcije.

8. Mine teden dni. Prijatelj te prosi za kidanje snega (do česar čutiš odpor), ali trgatev (pri kateri je najboljša stvar zaključek, tudi tisto te v normalnih okoliščinah ne vleče). Seveda privoliš, potrebuješ sprostitev. Svež zrak in družbe. Crknjen padeš za dva dni v posteljo.

9. Zunaj slišiš, s sosednjega igrišča, zvoke žoge. Ne moreš si nič, da ne greš pogledati in brcniti zraven. Dolgo že nisi..

10. Bliža se vikend. Še kak teden do izpita. Moraš ven. Da si spočiješ od (gledanja v tisti kup papirja). Tako v petek kot soboto. Ravno takrat je to edini vikend pravega dogajanja zunaj. A ni čudno, da ravno takrat ko se je potrebno učiti gredo vsi ven, čeravno je prej vso leto bilo več ali manj porazno? Logično - brez tebe ne gre. V nedeljo zato ne ujameš niti formule. Zbujaš se z Marijem na prvem programu, pa še to, ker ima Lenderova res piskajoče ubijajoč glas govora. Kaj bi šele bilo, če bi takrat prepevala?

11. Zadnji teden. Potrebno je na novo postaviti strategijo učenja. Vmes so manjše neprijetnosti načele prvotno začrtano in zastavljeno. Zapiske in uradno knjigo že odstraniš iz kupa. Prepustiš se le skripti in najpogostejšim vprašanjem z izpitov. Kosilo.

12. Preostane še samo nekaj dni do izpita. Opažaš, da že dolgo nisi posesal sobe, zbrisal prahu (moteč je tako na ekranu kot na policah in okoli monitorja). Ne zdržiš. Po dolgem času si konkretno pospraviš sobo, da je mama ponosna nate. Če bi glas segel res v deveto vas, bi bil pravi za oženit.

13. Tri dni do izpita. Voda teče v grlo. Ni več veliko časa. Zdaj ali nikoli. Strategijo znova postavljaš na novo. Listaš, bereš (skripto). Nič ti ni jasno. Razumljivo, skripta je napisana za tiste, ki so knjigo že obdelali. Postajaš lačen. To postajaš vsako uro. Nekaj pa ja moraš jesti, kajne?

14. Dva dni do izpita. Si že na tretji strani. Bereš, asociacija! Na pesem, ki jo dolgo nisi slišal. Moraš jo. Poiščeš jo med kupi mp3jev. Zarolaš. Prvič, drugič, tretjič.. Fantastično. Kaj pa cel album? Kako prija!

15. Dan do izpita. Sila. Zadovoljiš se že s 6. Bereš, nič več ne razume(va)š. Ker si prešteješ strani do konca ugotoviš, da tega do jutri niti ne prebereš kaj šele, da se naučiš. 100x si si povedal, da ne boš nikoli (več) švinglal. Hja, jutri pa res zadnjič! Pišeš “plonke”, na koncu ugotoviš, da bi bilo fajn skripto pomanjšano natisniti. To tudi storiš. Zvečer je na eni izmed komercialnih televizij Rambo. Gledal si ga že 99x. Samo enkrat ti še manjka do 100. Seveda ne gre mimo. Zaspiš.

16. Dan D - izpit. Razmišljaš ali bi raje oddal odjavnico? Ne, vsi pravijo, da itak nič ne znajo. To te nekak prepriča, da greš pisat.

17. Nič ti ni jasno kaj je notri. Malo se ozreš naokoli. Vsi pišejo. Z glavo “šobajo” po listu. Preden napišeš ime in priimek ter številko indeksa (ki je razumljivo ne veš - prepišeš jo s študentske) imata tvoja dva soseda napisano že vsak po eno stran. V glavi si misliš “U pičku mater!” Sam pri sebi pomisliš: »Pojma nimam, ampak vem kje imam to na plonkih napisano. Biti ali ne biti?! Ajde, grem probat!«

18. Asisent zumira po nas kot snajper iz Niša. Hodi kot Heinrich Himmler leta 43 po rajhstagu, da čuješ vsak njegov korak. Imaš občutek, kot da je sveže podkovan. Jebiga, ali 6 ali padec? Gremo na 6! Potegneš ga ven. Počasi. Najprej na nogo. Delaš se kot da pišeš. Nikakor ne najdeš takoj pravega. Zdi se ti, da te “stari” vidi. Logično, če vsi okoli tebe “šobajo” s čelom po listu. Valjda da si opazen, če si edini pokončen kot WTC-jeva dvojčka pred 11. septembrom.. More te zadeti!

