“Sporočanje je dejanje, ko človek določeni stvarnosti da govorično obliko obstajanja, torej jo kot tvarino (temo) preslika s sredstvi danega jezika.” se glasi definicija sporočanja po stricu Toporišiču, ki jo moja generacija zna še danes sredi noči na pamet.

Sken iz zvezka za Slovenski jezik in sporočanje (1996)

Dr. Jože Toporišič je role model za vsako smrkavo profesorico slovenskega jezika, ki misli da je s svojo diplomo dosegla vrhunec svojega bednega življenja. One in njim podobne drkajo nanj kot (smo) mi na Pamelo pa še katero le, da le-te potem sproščajo svojo nedoživeto mladost in posledično terorizirajo svoje dijake/študente na karseda primitiven način - učiti se na pamet in požirati nebuloze pijancev, bohemov in drugih pedofilov kot največjo svetost. Užas. Nad slovenskim šolstvom sem razočaran, saj ne išče znanja. Je le ena bedna tekma, kdo se hitreje in temeljiteje nauči kaj na pamet. Da ne bo pomote, tako “učenje” mi nikoli ni povzročalo težav, vendar se mi zdi bedasto.

Mimogrede, mala strupenjača iz gimnazije, kot ona iz osnovne šole, ki mi je zagotovila, da iz mojega risanja in stripanja ne bo nikoli nič, mi je strogo zažugala, da pisanje ni zame. Preroško, ni kaj. Loto lističa ali športne napovedi jima zagotovo ne bi dal za izpolniti.

Prav veselo je bilo, ko smo sredi četrtega letnika izvedeli, da faks na katerega se vpisujemo ne bo točkovno omejen. Matura je tako bila le gola formalnost. Mi pa odfuk do amena in smo na razvid vseh faksov pribili papir z napisom “NO LIMIT!”. Priznam, prav smilili so se mi tisti, ki so kljub veliko vloženega truda padli skozi. Eni prvič, drugi drugič, nekateri pa celo tretjič. Zanimivo, naš tamau je moral leto kasneje v šolo, ne toliko ker je decembrski, temveč zaradi prešvohtne kilaže. Danes, si da v žep več ali manj vse vrstnike..

Kocka, Jaz, Gizmo (pod mano), Tišma & Lado (2000) pred III.gimnazijo v MB

Marčevsko kolumno v Unicatu - reviji za mlade začenjam z naslednjimi besedami -

“Mineva že tretji mesec tega leta, jaz pa se še vedno nisem aklimatiziral na evro. Zapravljam občutno preveč in nekontrolirano. Kljub temu, da premore naša domače ognjišče kar tri evrokalkulatorje. Mislim, da sta dva še zmeraj zapakirana. Nekako se trudim privajati na te »tanove« z maksimalno dvema ničlama, dasiravno šele danes resnično spoznavam kaj smo z odpisom tolarja sploh izgubili. Nič nenavadnega za naše Podalpje, imeti evro je pač trend, dasiravno so veliko močnejše in nacionalno zavestnejše države Evropske unije, po katerih se radi zgledujemo in jih postavljamo za primerjavo, ostale pri svojih valutah. Hja, po toči zvoniti je prepozno. Mi pa se tako vedno radi branimo svojega. Mimogrede, se tudi vam po lokalih dogaja, da vam nikoli ne znajo vrniti pravilno nazaj?”

Bankomat. Nekdaj sem dvigoval 3 čuke, danes se pod 50 EUR ne ’splača

Res je. Še zmeraj se nisem aklimatiziral. Vprašanje pa je, če se sploh kdaj bom. Popizdiš. Na bankomatu več ne dvigujem 3 čuke, kot ponavadi, temveč 50 EUR. Vsotica pa kopni iz minute v minuto. Tankam tud več ne 3 čuke, kot ponavadi. Danes vlivam v kesl po 20 EUR. Sram me je za 2 nekdanja čuka.. Mimogrede, 3 čuke je bila taka mera, da se mi ni zdelo dosti pa ne malo. Runda v gostilni ali kafani je tudi veliko nad “nekdanjo”. Sprašujem se, kaj smo pri božji tetki s to uvedbo resnično dosegli in zakaj cene niso ostale enake nekdanjim? Vlak se recimo v celem letu ni podražil za več kot 10 SIT na moji relaciji. Danes se draži iz meseca v mesec za skoraj 30%. Po Kanglerjevi policijsko trdi roki, pa moramo menda plačevati še parkirnino v totem mestu. Zasoljeno. Moram si omisliti tako držalo za reg.tablico, s katerega bo tablico brzinsko in nepoškodljivo možno temporalno odstraniti.

Urne postavke (na študentu) se niso ničkaj zvišale - celo zmanjšale so se. Niti plače/honorarji se niso povečali. Pizda smo se napizdili s to E.U. Me prav zanima katero teslo je na referendumu obkrožil ZA? Marš u kurec.

Vic je moja dobra prijateljica, sicer znana slovenska didžejka (s hrvaškimi koreninami in akcentom), ki je pravkar izdala svojo traku v tujini. Na coverju se nahaja fotka, ki sva jo posnela po več kot pol dnevnem fotošutingu v studiu centra Pariza z najboljšo opremo.

Saj ne. Mimogrede sva se videla v Mariboru (klik), skočila na en brzi drink. Beseda je dala besedo, sam sem imel s sabo fotkič, naredila sva nekaj “zajedničkih” fotk, na koncu so pa Danci iz njenega bogatega fotoalbuma izbrali ravno moje.

 Prilagam izvirnik in obdelavo - za lažje razumevanje:

Oridžinal foto

Obdelava by Vic