Ekipa revija Unicat, Tadej, Tina, Zdene in Staš, je na današnjem dobrodelnem bowling turnirju v močni konkurenci, tudi predsedniški kandidat Alojz Peterle je imel svojo ekipo, zmagala. Prvi nagradi pa se je odpovedala v prid tistih, zaradi katerih smo se danes zbrali - otrokom.

Zdene, Tina, Staš in Tadej (Unicat - revija za mlade)

Tudi predsedniški kandidat ne obvlada vsega..

Alojz Peterle. S stilom nad keglje.. 

Drži, čeprav je stara natanko tri leta, pa je še zmeraj dovolj globoka, da zadane prav vsakogar (ne le vernike)! (klik)

Vkolikor se posnetek ne naloži kliknite sem.

Nadškof dr. Franc Kramberger, drugi z leve. Z rdečimi zokni.

Že ves teden prebiram “novico”, da se Nadrealisti vračajo na male zaslone. Show ( Top lista nadrealista ), ki so ga sredi 80ih delali “novi primitivci” v Sarajevu velja še danes za edinega omembe vrednega. Fantje, ki so se sprva ponorčevali iz krize v nekdanji SFRJ, zadeli razdeljeno Sarajevo in še marsikaj drugega, pa so na koncu še sami naredili enako. V ničkaj prijateljskih odnosih so končali svoje druženje.

Nostalgija za balkanskimi Monthy Phytoni je bila skozi vso obdobje prisotna, po šovu pa se je kolcalo ne le v BiH, temveč tudi v Srbiji, Sloveniji in v diaspori. Naturaliziran Slovenec Branko Djurić Djuro nam je stare fore zavite v slovenski celofan prodajal sprva v Teatru Paradižnik, kasneje pa skupaj s Podgorškom še v NMK. Dr. Nele Karajlić, pevec srbskega Zabranjenega pušenja je nadgrajene Nadrealiste, ki so močno spominjali na Allo allo, prodajal pod imenom Složna braća na srbski nacionalni teve. Eden izmed glavnih avtorjev orginilanih TLN in velike trojice Zenit “Fu-Do” Đozić, pa je na komercialni bosanski teve repriziral stare nadrealiste pod imenom Nadreality show. Ta ista ekipe, okrepljena še z Elvisom J. Kurtovićem in Enesom Bešlagićem ter drugimi, pa (še vedno) brez Djurota in Neleta, bo na vse televizije nekdanje domovine prodala 13 polurnih epizod. A grenak priokus še zmeraj o(b)staja. Drži, da je Zena eden glavnih avtorjev in najverjetneje najboljši igralec v ekipi, vendar publika še zmeraj hoče staro ekipo. Djurota in Neleta.

No, morda bi ravno oni s spravo dosegli zedinjeno Bosno in Hercegovino, ki še zdaleč ne kaže te volje. Čas bi že bil, saj je preteklo že več kot pa 13 bajrama, kaj pravite?

Članek “Zabranjeno pušenje - Live in St. Louis“ iz Rockonneta, 11.aprila 2004.

Založba: Menart, Intact, Active time, 2004.

Zabranjeno pušenje - Live in St. Louis
Sarajevo je rodilo mnoge dobre posameznike in še boljše bende. Eni izmed teh so vsekakor pionirji novega primitivizma nepozabni Zabranjeno pušenje. »Ambasadorje« iz koševske ulice Fuada Midžića ni potrebno posebej predstavljati, saj jih pozna vsakdo, če mu samo omeniš imena Dr. Nele Karajlić, Sejo Sexon, Elvis J. Kurtović, Šeky Gayton ali pa recimo zdaj že naš Djuro.

Ni ga najstnika, ki ne bi, vsaj enkrat, sanjal o slavi, denarju in oboževalkah. O tem, da ima svoj bend. O tem, da ima svojo oddajo. O tem, da je največji car v ulici. Kaj v ulici - v mestu. Kaj v mestu - v državi! Vse to in še več so bili oz. so imeli omenjeni.

