Tamarčka me priganja, da naj nekaj spišem na blog. Bi z veseljem, a nekaj kolebam, iskreno povedano pa - se mi ne ljubi. Nabira se kar nekaj stvari, ki bi jih z veseljem spisal semkaj, samo vprašanje je kakšne bi bile posledice. Opažam namreč, da je naš Svet res prfuknjen, kot se je izrazila ena izmed znank pred dnevi, vse skupaj pa v končni fazi ni omembe vredno.

Te luftarske dni postaja pravi in tudi že skrajni čas, da si postavim sistem za učenje. Študij. Čas, da spet pospravim kako desetko v indeks. Ajde, bil bi zadovoljen že s kako šestko. A kaj, ko sem si postavil visoke cilje. Desetke in to s prve. Imidž, pač.

Petra Turk, obraz meseca v Unicatu

Jutri se odpravljam v Postojno. Pozdravit stare kolege, pogledat rodbino v akciji in kar je najpomembneje, odkupit nekaj potrebščin za fotkanje.

V tem času pa listam januarski Unicat (pretekle številke je možno prebrati tukaj). Čekirajte. Mnogim (”konkurenci”) gre ta revija še kako v nos, zaradi uspešnosti. Sam pa menim, da se moramo še kako potruditi in izboljšati. Na mladih svet stoji, kajne?