Retro: Učenje in spravljanje zraven, ko ti že teče voda v ustično odprtino
Objavil-a markopigac dne 2007-03-12
En retro zapis, ki se v mojem lajfu vedno znova ponavlja. Jutri je izpit. Moje znanje pa na nezavidljivi ravni.
Junk, ki mi leži v sobi pripravljen na novega lastnika.
Prvi oktober, ki označuje pričetek novega študijskega leta, je za nami. Nekateri pa še zmeraj o(d)pravljajo obveznosti iz starega. Seveda jim (vam) želim veliko uspeha, saj imam tudi sam še nekaj dolgov iz preteklosti za o(d)praviti. Navdih za pisanje tega prispevka sem dobil na forumu študentov našega faksa, kjer je trenutno najbolj aktualno vprašanje “kdaj bodo online izpitni roki za 2006/07?” Vprašanja logično postavljajo najbolj tisti, ki bi svoje dolgove radi čimprej rešili.
Bistven pomen seveda pomeni datum izpita. Da lahko prilagodimo svoje učenje nanj. Kot, da ni vseeno kdaj v novembru bo, tako ali tako bi po vseh izkušnjah morali začeti z učenjem že danes. Pa še to bi naj bilo prepozno. Ampak.. Jap, nam je lažje, če se učimo na postavljen cilj. Da nam je znan “namen”. Pa četudi, bo izpit pojutrišnjem, nam bo veliko lažje kot pa če vemo da bo enkrat marca. Občutek je povsem drugačen, pa tudi sam pristop do učenja in samega izpita.
Ne bom poudarjal, da zadnjih nekaj let sam sebi zatrjujem in se vedno znova prepričujem, da s prvim oktobrom (prej prvim septembrom) pa grem res zares. Z vsakodnevnim in sprotnim učenjem. Kaj pa je rezultat tega? Ko se objavijo datumi izpitov, si smelo začrtam visoke cilje. Dober mesec prej, recimo.
Ti cilji so:
1. Pridobim si vso študijsko literaturo, prefotokopiram vse zapiske najbolj pridnejših študentk, pogosta vprašanja za izpit in skripto.
2. Postavim si jih na mizo. Označim (oštevilčim) si vse strani (vkolikor še niso).
3. Potem si izračunam koliko je dni do izpita in si pretopim po kalkulaciji ena stran 15min učenja.
4. Prvi dan hodim mimo, in zrem v oni kup papirologije. Da se soočim s nasprotnikom.
5. Sam sebe prepričujem zmorem. Vklopim teve. Rabim sprostitev. Teleteksta res že dolgo nisem bral. Prelistam vse. Tudi horoskop in osebne stike. Na tisti kup vržem novo Mladino ali Večer, da ga pokrijem in preženem slab občutek. To lahko storiš tudi s starejšim izvodom zgoraj omenjenih časopisov.
6. Preden obrnem list prve strani, me naenkrat začne zanimati vse. On-Line časopisje vseh slovenskih novičkarjev. Začuda se lahko zgodi, da odsurfam tudi na Direkt. Takrat, ko gledam pomoč študent-študentu na forumu.
7. MSN je v tem trenutku izredno pomembna zadeva. Neverjetno koliko ljudi te potrebuje ravno v času, ki ga želiš ti nameniti svoji obveznosti. Razumljivo kot pravi prijatelj si pripravljen poslušati (brati) in kaj svetovati prijateljem za osebne tegobe. Ker ti omenjena različica že dolgo ni bila nadgrajena, si pretočiš novega. Potrebno ga je naštudirati v nulo in osvojiti (z znanjem) nove funkcije.
8. Mine teden dni. Prijatelj te prosi za kidanje snega (do česar čutiš odpor), ali trgatev (pri kateri je najboljša stvar zaključek, tudi tisto te v normalnih okoliščinah ne vleče). Seveda privoliš, potrebuješ sprostitev. Svež zrak in družbe. Crknjen padeš za dva dni v posteljo.
9. Zunaj slišiš, s sosednjega igrišča, zvoke žoge. Ne moreš si nič, da ne greš pogledati in brcniti zraven. Dolgo že nisi..
10. Bliža se vikend. Še kak teden do izpita. Moraš ven. Da si spočiješ od (gledanja v tisti kup papirja). Tako v petek kot soboto. Ravno takrat je to edini vikend pravega dogajanja zunaj. A ni čudno, da ravno takrat ko se je potrebno učiti gredo vsi ven, čeravno je prej vso leto bilo več ali manj porazno? Logično - brez tebe ne gre. V nedeljo zato ne ujameš niti formule. Zbujaš se z Marijem na prvem programu, pa še to, ker ima Lenderova res piskajoče ubijajoč glas govora. Kaj bi šele bilo, če bi takrat prepevala?
11. Zadnji teden. Potrebno je na novo postaviti strategijo učenja. Vmes so manjše neprijetnosti načele prvotno začrtano in zastavljeno. Zapiske in uradno knjigo že odstraniš iz kupa. Prepustiš se le skripti in najpogostejšim vprašanjem z izpitov. Kosilo.