19. Nagneš se naprej. Od oka na 17° od testa. Končno najdeš pravi listek. Gledaš vanj, nič ne vidiš. Luči so ugašnjene. Fakulteta špara. Ob tisočih izrednih študentih, ki prinesejo nekaj sto tisočakov na pladnju oni šparajo na razsvetljavi? Treba jo je bilo najprej vrečti v marmor. V glavi ti preletijo najbolj sočne kletvice z balkansko tematiko na račun faksa, dekana, matere božje. V afektu tisti marmor naložiš dekanu, kot grobniški spomenik. Ampak ajde, nekaj prepišeš. To ti uspe. Snajper ti pač ne dovoli dihati.

20. Okoli tebe počasi začenjajo oddajati svoje izdelke. Ti si edini, ki imaš samo en odgovor napisan. Pa še tega srednje žalostno.

21. Snajper medtem ko prepisuješ drugega, par klopi spredaj, razsede dva. Pišeš tretji odgovor. Notri je poleg tebe samo še peščica. Pišeš s strahom.

22. Četrti odgovor celo veš! Snajper pove, da je čas za oddajo.

23. Zadnjega ne znaš. Vprašaš soseda. Na očeh vidiš, da te vidi, ampak si mu moteč. Pravi, da tud on ne zna. Pogledaš ga kot pitbull in si misliš: »Jebem ti mater svinja lažniva!« Nekak prepišeš to zadnje vprašanje. Vse je to tak-tak. Sram te je oddati, a vseeno daš. Kaj ti pa preostane drugega? Stopiš ven.

24. Zunaj že teče debata o vprašanjih in medsebojno tekmovanje kdo več ve. Najbolj glasen je tisti, ki ti ni znal povedati odgovora notri. V glavi mu še enkrat podreš mater. Raje greš na kavo, da te sprosti od napornega meseca. Raje bi oddal tisto odjavnico.

25. Kdo je sedaj tisti, ki hodi na led pa ga ne izuči?!

Ravnokar ob kosilu prebiram TV Večer. Petkovo prilogo časnika s težo. Občutek dobivam, da bi pri tej prilogi Večerovci radi nadoknadili tisto rumenskost, ki je pri samem dnevniku skorajda ni. Tako sta se o popularnem BARu razpisali dve različni avtorici, ena od njiju celo moja nekdanja soplesalka na maturantskem plesu, zanimivo - kar na treh straneh. Čemu se dela brezplačna reklama komercialni tv?

Resničnostne šove sem gledal pred leti, ko so stopali v veljavo. Pri nas so nas v tistem času še posiljevali s starimi nadaljevankami, serijami ali preverjenimi celovečerskimi zimzelenci tipa Rambo, Die Hard in drugimi..  Spremljal sem več ali manj vse. Zgolj iz same radovednosti, kot pač iz samega dejstva preučevati osebke, ki so si za drobiž ali zgolj za 5 minut slave pripravljeni spremeniti življenje za vselej; se pred teveji kazati v povsem drugačni luči kot so v resnici, pa seveda zgolj iz same zabave, kot pa želje izpostavljanju “žarometom”. Zakaj so se na Pro Plusu odločili za licenčni Bar vedo oni najboljše, kot tudi zakaj niso raje posegli po preverjenem Big Brotherju, ki je potolkel gledanost Bara tudi v sosednji Hrvaški. Morda so se zbali slabega vtisa in nikoli dobro uveljavljenega vsejugoslovanskega “To sem jaz” v katerem je zmagal naš predstavnik (Miro Todososki).

