Med jutranjim basketom sem se spomnil na leto 1995, ko smo pubeci šli gledat idola našega otroštva - Scottie Pippena (ajde, Scottie ni bil MJ, Dražen oz Kukoč, čeprav so ga posiljevali s temi imeni ves čas) v tivolski park. Vstopnina so bili tenis copati, iz katerih so potem zreciklirali podlago za enega izmed evropskih košarkarskih igrišč. Mi smo seveda prefinjeno vzeli neke stare startarke, bratje Hrvati, domnevam da pripadniki ene tistih 200ih Tudjmanovih družin Cosa Nostre, pa so zmetali not povsem nove sapojemajoče najkače in adidaske, ki si jih lahko videl le preko teveja v kaki hudi reklami ali playoffu. Za naše štacune so bili predrag artikel, mi pa preveliki klošarji, da bi si jih lahko privoščili. Kolega Zrnac, pri tem ni mogel ostati ravnodušen, in je nekaj povsem novih parov copat (njegove številke) odnesel s sabo v obmejni Šentilj.

Pippnove slikce mi nekak niso ratale, saj se je zlival z ozadjem. Majico (2000 SIT) pa še zdaj hranim nekje in je po 12ih letih še vedno v več kot solidnem stanju, navkljub dejstvu, da moja mati pere “globinsko”.

Pizza je takrat v Ljubljani skupaj z 2dcl kokakole koštala šectopetdeset.

Scottie Pippen (z rumeno črto) je tako pozdravil svoje največje fene