Ravnokar ob kosilu prebiram TV Večer. Petkovo prilogo časnika s težo. Občutek dobivam, da bi pri tej prilogi Večerovci radi nadoknadili tisto rumenskost, ki je pri samem dnevniku skorajda ni. Tako sta se o popularnem BARu razpisali dve različni avtorici, ena od njiju celo moja nekdanja soplesalka na maturantskem plesu, zanimivo - kar na treh straneh. Čemu se dela brezplačna reklama komercialni tv?

Resničnostne šove sem gledal pred leti, ko so stopali v veljavo. Pri nas so nas v tistem času še posiljevali s starimi nadaljevankami, serijami ali preverjenimi celovečerskimi zimzelenci tipa Rambo, Die Hard in drugimi..  Spremljal sem več ali manj vse. Zgolj iz same radovednosti, kot pač iz samega dejstva preučevati osebke, ki so si za drobiž ali zgolj za 5 minut slave pripravljeni spremeniti življenje za vselej; se pred teveji kazati v povsem drugačni luči kot so v resnici, pa seveda zgolj iz same zabave, kot pa želje izpostavljanju “žarometom”. Zakaj so se na Pro Plusu odločili za licenčni Bar vedo oni najboljše, kot tudi zakaj niso raje posegli po preverjenem Big Brotherju, ki je potolkel gledanost Bara tudi v sosednji Hrvaški. Morda so se zbali slabega vtisa in nikoli dobro uveljavljenega vsejugoslovanskega “To sem jaz” v katerem je zmagal naš predstavnik (Miro Todososki).

Pri BBju je skupinica res zaprta med “štiri stene” in z razliko od Bara poltretji mesec nima stika z zunanjim svetom. Menim, da bi gledanost bila veliko višja kot je doslej, čeprav mislim, da proplusovci tveganje raje zapolnijo s prodano (sponzorsko?) pijačo, ki je po besedah Simone Drevenšek (TV Večer) zasoljena. Skozi celotno obdobje pa raje stik z gledalci (oboževalci) ohranjajo neposredo kot pa virtualno - le čez kamere.

Sanja Verovnik (TV Večer) se v “Ko čez noč lahko postaneš zvezda” sprašuje zakaj Andrej Lavrič (zmagovalec prvega BARa pri nas) ni nikoli postal prava zvezda. Sprašuje se tudi kaj bi lahko iztržil Miloš Stevanović. Resnici na ljubo nič. Iztržila sta oba to kar jima je bilo dano. Instantni šov daje instantne “zvezde”. Prevedeno: “Zvezda” si tako dolgo, dokler le-ta traja. Po nekaj mesecih te že več ni. Vkolikor medtem podpišeš kako dobro pogodbo (kar je prej pravilo kot pa izjema) si lahko abonma podaljšaš še za nekaj časa.

Enkrat mi je prijatelj dejal, da iz kmeta ne more nikoli priti aristokrat. Tudi zgodovina je to že velikokrat dokazala. Delno mu seveda verjamem. Na resničnostne šove se ni še nikoli prijavil človek, ki bi se šel tja resnično zabavati. Slej ko prej prevaga želje po denarju in slavi, ki bi naj bili namenjeni le zmagovalcem. Te iste instant zvezde čez čas v želji biti del šov biznisa hitro potonejo, in se kot misice prodajo še bolj pod ceno na raznorazne trgovske sejme kot hostese ali kvazi povezovalci, dokler dokončno ne potonejo v pozabo.

Strategija, ki očitno v slovenskem prostoru uspeva le Rebeki Dremelj, pa še ta je daleč od tiste prave, je za mnoge španska vas. Razumljivo, vsi bi želeli vse naenkrat. Šov biznis je pa zajebana stvar. V njej uspevajo le najbolj prebrisani. Jasno kot beli dan ti mora biti nasploh glavno vprašanje - kdo je tvoja ciljna publika? Malo tu, malo tam ne vodi nikamor. Šov biznis je igra. Morda ti res lahko uspe s čisto iskrenostjo (kot je to denimo na začetku pri črnjanskem primeru Fredy Miler). Prava definicija uspeha ne obstaja, saj bi v tem primeru vsi, ki bi imeli 5 minut časa bili uspešneži. Definitivno pa je to igro potrebno pametno stratigirati. Kot je igra politika. Pred zasloni si mečejo v obraz marsikaj, ko se kamere ugasnejo pa sedejo za skupno mizo in si razdelijo resorje, službe in pojedo kakšno kosilce na naš račun. Raja, na kateri pa se gradi uspeh Šov biznisa, pa izgublja živce, se prepira zaradi omemnjenih nepomembnosti, si zapira vrata marsikam, in kar je najvažnejše - daje jim denar. Mi njim kruha - oni nam iger. Šov biznis je strategija tako ali drugače. Sam ne zmoreš. Pod tabo (in nad - še bolj) mora biti aparat.