Pri BBju je skupinica res zaprta med “štiri stene” in z razliko od Bara poltretji mesec nima stika z zunanjim svetom. Menim, da bi gledanost bila veliko višja kot je doslej, čeprav mislim, da proplusovci tveganje raje zapolnijo s prodano (sponzorsko?) pijačo, ki je po besedah Simone Drevenšek (TV Večer) zasoljena. Skozi celotno obdobje pa raje stik z gledalci (oboževalci) ohranjajo neposredo kot pa virtualno - le čez kamere.

Sanja Verovnik (TV Večer) se v “Ko čez noč lahko postaneš zvezda” sprašuje zakaj Andrej Lavrič (zmagovalec prvega BARa pri nas) ni nikoli postal prava zvezda. Sprašuje se tudi kaj bi lahko iztržil Miloš Stevanović. Resnici na ljubo nič. Iztržila sta oba to kar jima je bilo dano. Instantni šov daje instantne “zvezde”. Prevedeno: “Zvezda” si tako dolgo, dokler le-ta traja. Po nekaj mesecih te že več ni. Vkolikor medtem podpišeš kako dobro pogodbo (kar je prej pravilo kot pa izjema) si lahko abonma podaljšaš še za nekaj časa.

Enkrat mi je prijatelj dejal, da iz kmeta ne more nikoli priti aristokrat. Tudi zgodovina je to že velikokrat dokazala. Delno mu seveda verjamem. Na resničnostne šove se ni še nikoli prijavil človek, ki bi se šel tja resnično zabavati. Slej ko prej prevaga želje po denarju in slavi, ki bi naj bili namenjeni le zmagovalcem. Te iste instant zvezde čez čas v želji biti del šov biznisa hitro potonejo, in se kot misice prodajo še bolj pod ceno na raznorazne trgovske sejme kot hostese ali kvazi povezovalci, dokler dokončno ne potonejo v pozabo.

Strategija, ki očitno v slovenskem prostoru uspeva le Rebeki Dremelj, pa še ta je daleč od tiste prave, je za mnoge španska vas. Razumljivo, vsi bi želeli vse naenkrat. Šov biznis je pa zajebana stvar. V njej uspevajo le najbolj prebrisani. Jasno kot beli dan ti mora biti nasploh glavno vprašanje - kdo je tvoja ciljna publika? Malo tu, malo tam ne vodi nikamor. Šov biznis je igra. Morda ti res lahko uspe s čisto iskrenostjo (kot je to denimo na začetku pri črnjanskem primeru Fredy Miler). Prava definicija uspeha ne obstaja, saj bi v tem primeru vsi, ki bi imeli 5 minut časa bili uspešneži. Definitivno pa je to igro potrebno pametno stratigirati. Kot je igra politika. Pred zasloni si mečejo v obraz marsikaj, ko se kamere ugasnejo pa sedejo za skupno mizo in si razdelijo resorje, službe in pojedo kakšno kosilce na naš račun. Raja, na kateri pa se gradi uspeh Šov biznisa, pa izgublja živce, se prepira zaradi omemnjenih nepomembnosti, si zapira vrata marsikam, in kar je najvažnejše - daje jim denar. Mi njim kruha - oni nam iger. Šov biznis je strategija tako ali drugače. Sam ne zmoreš. Pod tabo (in nad - še bolj) mora biti aparat.

Sanja Verovnik v nadaljevanju piše - “Zmage v resničnostnem šovu BAR pa ni znal najbolje izkoristiti zmagovalec finalne oddaje Andrej Lavrič, ki ga je Slovenija vzljubila, ker so mu ostali barovci nenehno “metali polena pod noge”. Pa se je ljudem zasmilil, vendar pa se je izkazalo, da zmaga Andreju razen denarja ni prinesla kakšne večje priložnosti, s katero bi lahko zaslovel. Ali bi zmago bolje izkoristil Mariborčan Mišo Stevanović, je seveda povsem drugo vprašanje. Vsekakor je Mišo bolje izkoristil priložnosti, ki so se mu ponudile kot drugouvrščenemu barovcu, čeravno je tudi on po mnenju nekaterih kar nekoliko prehitro potonil v pozabo.”