Imeli so vse, zdelo se je, da jih nič ne more razbiti narazen, podobno kot Titovo Jugoslavijo, potem pa je prišla vojna. Vojna, katero so opisovali v pesmih, iz katere so se norčevali in jo prognozirali v Nadrealistih. Vojna, ki je razbila Jugoslavijo, razdelila Bosno in razdelila Pušenje. Sedaj imamo dva Pušenja. Neletovo beograjsko, ki se v svetu predstavlja pod imenom Emir Kusturica & No Smoking Orchestra, ter Sejino sarajevsko-zagrebško Zabranjeno pušenje. Slednje še vedno igra stare hite in sledi izročilu, dočim prvo se je orientiralo bolj na »Bregovića

Oboji so po letu ‘97 izdali kar nekaj albumov. Zanimivo, da se albumi izdajajo skorajda istočasno (kot da bi bili dogovorjeni med seboj). Sarajevsko-zagrebško oz. zahodno kot ga mnogi poimenujemo je izdalo svoj drugi živi izdelek. Live in St. Louis so ga poimenovali. Iz turneje Bog vozi mercedes, ki so jo gastarbajtersko, kot se spodobi za jugose, imeli še v Združenih državah. Posnetek je iz Case Lome Balleroma, pred večinoma izseljensko publiko. Ni toliko kvaliteten kot tisti zagrebški Hapsi sve!, je pa toliko bolj zanimiv, saj se na njem prvič pojavijo v živi obliki pesmi »Selena«, »Sabah sa šejtanom«, »Pišonja i Žuga u paklu droge«, nepozabni »Kanjon Drine«, pa »Jugo 45«, in fantastično impozantni »Fildžan viška (Raja iz Sarajva)«. Snemanje je nadzoroval Mark Burris.

Postopoma pa se že vračajo v studio, kjer bodo pod delovnim naslovom ‘Hodi da ti čiko nešto da’ posneli nov izdelek, katerega bo produciral Denyken.Glede na to, da so praznovali 20. letnico obstoja, bi lahko pričakovali kakšen nepozaben koncert na Koševu, kjer bi se kot presenečenje lahko zbrala stara zasedba, četudi le za en dan. Verjamemo, da bi se podrle barijere med nacijami na tem ozemlju, če bi si Sejo in Nele, kot sta to pred nekaj leti v Gottchalkovem Showu »Wetten Das?« storila Thomas Anders in Dieter Bohlen, ko sta si prijateljsko segla v roke. Po mnenju spodaj podpisanega, bi se začela pisati nova zgodovina BiH, saj je sedaj pa že ‘prošlo trinaest bajrama, da se babo Atif vrati kući..’.

Torej, Sejo in Nele! Mi vaju čakamo..

Aja, sem proti Nadreality showu. Naj ga raje pustijo počivati v miru.

Šourock 2007 je v zagonu. Kontest, kjer zmagovalec dobi morebitnih pet minut slave pod podalpskim soncem. Vendar zmagovalci tega kontesta ne poberejo kaj prida smetane na slovenski estradni sceni. Bendi, kateri so zmagovali so ali propadli (Crash) ali zanje sploh nikoli ne slišimo (Žurdov) ali pa je kriv sam izbor oz zvrst. O slednjem presodite sami. V glavnem:

Lansko leto so bili moji favoriti Hushevci, ki so pred konkurenco prednjačili z avtorsko glasbo in izpeljanim nastopom ter fenomenalnim vokalom. Premagal jih je nek lokalni ptujski bend s priredbami že v predtekmovanju. Hushe lahko danes edine izmed teh gledamo na vseh slovenskih teve postajah v videospotu “Magneti”. Zmagovalcev Superlizo ni nikjer. Po Lampijončkih so poniknili v pozabo.

Prvi predizbor v 2007 je dal podoben rezultat. Nastopili so Hrošči, Iraxana, Little Ann, Carpe Diem, ter absolutno prvi favoriti in edini, ki so Štuk dvignili na noge - šmrkavi metalci Voice of Violence. Z avtorsko glasbo in najbolje izpeljanim nastopom, ter dovršeno in v nulo izpiljeno izvedbo. Brez napak. Brez letenj mimo. Ne glede na to, da so oder dobesedno podrli (ne verjamem, da ga je še kdo v vsej zgodovini Štuka?), so igrali dalje, kot da se ni nič zgodilo. Stara pesem - spet jih je potolkel nek pop bend s slabo izvedenimi priredbami (kitarske solaže niso bile niti približno omembe vredne, smelo so si izbrali Slashev opus), dasiravno so vsi v najboljši koncertni dvorani na štajerskem vedeli, da nezasluženo. Poleg Voiceov velja omeniti še dovršen nastop skupine Carpe Diem, ki je tudi po mnenju publike spadala v ožji krog zmagovalcev.

