Ravnokar gledam Samov blog in Bojanovo fotko. Takoj sem se spomnil na ono mojo, ki sem jo posnel na lansko-letnem koncertu Erosa v Reki. 

V službenem času pod zakonom 0.0 alkohola v krvi.

Dva predstavnika reda in miru sta namreč prišla na obhod v kafič NK Rijeke, ter v službenem času z uniformo in pod zakonom 0.0 naročila vsak svoje pivce. Genau za mojim hrbtom. Čelendž zame, kot namazano.. Vzel sem aparat, odstranil fleš, ga dal pod roko (Canon EOS 350 je pač seksi majhen), nastavil wide-winkl na najmanj, ter blitznil. Vkolikor fotka ne bi ratala, in bi poskušal srečo še drugič, mi najverjetneje ne bi bilo prizanešeno.

Moram si očistiti dušo. Gledam na Bankanet, kjer nekaterih pritokov še vedno ni. Jezi me, da se nekateri brezvestni prasci dobesedno norčujejo iz mene, hkrati pa mi upajo gledati v oči in zatrjujejo, da denar bo. Kurec bo. Moral bi biti že davno.. Počakal bom do 15., potem pa jih objavil javno, na koncu pa še prijavil. Ko jih jebe! Čeprav bi jim raje poslal prijatelje v razsul, vendar bi jim s tem naredil medvedjo uslugo. Želim biti čimbolj diplomatski. Saj se nanazadnje potegujem za delo pri Ruplu..

Sicer pa je prvi februar minil dokaj zanimivo, čeprav sem bil prepričan, da bo ta četrtek eden bolj bednih dni v tem tednu. Brezvoljno sem se zbudil in kasneje odpravil za Mladino pofotkat projekcijo “Vrbanskega naselja” v Slomškovo dvorano. Kolegi iz RKC-ja se me izogibajo kot hudič križa, saj so več ali manj vsi moji foto tedna v zgoraj omenjenem časniku ravno iz njihovih krogov (klik, klik, klik, klik). Tako me njihov PR-ovec že na daleč pozdravi z nasmeškom na obrazu in mi pove, da so tokrat pripravljeni name. Da nadškof ne bo več imel rdečih zoknov, itd.. Čeprav me razume, da sem “lovec na glave”. To (beri: fotkanje) je moj hobi, ljubezen, posel.

Ivan Krajnc in Mirko Kraševec ob maketi

Razgrnitev načrta Vrbanskega naselja ni kaj prida zanimiva zadevščina za fotografijo, posebej ne, ker sem se odpravil tja po foto tedna. Sam sebe sem dal na preizkus, če zmorem še enkrat pokazati zobe svojem idolu Sarkiću, da iz povsem nezanimivega dogodka potegnem čimveč (o.p.p. - “Vrbansko naselje” podpiram, da ne bo pomote). Borutova je/bo sicer zadnja. Bomo videli v soboto. No, mislim, da mi je še enkrat uspelo

Moja omiljena didžejka (znam devojće ubit češ me zbog te fotke, ali meni je sjajna)

Potem sem odfrčal na moj prvi intervju v katerem pa nisem bil jaz izpraševalec. Zanimivo, čeprav malo premalo naspidirano. Več o tem morda v prihodnjih dneh.. Jep, sem pa ravno zaradi tega intervjuja po spletu naključij srečal (oz ona mene) mojo najljubšo didžejko. Viktorio (kličem jo kar moja mala Hrvatica) poznam dobri dve leti. Povsem naključno sva se spoznala na brucovanju EPF. Čez leto dni sva imela “obletnico” na istem mestu. V Baristi smo skupaj zatemnili Zemljo, potem pa skok v stavbo preko na buteljko tardečega. Noč sem zaključil s Hatom in Riotom, ki me je prehitel na hitri cesti do Šentilja. Mali Union doma je šel na moj račun.