MC mi je vrgel dobro iztočnico za kostoglodanje. Že nekaj časa s prijatelji na pivu prićam o tem, da je naše polno ime sekundarnega pomena. Oz le še v formalni rabi. Drugače, v realnosti, pa ali vzdevki, psevdonimi ali priimki. S Thomasom, Slovencem rojenim v Nemčiji in živečim v Federaciji BiH, sva večkrat odpirala to temo. Namreč, vsaj pri njih je ime uporabno le ob rojstvu, ob vseh drugih priložnostih, pa se uporablja vzdevek, ki ti ga hočeš-nočeš-moraš dodeli okolje ob prvem stiku z njim.

To isto “okolje” je tudi v mojem selu nekaj ljudi zetiketiralo do amena. Zamislite si, da vas nekdo vse življenje kliče “Smrduh” ali pa “Smotko”? Sicer pa imamo tudi milejše oblike npr. Me-do (štajerska izgovorjava imena Majda, ki je mimogrede moški), pa njegov brat Joško in znanec Zizo. Prideš v lokal in svoji fini simpatiji predstaviš dva prijatelja: “To je Joško to pa Zizo..”

Sam sem pokrstil kar nekaj imen, čeprav sprva nekaterim sploh niso bila všečna, pa se danes zadovoljno podpisujejo z njimi. Je tak’ Gizmo?