Ko Slovenec ni Slovenec, izbrisanci in štorije okoli njih
Objavil-a markopigac dne 28th februar 2007
Ravnokar gledam Denisov prispevek s Sašom Pečetom o “izbrisu”. Peče pravi, da so le-ti dobili poziv vlade, itd. No, moram priznati, da moj bratranec tega “poziva” ni nikoli dobil. Niti do danes. Čeprav Peče pravi, da so bili tri-krat. Zgodilo se je enkrat po “vojni”, ko smo ga še ne desetletnega hoteli vzeti s sabo na morje. V Maredo (CRO). Hja, takrat so vsi “vrstniki” drveli tja, zato tudi mi.
Izbrisani na gladovni stavki na MP Šentilj (10.7.2005)
Logično, ker fant iz Zg. Velke, ki ni šel še nikoli dalje kot do Maribora, ni imel potnega lista (imel je pa vse druge dokumente, ki so neoporečno dokazovali, da je Slovenec), ga je bilo treba urediti. Tukaj pa je nastopila prva težava. Gospa na UE v Mariboru nam je hladnokrvno dejala: “Potnega lista ne morete dobiti, saj oseba ni državljan R Slovenije!” Wiiiiiiiii!!!! Kaj govoriš neumnosti, ženšče polpismeno! Državljan katere države pa je? Njen odg.: “Južne!” In potem se je začelo. Letanje po vseh možnih ustanovah, vmes smo ugotovili, da ni dobil niti certifikata (niti do danes) in iskanje dokazil, da je nekje šlo narobe. Pri vsem tem je nekaj smrdelo.. Poglejmo čisto preprost primer: V mojem roj. listu piše, da sem državljan le SFRJ v njegovem SR Slovenije. Ker je rok za 365 takratnih SLT zamudil za pridobitev državljanstva, so nam dodelili novo tarifo. Par deset tisočev, pa postane Slovenec, eko! Seveda nismo hoteli plačati nekaj, kar že imaš in je tvoje. V glavi se nam je pa non-stop odvijal film romske populacije v MB, ki so eden za drugim po tekočem traku postajali čez noč Slovenci. Mimogrede, ste vedeli kdo je bil prvi Slovenec na MP Šentilj s slovenskim potnim listom? Romkinja s povitim obrazom in neznanjen slovenščine, ki je možem postave in carinikom samo pomolila moder pasuš z iztegnjeno levico skoz zadnjo šipo gastarbajterskega Mercedesa.
No, po vseh možnih vezah, ki smo jih morali uporabiti (foter je bil stari Udbovec, komunjara in šef mejne policije), so nam na koncu ob vedno večjem pritisku le priznali, da je mali bil izbrisan. No, niso povedali direktno, temveč da je pri vnašanju podatkov v računalnik prišlo do neljube napake. Brez kakršnega koli opravičila ali nadomestila za izgubljen čas in denar pa še česa drugega. Dobil je svoj pasuš, osebno izkaznico in priznanje stalnega prebivališča. Kaj bi bilo, če čale enkrat v življenju ne bi zavrtel številčnice na Iskrinem telefonu..
Zato sem v teh Izbrisanih primerih vedno znova skeptičen. Aja, da - izbris je bil (imamo potrdila), saj je naš tamali čisti dokaz za to!
Kategorija Osebno, Politika | 8 komentarjev