Jebiga. Na rock kontestih metal ne zmaguje, ampak zakaj pa zmaga pop in zakaj se ne podpira avtorskih skladb? Če zmaga nekdo s priredbami bi morale biti odigrano na nivoju izvirnika ali vsaj bolje ne pa kot v zakotnih štalah naše Kure, kajne? Tudi same priredbe ne bi smele dosti odstopati od zvrsti avtorskih skladb. Hrošči imajo dober vokal, vse ostalo pa ni omembe vredno. Še najmanj pa samo ime. Dobro, ekipa je v intervjuju jasno priznala, da so o zmagi sanjali. Hja, in sanje so postale resničnost..

Drugi predizbor nam je postregel s kvalitetnejšo ponudbo. Na odru so se znašli The Vibes, Peppermint, Ion, Uroš the Planinc group in Šnorkl bend. Žirija je dolgo zasedala, saj je imela težko delo. Na koncu so se vendarle odločili za Vibese, ki so pred časom tvorili glavnino enega najbolj perspektivnih, in kasneje »tragično preminulega«, benda Maribora Starlight Express. Fantastično se je na odru odrezal vase prepričan Uroš Planinc s svojim bendom, ki je konkurenci dal lekcijo igranja kitare. Vendar, Šourock ni kitarijada, fant pa bo v kratkem moral razmišljati o vokalu, saj je kljub dovršeni in glede na samo konkurenco najkvalitetnejši izvedbi, ravno na tem področju najbolj šibak. Avtorsko se pa tudi ni najbolje odrezal, saj je poleg že slišanih preigraval več ali manj stari dobri Rock n Roll.

Uroš the Planinc group

Šourock potencial vsekakor ima. Ob poplavi izumetničenega kiča, se tudi v Sloveniji postopoma vračamo nazaj h koreninam. Starem dobrem Rock n Rollu. Jasno je, da instant bendi, ki so v zadnjih letih pri nas tvorili del kvazi estradne scene, se na le-tej niso morali obdržati. Logika pravi, da je potrebno najprej osvojiti vas, šele potem lahko greš v mesto in morebiti kam dalje. Nemogoče je čez noč ustvariti zvezdo na dolgi rok, če le-ta nima podlage. Tudi boom bendi iz MTV-ja imajo za seboj najmanj tri studijske plošče in nekajletno koncertiranje po takšnih in drugačnih kurnikih.

The Vibes

Pametno bi bilo, da bi organizatorji v nadaljnje razmišljali o agresivnejši promociji le-tega festivala po vsej Sloveniji ala “Šourock v vsako šolo!” Bendov, ki ustvarjajo po garažah je polno. Še več je takih, ki demo posnetkov nimajo, pa je morda ravno med njimi skrita nova Siddharta. Šourock brez nepotrebne kuhinje bi lahko tako bil odskočna deska mnogim, saj ima vse predispozicije, da dobrim in kvalitetnim odpre vrata v krut svet umazanih medijskih igric in glasbene scene.

Tretji predizbor bo na sporedu drugega aprila.

Preklapljam radijske postaje medtem ko vozim avto na servis. Za hip se ustavim na Radiu City (100.6 FM). Radijska postaja, ki se kiti z najboljšo poslušanostjo med komercialnimi postajami (nikakor pa ne dosega nacionalnega Vala 202) pri nas, že celo jutro joče za izgubljenim Viktorjem, ki ga niso dobili v dveh nominirajočih se kategorijah. Urednik Bor Greiner celo išče zaroto in jo opravičuje s poslušanostjo, ki konkurenco prekaša po njegovih besedah za več kot 35%. Pravi, da bo njihova novinarska redakcija poskušala dobiti podatke o glasovih od organizatorjev in raziskala zaroto. Fino. Da ne bo ostalo le na zarečenih besedah.. Dejstvo, da je Viktorja mogoče kupiti sem opisal že tukaj (klik), poleg tega pa dobro vemo, da je največja laž ravno statistika. Greiner bi pa to kot pravi urednik lahko ja dobro vedel. A niso ravno oni po statistiki njihovega poslušalstva v Županometru Gregorja Pivca tedensko označevali in določili za župana Maribora? Na koncu pa je zmagal kmet iz Dupleka?

