Masaker z motorko velja vsaj pri meni za eno boljših grozljivk. Priznati moram, da me novodobne grozljivke ob gledanju sploh ne prestrašijo. Huh, ko se spomnim tistih iz prehoda 70ih v 80a me še dan danes zmrazi. Spomnim se, da kot mali pubec nisem upal v klet po krompir, čebulo ali vsipat drva in premog v peč. Vse to sem naredil s tako brzino, da si upam trditi, da sem še danes svetovni prvak v teh disciplinah.

Režija: Jonathan Liebesman

“Masaker: Predzgodba” je bil posnet po resnični zgodbi predhodnega rimejka, ki je luč sveta ugledal leta 2003 z Jessico Biel in Mike Vogelom v glavni vlogi. Zgodba je tako ali tako splošno znana. Mentalno odpičena familija Hewittov s spačkom brez obraza, ki na ukaz mrcvari vse po spisku v njihovi okolici oz bolje rečeno kar na njihovi zemlji ter mimobežni nebodigatrebniki, ki se znajdejo ob nepravem času na nepravem mestu - mestecu Travis v Teksasu. Še dobro, da ima Bielova za seboj dolgoletne izkušnje s sedmimi nebesi, saj je le-tako lahko pokol tudi edina preživela.

“Predzgodba” pa se nadaljujeje tam, kjer se je vse začelo. V tem istem teksaškem mestecu s familijo Hewitt v glavni vlogi, ki se gospodarski krizi ni hotela predati in je s “tu je moj dom - tu sem doma” o(b)stala na robu preživetja. Seveda s fenomenalnim R Lee Ermey v vlogi “opranega” šerifa Hoyta s korejskim sindromom kot diktatorsko glavo družine.

Scenaristi niso kaj prida doktorirali s samim “nadaljevanjem”, saj se zgodba ponovno začne s potjo. Vendar tokrat ne na koncert Lynardov temveč v Vietnam (oz Mehiko) in vmes doživi svoj propad. Povedati velja, da se “nadaljevanje” vedno znova vrača k predhodniku, sicer pa je toliko nepredvidljivo kot je predvidljivo. Absolutno mora na silo biti prikazano vlečenje z nohti po steni, kar je še edino preostalo žrtvam, preden jih je spačeni Thommy (ki ne zgleda toliko grozljiv kot v rimejku, dasiravno ga igra ista oseba) zvlekel na zadnjo pot v klet. Mrcvarjenje je naredilo korak naprej, posebej rezi z noži, žaganje z motorko in zamahi s klini. Drži, avtorji so pač morali biti “krvavi”. To jim je še kako uspelo. Shrljivi prizori in niti ne toliko krvi, kot bi pričakovali, pa naredijo film še boljši. Posebej dobro pa so se avtorji potrudili pri samih potankostih. Npr. pri odžaganih nogah in cinizmu ob tem, umestitvi šerifa in nasploh problemov “bolanosti” Hewittov. Všečno je, da nihče ne preživi, saj nas le-tako film drži v šahu do zadnjega, dasiravno bi pričakoval, da bo tista štoparka iz začetka nadaljevanja edina preživela predzgodbo. Fajnsko.

Ocena: 9/10

Dodatek: Imam scenarij za grozljivko, ki bi jo lahko posneli pri nas. Vas zanima?

Heh, dobršna napaka je ta, da bom zdaj najedal nekaj časa s to igračko in bom v vsak šuting vsiljeval te ribjoučkaste motive. Mislim, da so našpukali tudi vsi bendi, ki jih bom delal v teh dneh. Samo mi je res všeč.

p.s.

Se vidi na slikci, da sem mlatil makaronflajš?

Pravkar mi je poštar prinesel paket na katerega sem čakal predolgo. Zanimivo. Sploh ni bil tak ah in oh in bum, kot je to drugače pri meni v navadi. Škatla, ima res enormno dimenzijo za vsebino, ki je bila v njej. Pa darilo. Priložnostno. Za celjenje ran, ki so mi bile prizadejane v tem delayu. Heh. Sploh ne vem čemu rabi. Cena, ki je navedena v pojasnilu je $20, v kar pa dvomim, saj so to čudo pri nas na tržnicah in bovšjakih že davno umaknili iz prodaje. Ob nakupu le-tega pa si v ceni zraven prejel še marsikaj druga. 

Veliko bolj bi bil zadovoljen z “darilom”, ki bi mi dejansko koristilo (recimo švicarac? Etui za gsm/očala) in bi bilo često v uporabi. To pa.. Heh.. Bom raje kar tiho.