Sanja Verovnik v nadaljevanju piše - “Zmage v resničnostnem šovu BAR pa ni znal najbolje izkoristiti zmagovalec finalne oddaje Andrej Lavrič, ki ga je Slovenija vzljubila, ker so mu ostali barovci nenehno “metali polena pod noge”. Pa se je ljudem zasmilil, vendar pa se je izkazalo, da zmaga Andreju razen denarja ni prinesla kakšne večje priložnosti, s katero bi lahko zaslovel. Ali bi zmago bolje izkoristil Mariborčan Mišo Stevanović, je seveda povsem drugo vprašanje. Vsekakor je Mišo bolje izkoristil priložnosti, ki so se mu ponudile kot drugouvrščenemu barovcu, čeravno je tudi on po mnenju nekaterih kar nekoliko prehitro potonil v pozabo.”

Tukaj se sedaj lahko vprašamo, kdo od njiju si je bolj želel medijske slave? Kdo od njiju si je končno zmago bolj zaslužil? Kdo od njiju je hotel le ponujeno iz same oddaje in kdo od njiju še kaj več kot le to? To so v grobem bistvena vprašanja, ki lahko na koncu navržejo pravo razmišljanje. Kaj je kdo iztržil in koliko pa kaj bi še lahko ali ne je čista oportuniteta. Po mojem mišljenju je največ odnesel sam POP. Logično pa je, da vkolikor pozabimo na lasten ponos, razčistimo z dejstvi - če se odločiš za resničnostni šov je treba pozabiti na dostojanstva - so vsi finalisti pridobili. Od Alme do Andreja preko Miša.

Če želi nova sezona biti boljša, bolj gledana in še bolj opravljiva je treba ponuditi še več. Ciljna publika oddaje se rada naslaja nad tujimi življenji, predvsem nad težavami. Torej naslajanja nad poskusnimi miškami. Torej, če bodo želeli 12 milijonov pa še kak avto in pevsi solo projekt bo treba pod tuš iti brez kopalk, vršiti svojo toaleto v kamero, opravljati vsakdanje potrebe (takšne in drugačne) pred ciljno publiko. Mimogrede, je katera izmed visokoraslih in šarma-oddajajočih deklet v teh treh mesecih že obrila svoje mednožje ali se poigrala s prstki? Zaigrati kak ravs in občasno odigrati vlogo kalimera. Vendar prilagojeno. Slovenci nimamo radi nastopačev. Ne smejimo se radi na svoj račun. Nimamo radi presežkov in mačizma. Radi imamo prepostost. Veliko pripomorejo tudi sami ustvarjalci, ki profilirajo osebke na kup, da se ustvarja neka umetna atmosfera.

Kolega letos ni prišel v BAR. Niti ga niso poklicali na avdicijo. Verjetno ni ustrezal izdelani strategiji (profilu), čeprav sem mu svetoval naj raje piše neresnico kot pa resnico. Po eni strani hvala bogu, ker bi Bachus razbili do amena.

No, kaj sem hotel sploh povedati. Simona je pisala o švedskih igricah v njihovem resničnostnem šovu. Na to bo treba še malo počakati, saj nam tujina v Slovenijo prodaja licenčne oddaje (pa filme, in ostalo), ki so pri njih že izpete. Da še zaslužijo zadnji ruker, če se izrazim po Duracellovsko. Preden bomo pri nas videli en res dober fuk, bo morda ravno zgoraj omenjeni Lavrič prej zasedel katerega izmed desnih stolov v parlamentu. Ko je že govor o novostih. Na slovenski teve trg se je ponovno vrnil TV3 (ex Prva TV). Švedski! Heh, o novostih pa ne duha in ne sluha, čeprav so jih bila velika usta obljub. Spet gledamo Brendona & Brendo, danes stara 40, takrat pa dobrih 20.

Na veselo gledanje!