Tukaj se sedaj lahko vprašamo, kdo od njiju si je bolj želel medijske slave? Kdo od njiju si je končno zmago bolj zaslužil? Kdo od njiju je hotel le ponujeno iz same oddaje in kdo od njiju še kaj več kot le to? To so v grobem bistvena vprašanja, ki lahko na koncu navržejo pravo razmišljanje. Kaj je kdo iztržil in koliko pa kaj bi še lahko ali ne je čista oportuniteta. Po mojem mišljenju je največ odnesel sam POP. Logično pa je, da vkolikor pozabimo na lasten ponos, razčistimo z dejstvi - če se odločiš za resničnostni šov je treba pozabiti na dostojanstva - so vsi finalisti pridobili. Od Alme do Andreja preko Miša.

Če želi nova sezona biti boljša, bolj gledana in še bolj opravljiva je treba ponuditi še več. Ciljna publika oddaje se rada naslaja nad tujimi življenji, predvsem nad težavami. Torej naslajanja nad poskusnimi miškami. Torej, če bodo želeli 12 milijonov pa še kak avto in pevsi solo projekt bo treba pod tuš iti brez kopalk, vršiti svojo toaleto v kamero, opravljati vsakdanje potrebe (takšne in drugačne) pred ciljno publiko. Mimogrede, je katera izmed visokoraslih in šarma-oddajajočih deklet v teh treh mesecih že obrila svoje mednožje ali se poigrala s prstki? Zaigrati kak ravs in občasno odigrati vlogo kalimera. Vendar prilagojeno. Slovenci nimamo radi nastopačev. Ne smejimo se radi na svoj račun. Nimamo radi presežkov in mačizma. Radi imamo prepostost. Veliko pripomorejo tudi sami ustvarjalci, ki profilirajo osebke na kup, da se ustvarja neka umetna atmosfera.

Kolega letos ni prišel v BAR. Niti ga niso poklicali na avdicijo. Verjetno ni ustrezal izdelani strategiji (profilu), čeprav sem mu svetoval naj raje piše neresnico kot pa resnico. Po eni strani hvala bogu, ker bi Bachus razbili do amena.

No, kaj sem hotel sploh povedati. Simona je pisala o švedskih igricah v njihovem resničnostnem šovu. Na to bo treba še malo počakati, saj nam tujina v Slovenijo prodaja licenčne oddaje (pa filme, in ostalo), ki so pri njih že izpete. Da še zaslužijo zadnji ruker, če se izrazim po Duracellovsko. Preden bomo pri nas videli en res dober fuk, bo morda ravno zgoraj omenjeni Lavrič prej zasedel katerega izmed desnih stolov v parlamentu. Ko je že govor o novostih. Na slovenski teve trg se je ponovno vrnil TV3 (ex Prva TV). Švedski! Heh, o novostih pa ne duha in ne sluha, čeprav so jih bila velika usta obljub. Spet gledamo Brendona & Brendo, danes stara 40, takrat pa dobrih 20.

Na veselo gledanje!

Sašo Papp je eno najbolj znanih imen slovenske radijske scene. Takorekoč stari maček radia. Moji generaciji sicer najbolj (po)znan iz Radia City (100.6 FM), in potem preko ljubljanske avanture (Infonet in Antena), nazaj v Maribor. Sprva veliki apetiti in Radio1 (107.9 FM). Ko smo ga že skoraj pozabili (Ljubljana je predaleč, Enka pa se nekako ni dobro prijela) nas je presenetil. Po kratkodobni avanturi na Glavnem trgu v Mariboru (Prvič so lahko Mariborčani program Radia 1 slišali 10. februarja 2006 ob 5.30 zjutraj, na frekvenci 107,9 MHz) se je niti po sedmih mesecih preselil čez lužo. Na drugo stran Drave. Na Žitno, kjer domuje Center (103.7 FM).