12. Preostane še samo nekaj dni do izpita. Opažaš, da že dolgo nisi posesal sobe, zbrisal prahu (moteč je tako na ekranu kot na policah in okoli monitorja). Ne zdržiš. Po dolgem času si konkretno pospraviš sobo, da je mama ponosna nate. Če bi glas segel res v deveto vas, bi bil pravi za oženit.
13. Tri dni do izpita. Voda teče v grlo. Ni več veliko časa. Zdaj ali nikoli. Strategijo znova postavljaš na novo. Listaš, bereš (skripto). Nič ti ni jasno. Razumljivo, skripta je napisana za tiste, ki so knjigo že obdelali. Postajaš lačen. To postajaš vsako uro. Nekaj pa ja moraš jesti, kajne?
14. Dva dni do izpita. Si že na tretji strani. Bereš, asociacija! Na pesem, ki jo dolgo nisi slišal. Moraš jo. Poiščeš jo med kupi mp3jev. Zarolaš. Prvič, drugič, tretjič.. Fantastično. Kaj pa cel album? Kako prija!
15. Dan do izpita. Sila. Zadovoljiš se že s 6. Bereš, nič več ne razume(va)š. Ker si prešteješ strani do konca ugotoviš, da tega do jutri niti ne prebereš kaj šele, da se naučiš. 100x si si povedal, da ne boš nikoli (več) švinglal. Hja, jutri pa res zadnjič! Pišeš “plonke”, na koncu ugotoviš, da bi bilo fajn skripto pomanjšano natisniti. To tudi storiš. Zvečer je na eni izmed komercialnih televizij Rambo. Gledal si ga že 99x. Samo enkrat ti še manjka do 100. Seveda ne gre mimo. Zaspiš.
16. Dan D - izpit. Razmišljaš ali bi raje oddal odjavnico? Ne, vsi pravijo, da itak nič ne znajo. To te nekak prepriča, da greš pisat.
17. Nič ti ni jasno kaj je notri. Malo se ozreš naokoli. Vsi pišejo. Z glavo “šobajo” po listu. Preden napišeš ime in priimek ter številko indeksa (ki je razumljivo ne veš - prepišeš jo s študentske) imata tvoja dva soseda napisano že vsak po eno stran. V glavi si misliš “U pičku mater!” Sam pri sebi pomisliš: »Pojma nimam, ampak vem kje imam to na plonkih napisano. Biti ali ne biti?! Ajde, grem probat!«
18. Asisent zumira po nas kot snajper iz Niša. Hodi kot Heinrich Himmler leta 43 po rajhstagu, da čuješ vsak njegov korak. Imaš občutek, kot da je sveže podkovan. Jebiga, ali 6 ali padec? Gremo na 6! Potegneš ga ven. Počasi. Najprej na nogo. Delaš se kot da pišeš. Nikakor ne najdeš takoj pravega. Zdi se ti, da te “stari” vidi. Logično, če vsi okoli tebe “šobajo” s čelom po listu. Valjda da si opazen, če si edini pokončen kot WTC-jeva dvojčka pred 11. septembrom.. More te zadeti!
19. Nagneš se naprej. Od oka na 17° od testa. Končno najdeš pravi listek. Gledaš vanj, nič ne vidiš. Luči so ugašnjene. Fakulteta špara. Ob tisočih izrednih študentih, ki prinesejo nekaj sto tisočakov na pladnju oni šparajo na razsvetljavi? Treba jo je bilo najprej vrečti v marmor. V glavi ti preletijo najbolj sočne kletvice z balkansko tematiko na račun faksa, dekana, matere božje. V afektu tisti marmor naložiš dekanu, kot grobniški spomenik. Ampak ajde, nekaj prepišeš. To ti uspe. Snajper ti pač ne dovoli dihati.
20. Okoli tebe počasi začenjajo oddajati svoje izdelke. Ti si edini, ki imaš samo en odgovor napisan. Pa še tega srednje žalostno.
21. Snajper medtem ko prepisuješ drugega, par klopi spredaj, razsede dva. Pišeš tretji odgovor. Notri je poleg tebe samo še peščica. Pišeš s strahom.
22. Četrti odgovor celo veš! Snajper pove, da je čas za oddajo.
23. Zadnjega ne znaš. Vprašaš soseda. Na očeh vidiš, da te vidi, ampak si mu moteč. Pravi, da tud on ne zna. Pogledaš ga kot pitbull in si misliš: »Jebem ti mater svinja lažniva!« Nekak prepišeš to zadnje vprašanje. Vse je to tak-tak. Sram te je oddati, a vseeno daš. Kaj ti pa preostane drugega? Stopiš ven.
24. Zunaj že teče debata o vprašanjih in medsebojno tekmovanje kdo več ve. Najbolj glasen je tisti, ki ti ni znal povedati odgovora notri. V glavi mu še enkrat podreš mater. Raje greš na kavo, da te sprosti od napornega meseca. Raje bi oddal tisto odjavnico.