Nalepka, ki so jo pripravili nasprotniki Radia City v času zadnjih volitev

Poslušanost še vedno v ponujenem konceptu glasovanja ne more biti pravi zagotovitelj za končno zmago, saj večina poslušalstva ne pošilja SMS-jev. Nikjer pa ne piše, da se tekmuje v poslušanosti. Mimogrede tudi tam ne bi prednjačili. Poleg tega pa so same nominacije več ali manj nerealne. Ampak s s samimi pogoji tekmovanja ter konceptom, ki so ga sprejeli od organizatorjev, logično - saj so reklamirali glasovanje in se prireditve tudi udeležili, sedaj, po dvojnem porazu, več niso zadovoljni?! Greiner celo pravi, da bi z denarjem njihovih poslušalcev lahko počeli kaj druga. Drži. Npr še izboljšali program, ki že nekaj časa ni baš presežek in se z njim vsekakor ni za hvaliti.
Seveda se opirajo že vso jutro tudi na besede “njihovih” poslušalcev, ki se na ponujeno telefonsko številko v eter oglašajo z naslednjimi jajci tipa: “Ni nam ratalo”, “kriva je Ljubljana”. Seveda, za vsak poraz Štajercev je kriva bela Ljubljana. Ampak, a so ti poslušalci sploh poslali SMS? Po toči zvoniti je prepozno. Jasno pa je tudi, da smo po vojni vsi generali. Stavim, da vkolikor preklopim na Hit bo pa njihova ciljna skupina verjetno stavke začenjala z:”Jeeeeeeee, spet nam je ratalo!”

Zakaj enostavno raje ne ignorirajo prireditve, ki iz leta v leto postaja večji junk in se dejansko posvetijo svojemu programu. Nenazadnje, jebeš tisti kipec, ki itak ni omembe vreden.

Jah, zasuli ste me s sms-ji “A boš kaj napisal?” med in po prireditvi. Pa sem si rekel “moram”. Čeprav se nisem hotel akreditirati, še manj sem Viktorje želel gledati. Na sporedu je v tistem času bila ravno žogobrcarska tekma Hrvaška - Makedonija z našim Srečkom Katancem na klopi, ki ga je pred dnevi Darko Pančev, nekdanji soigralec, hotel kar odbrcniti. Komentator, logično, Božo Sušec. Fajnsko! Gizmo je prinesel še hladne Unione in to je bilo to.. Slovenskih pol-amaterjev že nekaj časa več ne spremljam, ker me utrujajo. Slišal sem, da so se včeraj spet osramotili. Heh.. Na Zapadu stvarno nema ništa novo! Takrat, ko se bo Zavrl sam zamenjal bo šele zapihal nov veter za slovenski fuzbal. Sem pa videl danes Zahovića v mariborskem Tacosu z nekimi kvazi fuzbalerji iz fildžan lige. Če ne bi bila glasba prehrupna bi mu zagotovo predlagal, naj jim zrihta delo v Lidlu na kasi. Je bolj donosno in ziher.