^{Družba Infonet je začela s postopkom konsolidacije in poenotenja delovnih procesov. Sašo Papp je kot programski direktor v treh letih uspešno izvedel programsko prenovo nekaterih postaj mreže Infonet ter zagon radijske postaje Radio 1 v Mariboru.}

^{Ker pa so se pogledi na nadaljnjo smer razvoja mreže Infonet in posameznih postaj bistveno razlikovali smo se dogovorili, da Sašo Papp z 31. avgustom 2006 preda vodenje jutranjega programa Radia 1 in programsko vodenje radijske mreže novi ekipi, ki bo nastopila delo s 1. oktobrom.}

^{Leo Oblak, predsednik uprave Infonet media d.d. (Ljubljana, 18.08.2006)}

se je glasilo PR sporočilo. Papp je v svojem blogu pisal sledeče:

^{Ob tem se zahvaljujem vsem, ki ste kakorkoli pripomogli k moji viziji in uspehom. Brez prave ekipe, nobena, še tako drzna ideja, ne more postati realnost.}

Dasiravno je ob začetku Enke dejal za Mariborčana:

^{“Novo zgodbo začenjam z mariborsko ekipo, ki je izjemna, in sicer zato, ker obožuje radio nasploh, in zato, ker čutimo, da lahko v Mariboru zapolnimo prostor, na katerega so ostale radijske postaje popolnoma pozabile.”}

Kot je že znano se Enka v srca Mariborčanov, kljub Pappu za prvim mikrofonom, ni vtisnila, čeprav se je program predvsem na začetku bistveno razlikoval. Izkušena ekipa je smelo začela svojo začrtano delo. City pa je svojo prednost pred konkurenco, ki je tonila v pozabo, še povečal.

Potem se pa zgodi preobrat. Na pol potopni Radio Center je v svoje vrste letos privabil že Sebastijana Matula (Vic za jurja, RTVSLO), ki vodi popoldanski program. Uradno od danes s Pappom (dopoldne), bi morala tvoriti pravi dvojec. Če jima bo ratalo bo to znova pokazal čas. Jasno je, da je Maribor postal premajhen za toliko radijskih postaj. Še bolj zanimivo pa je, da kljub velikosti naše Kure, štajerske radijske postaje, ki so mimogrede bolj poslušane od onih iz Kotline, nekega dosega izven meja Trojan nimajo. Zatorej ostajajo Meka za moderatorje, ki v zadnjem času svoje sredine menjavajo bolj često kot pa marsikateri slovenski žogobrcarji.

Sašo veliko sreče. Pa naj se tvoja pot ne konča spet prehitro!

Bom nadaljeval začetna razmišljanja iz prvega dela. Trend bo pokazal, da bo vedno več “blogerjev” (tako ali drugače s(m)o blogerji, četudi se želijo/-mo le promovirati skozi svoje izlive) začelo uporabljati značko, ki te bo lahko pripeljala na tiskane strani Večera. Superca. Ampak - tukaj se sedaj odpira glavno vprašanje - Kdo bo tisti, ki bo presojal, da si zaslužiš napram konkurenci, to mesto zasesti ravno ti?

Kdo bo tisti, ki bo prebiral par sto blogov dnevno, par tisoč prispevkov tedensko…ne da bi po treh prebranih dejanje postala rutina in bi pač določili nekoga??? Se lahko zgodi, da se vsako naslednjo številko pojavi nekdo zaporedoma? Glede na to, da s(m)o blogerji največja konkurenca novinarjem in fotografom oz časnikarjem, se lahko pričakuje resno in neodvisno ocenjevanje? Zakaj - pri ocenjevanjih smo (Slovenci) vedno skeptični. Poglejmo samo nekatere bolj znane izbore. Ema, Miss Slovenije in podobno. O čem govorim? Pri omenjenih izborih ocenjujejo ali pedri ženske ali pa neglasbeniki glasbo. Se pravi, da stroko ocenjujejo nestrokovnjaki. Na koncu je pa kriva kuhinja. Upam (beri: vem), da bo Zvone dober kuhar, saj je v svoji stroki domač.

(bo) Večerova značka = bralna značka?

Jap. Najprej mi je to padlo na pamet. Tako ali tako otroci ne prebirajo več skoraj ničesar. Še najmanj pa knjig. Več ali manj za vsako srednjedebelo bukvo se že najde celovečerec z manjšimi odstopanji. Bomo blogerji tisti, ki bomo v bodoče opismenjevali?