25. Kdo je sedaj tisti, ki hodi na led pa ga ne izuči?!
2007-03-12 ob 15:24
thahahahhahahha
Jaooo, bože, to mi je znano. Sej komu pa ni!
Sicer pa je tako…glej moj primer: nisem študijozen tip človeka, pa sem večinoma na koncu dobila dobre razultate, ampak pred dnevom D sem doživljala prave male muke, no včasih sem samo sebe naravnost trpinčila….preden sem prebrala prvih 10 str. sem naredila sto tisoč drugih “pomembnejših” zadev - vzrok za nepravčasn študij je bila lenoba, še prej pa strah pred neuspehom. In kaj se je zgodilo mesec dni nazaj….mela sem didaktiko športne vzgoje - malo morje vsega, študij pa za ta predmet nekako ni možn, ker sploh ne gre za dobesedno študiranje, temveč piflanje kretenskih tisočerih točk, ki si natančno sledijo ena za drugo, pri večini ni možnih zamenjav, pa tolk podobnosti in tega sranja…mesec dni prej sem čist zatrokirala, ne da nisem mela volje, enostavno “vedela sem, da se tega ne bom mogla napiflat 100%”, na pol pa nič ne delam :)….no, potem sem zbrala vse moči 
(namreč pred tem nisem mela eno leto nobenga tako obsežnega izpita) in sem rekla, klinac, bom si samo brala, sploh ne bom uporabila nobene tipične mnemotehnike. In tako, Marko, sem si prebirala tiste pokle vsak dan, dopoldan 4 ure in popoldan 4 ure - 3 tedne….zadnji teden mi je šlo že vse na živce :D, ker sem znala vsako poved na pamet 
in pisala, tadaaa 9.
Tako, da, itak boš nardil!
p.s.: švingle imam vedno. expert sem z njimi, naravnost fantastična, pa tud zelo smiselne si delam, je pa res,da jih v cca.80% na koncu ne uporabim
Od drugih pa sem nehala prepisovat že dolgo cajta nazaj, ker me je izučilo, da je to zadnje pametno početje (itak noben ni 100% kar napiše 
)
2007-03-12 ob 15:33
hmm.. jaz ne pisem, ce ne znam. ker me je sram se podpisat pod nebulozo.
2007-03-12 ob 16:28
ja, sej
pač greš na drug rok al pa vseeno greš in si zapišeš vprašanja.
sej bo…
2007-03-12 ob 16:43
enkrat smo imeli profesorja, mislim da je bilo v srednji šoli, ki je, če te je dobil plonkati prvo pogledal kakšen plonk listek imaš, če je bil smiselno napisan, urejen, itd, te je v miru pustil pisati naprej in še vrnil ti ga je, njegov moto - če si se tako potrudil s plonkičem, si se sigurno zraven še kaj naučil, pa verjetno še kaj, kaj ko se ne spomnim več tega mota
2007-03-12 ob 18:11
Tolažba je verjetno v tem, da ti ne bo treba s tem pristopom reševati življenj, verjetno niti svojega (mogoče čast, ko pogrneš izpit in zgledaš kot popolni bebec); Kar se pa tiče učenja in kasneje opravljanja delovnih zadolžitev na zadnjo žogo…včasih se izide. Tudi meni. Včasih do nezavesti odlašam določene naloge. Res pa je, ko zagrizem, ne spustim in ta adrenalin mi včasih da kakšno idejo, ki je mogoče ne bi dobila, če bi vse opravila vedno po regelcih. Ko nimaš več časa za razmišljanje, izključiš vse moteče dejavnike in se popolnoma posvetiš tistemu, kar moraš narediti. Na koncu je itak pomembno samo to, da si nekaj dobro naredil. Ko si na faksu, imaš še možnost prilagajati to stopnjo (dobro ali odlično). Ko si pa enkrat aktiven v svojem poklicu, si pravzaprav ne moreš več privoščiti vrednostnih lestvic svojih dosežkov, ker te to lahko preveč stane. Če bi moral vsak izpit plačati, bi verjetno bolj cenil tudi svoj čas. Preprosta ekonomska logika.
2007-03-12 ob 18:16
dominika, imas popolnoma prav. jaz se v svoji profesiji popolnoma posvetim cilju. v solstvu pac ne. ampak delam na tem..
2007-03-12 ob 20:36
” Jutri se začnem učit” - največja laž študenta!!
2007-03-12 ob 21:11
Pa ne samo študenta. Tale jutri je osnova vseh brezplodnih novoletnih zaobljub
Jutri je zelo privlačna beseda za naše dolžnosti in cilje, kadar smo leni ali nemotivirani in zelo neprijetna beseda, če smo mnenja, da nam nekaj pripada ali smo si zaslužili.
2007-03-13 ob 15:16
62005 Blog Verification…
62005…
2007-03-15 ob 22:16
tale slika in “bukve” na njej… A si še vedno v prvem letniku? Statistika? :O
2007-03-15 ob 23:56
ne, te bukve cakajo ze nekaj casa na novega lastnika. no, danes so ga dobile.