No, pustimo nepomembnosti. Dogodka sem tako spremljal na dveh ekranih hkrati. Medtem ko so bile reklame, oz napovedniki, ali Siddharta (to bi naj bil spektakularen nastop?), smo nabijali Sušca. Pizda, ste opazili, da njemu podobnega komentatorja ne premore celotna Slovenija? Zakaj pa mislite, da je HTV ob fuzbalskih prenosih zatemnjen? In potem - ironično - Viktorja za posebne dosežke dobita TV Slovenija in Pro Plus, ki skupaj nista zmogla konkurirati južnjakom. Css.. Koji kurec, vendar?
No, o samih Viktorjih imam svoje izdelano mnenje, ki pravi, da ta “nagrada” že dolgo ni realnost. Viktorja si je moč roko na srce kupiti. E-nabiralnikovje sem imel polno prošenj za glasovanje in namigov kako. Poleg tega nas iz televizij in radijskih postaj non-stop v teh dneh gnjavijo s svojimi favoriti. V končni fazi pa firma riskira par tisoč slovenskih evrov za SMS-je, pa ima reklamo za celo leto. To, da akademiki Viktorjev oddaj sploh ne gledajo pa je tudi druga pesem. Podobno kot če bi jaz ocenjeval gurmanske specialitete Afrike. Ker pa je prireditev najbolje gledana poleg EME, so jo dobro izkoristili tudi za reklamo nove informativne oddaje. Od včeraj dalje vsi vemo, da se v aprilu od 22.30 gleda POP TV.

Izredno zanimive so same kategorije. Recimo regionalne televizije. Net TV je ravno toliko regionalna kot POP TV. No, upam si staviti, da je POP bolj ljubljanski kot pa Net mariborski. Ne vem pa kako se je znašel med njimi MTV. Program, ki pokriva več populacije kot vse ostale slovenske televizije skupaj je uvrščen med regijske? Raje bi kategorijo poimenovali “nizko budžetne televizije”. Da o “mladih nadobudnežih” med katere uvrščajo tudi Miho Šaleharja niti ne govorim.

A to še zdaleč ni vse. Da Pro Plusovci želijo iz prireditve narediti Hollywood pa je itak jasno še tistim babicam, ki doma gledajo črnobelo brez daljinca. Glamurozno ocenjevati modne kreacije iz znižanj v Maximarketu samoklicanih pomembnežev, ki se znajdejo na rdeči preprogi pa je toliko zanimivo, kot prebiranje stročnega fižola iz maminega improviziranega vrta. Kljub temu, da jih zrežirajo na preprogi, pa se v ozadju znajdejo tudi tisti, ki bi na vsak način želeli svojih 5 minutk. Da o deci ob robu niti ne izgubljam besed. Upam, da bodo kljub dežju dobili vsaj prost ponedeljek in jim ga bodo Zverovi beležili kot športni dan..

Dejansko pa sem se veselil, da so zmagali TLP-jevci z Bizovičarjem, ki so mu baje dnevi na RTV-ju šteti. Ekipa res dela unikatno oddajo. Čeprav jih Janševi hlapci želijo odrezati. Vsi smo vedeli na kaj namigujejo ob prejemanju nagrad. Vsi vse vemo - storimo pa nič. Krajnc je pokazal in dokazal, da zmore tudi brez diplome. Važna je ideja in ne politična pripadnost. Pizda! Važna je gledanost! Med nominiranci se je poleg TLP-ja znašel še Hri-bar. Ironično je bilo, da je vlogo vodje prevzela Anja Tomažin, ki pa v oddaji že nekaj časa ne nastopa. Zmago v kvazi duhovičenju podeljevalskih parov pa je absolutno presegel Romih. Na trenutek se mi je zdel bolj šaljiv kot pa pari na koncu 24ih ur. Hudečkov Viktor je bil zaslužen, saj ga je prejel na koncu poti. Čeprav mi tisti za Makarovićevo, Součka in recimo Vogrinca ni bil čisto jasen.

Lado Bizovičar, največji zmagovalec (klik na povečavo)

Pa še sam Zrnec. Hja. Prvič je bil dober in pri tem bi tudi moralo ostati. Zrnec part.2 je imel vse karakteristike slabih hollywoodskih nadaljevanj, ko se ves čas obračajo (beri: opirajo) na predhodnika. Jonasu pa iskrene čestitke, čeprav ga je dobil preurano. Menim, da je bilo to vse posledica tistega iz Timea. Pač hoteli so držati trendi korak. Slovenci namreč še vedno ne kužimo fore blogerstva. To se kaže tudi na okroglih mizah (npr. zadnji SOF). Dobrih blogov je pri nas izredno malo. Ne moremo jih prešteti niti na prste ene roke. Vendar kot sem že večkrat dejal, če kdo - potem Jonas!

Mimogrede, pravilno sem stavil na tekmo Hrvaška - Mekadonija. 2:1 za Bilićeve..