Blog kot wikipedia?

Razumljivo - blog, vsaj pri nas bo moral prehoditi še dolgo pot, da se ga bo tretiralo kot zapis v katerega ne bo treba dvomiti. Kot zapis, za katerega vsebino ne bo potrebno posebej raziskati (drugje) resničnosti vsebine. Podobno kot Wikipedia. Fantastična zadevščina. A kljub vsemu ji (vsi) ne verjamemo povsem. Kdaj se bo blog pojavil kot vir katere izmed seminarskih, da ne rečem diplomskih nalog?

Nenazadnje - značka na vsak blog - je možno, da “značka” vsebuje števec, ki bo povedal koliko ogledov je imel/ima kateri blog (tudi iz drugih blogerskih središč ne le iz Večera)? Ali se lahko značka razvije v prvi pravi uradni števec blogerjev? Vem. Počasi.. Najprej kura potem jajce oz obratno.

“Vsak bloger, si bo pisal sodbo sam!”

^{vmes pa še kaj zaslužil..}

Zvone Štor ima prednost pred ostalimi (konkurenco), ker dobro ve kaj blogerji hočejo in ker ga dejansko živi. Ampak, ali se s tem in na tej točki blogerstvo konča? Vprašanje, ki lahko poda na tisoče in tisoče filozofskih študij in odgovorov, vendar se mi dozdeva, da pravega odgovora ni in ga še lep čas ne bo. Tudi blogerji se delimo na “alternativo” in “komercialo”. Slednji (med katere se v zadnjem času nesebično uvrščam tudi sam) s(m)o pop. Podobno kot v glasbi. Vsakodnevni. Največkrat so vsebine v povprečju slabe, štancane, saj se želi ohranjati stik s samimi klikerji, ter da se ne pade v pozabo. Nekateri smo preizkusili formulo, da se pojavljamo na vseh koncih (Večer, Blogos, Blogger..). Tako, da na koncu niti sami več ne vemo kje je in kateri je main blog.

Alternativa ima več podskupin. Prva piše blog sama zase in zapisi niso dostopni javnosti (kdaj bo Večer vpeljal to funkcijo?), druga piše blog iz razloga, da izrazi svoja lastna videnja in mnenja ter se ne oglašuje na vsaki pasji procesiji.. Nekateri alternativci, ki so fantastični pisci, morda ne bodo nikoli uporabili značke, saj želijo ostati to kar so. samosvoji in neodvisni od nikogar. A kje se konča neodvisnost, če svoj blog pišeš denimo na “multinacionalkah?!”

Zanimivo. Z značko in z odprto kodo so se odprla vrata konkurenci, saj se lahko vsakdo prijavi, da se mu spremlja blog s strani Večerovega uredništva, ki bi ga uvrstilo v ponedeljkovo edicijo. Dobri pisci imajo priložnost, da si preko Večera odprejo vrata, ki so jim bila do sedaj zaprta ali sploh nikoli niso pomislili na tak scenarij. Časopis je in ni neodvisni medij. Posebej sedaj v predvolilnem času pa se zrcali njegov pravi obraz. Seveda bo zanimivo spremljati KDO se bo v ponedeljek 9. oktobra odblogal vanj. Koliko bo cenzure, koliko bo samega Velikega brata, ki bo na koncu prevagal, da se bo blog objavil kot dnevniški zapis tudi v tiskani obliki, pa bo spet pokazal čas. Čas bo pokazal tudi koliko blog (na tiskanih straneh) dejansko tehta. Da ne bo na koncu izpadla slaba verzija najstniških izlivov, podobnih v sms sporočilih infokanalskih videostrani.

Želim vam veliko dobrih zapisov. Čim manj mlatenja prazne slame (hja, zdaj sem pa tudi sam zazvenel kot cenzor) - se popravljam - Pišite, rišite, ne bodite tiho! Naj se sliši!!! ;)

p.s.

Kdo si upa - pripeti značko? Jo bo tudi Jonas?