Kinogled: Borat in zakaj je film popolna bedarija
Objavil-a markopigac dne 2006-10-31
Danes sem si šel v kino pogledat Borata. Bolje rečeno enega izmed likov Sache Barona Cohena. Borat je bil zame v prelomu iz 90ih v novo tisočletje eden glavnih likov, ki s prstom kažejo na debilnost naše podzavesti. Kazahstanska različica Duleta Vaupotiča. Šel je še dlje. Bil je boljši. Tekle so mi solze ob debiliranju se iz kvazi aristokratskih angleških plemičev. Njegove štorije sem gledal na ponavljanje. Učil sem se ga na pamet.
Režija: Larry Charles
Danes, ko je postal globalni trademark, Borat ne napreduje. Ostal je isti, oz bolje rečeno nazadoval je. Njegov humor se ni razvil, dasiravno velja za enega glavnih MTVjevskih menekenov. Situacija je ostala enaka. Lik ni napredoval. V 90ih je recimo raziskoval aristokratsko Britanijo, ko je hotel postati angleški džentlemen. Smeha polna skleda, ko je bril norce iz Angležev. Slabo desetletje kasneje je kot Mr. Bean (zakaj imajo Britanci željo osvajati ZDA?) hotel osvojiti Ameriko (ZD in A). V čem je keč? Zakaj je treba vedno znova osvajati ZDA?
Iskreno povedano. Film lahko ocenim z “več viđeno”. Vse to je delal že v Britaniji. Takrat je celo bilo bolj pristno in ni bilo videti tako zelo zaigrano. Fore so stare. Izpete. Vnaprej predvidljive. Film me ni presenetil, ni me pa tudi razočaral. To sem nekako pričakoval. Nikakor ne bo dobil priveska najboljše komedije, ker to ni mogoče. Film je zaigran dokumentarec, ki si želi biti videti pristen dokumentarec.
Se pa skozi cel film sliši, da je Bregović spet mastno zaslužil (Caje Sukarije, Kalasnjikof, Ederlezi..).
Ocena: Neocenjen
