Že včeraj sem prelistal članek Urške Kereži v sobotni prilogi Večera o fenomenu turbofolk. Najprej me je zbodel že sam naslov, ki je spisan v angleškem jeziku (“Sex, guns & turbofolk“), kar pa je v Podalpju menda po novih standardih prepovedan. Namreč kršenje zakona o medijih, ki v 5. členu zapoveduje razširjanje vsebinev slovenskem jeziku. Še večja ironija je, da je ravno o tem pred dnevi pisala ista avtorica. Bomo videli, če bo Predanovo četico doletela enaka štorija kot je Franklove finančnike. Zakaj avtorica kljub hoji po robu ni raje spisala naslova kar v poturčeni srbščini ala “Sex, loza i turbofolkoza“?

Ker pa je punca definicijo turbofolka povsem zgrešila, je pametno, da jo še enkrat povzamemo po Rambu Amadeusu svetskem mega carju. Na katerega se tudi sama pri svojih ugotovitvah upira. Nikakor pa je ne bom še enkrat razlagal. Mimogrede, če novinar poleg RASMC doda še Antonije Pušić misli, da je izpadel med površnim bralstvom izredno pametnjakovičevsko, ha?

Definicija RAMSC po Oprem dobro (2005):

Folk je narod, turbo je sistem ubrizgavanja
goriva pod pritiskom u cilindar motora sa
unutrasnjim sagorijevanjem.
Turbo folk je gorenje naroda.

Svako pospjesivanje tog sagorijevanja je turbo folk.
Razbuktavanje najnizih strasti kod homosapiensa.
Muzika je miljenica svih muza, harmonija svih umjetnosti.
Turbo folk nije muzika, turbo folk je miljenica masa,
kakofonija svih ukusa i mirisa. Ja sam mu dao ime.

Alkohol je turbo folk,
koka kola je turbo folk,
pecenje na raznju je turbo folk,
porno sopovi su turbo folk,
nacionalizam je turbo folk,
rejv parti je turbo folk,
etno dzez je turbo folk.

Folk je narod, turbo je sistem ubrizgavanja
goriva pod pritiskom u cilindar motora sa
unutrasnjim sagorijevanjem.
Ja nisam izmislio turbo folk, ja sam mu dao ime.

Adolf Hitler je turbo folk,
trgovina ljudskim organima je turbo folk,
kriminalci su turbo folk,
marlboro je turbo folk,
silikoni su turbo folk,
kokain je turbo folk,
dzipovi sa niskoprofilnim felnama su turbo folk.

Glasacki listic koji omogucuje svakoj budali
da ga ispravno popuni je turbo folk,
tetoviranje, pirsing i bodi art su turbo folk,
auto otpadi su turbo folk,
sex trafiking je turbo folk,
registracije sa malim ili okruglim
brojevima su turbo folk,
McDonald je turbo folk,
kladionice su turbo folk,
przionice kafe su turbo folk,
zlato i drago kamenje su turbo folk,
evrovizija je turbo folk,
hipermarketi su turbo folk,
stadioni su turbo folk,
sapunske serije su turbo folk,
modni kreatori su turbo folk,
politicki marketing je turbo folk.

Ja nisam izmislio turbo folk, ja sam mu dao ime.

Rambo Amadeus SMC na Štuku (klik na povečavo)

Turbofolk ni prišel s Pinkom. Pink ga je le utrdil

O zametkih turbofolka lahko govorimo že s prvimi pojavi Vesne Zmijanac ali še bolj znane Fahrete Jahić - Živojinović alias Lepe Brene, ki se v teh dneh intenzivno pripravlja na povratno “Od Vardara pa do Triglava i šire” turnejo. Menda bo skupaj zbobnala tudi stari spremljevalni orkester Slatki greh. Živojinovićeva je tudi lastnica največje produkcijske hiše na tleh Srbije, dasiravno pa je svoje prve opazke Pušić metal bolj na Zmijančevo s katero pa se je na koncu celo pobratil. Mimogrede, o “vojni” med Vesno in Breno se je razpisala tudi Balkanmedia, “Hajde da se volimo 1-3″ pa je požirala cela domovina.

Pevke, katere so najprej okarakterizirovali z glupimi sponzorušami, so sprva prepevale fuko-hotnim vojakom po karavlah vzdolž Juge. Logika osvajanja pravi, da je potrebno postopoma iz periferija v center. Vprašajte SLS ali Janšo kako se gradi zmaga. Razumljivo, prepotrebni fantje s spranimi možgani so občasno potrebovali tudi malo odmora (podobno tisti iz kasnejšega zapisa, ko so pljačkali in klali). Ker pa so se domov vračali redkeje kot američani na Luno je bilo veliko slajše gledati pomanjkljivo pokrite obline kolovodilk kot pa pijanega Boro Djordjevića, ki je v brk tem gastarbajterjem (jah, še en naziv poleg narodnjaki in turbofolkaši) za njihove, tudi njemu ukradene, poslušalce namenil naslednji stih:

Kada cujem zvuke rodnog kraja
Ja se onda otkacim do jaja
Kad muzika kolce mi zasviri
Praziluk mi iz dupeta viri

..preden je še sam s kitaro v roki dokončno stopil mednje. Denar pač celi rane. Ste gledali “Mi nismo Andjeli 3“? Glasba se je počasi razširjala dalje preko kamijondžij (ste se vprašali zakaj je ravno na bencinskih pumpah največja ponudba le-te glasbe?) na diasporo in veliki pok dosegla med jugoslovanskimi vojnami sredi 90ih, ko so oblasti s tem prikrivale, predvsem v Srbiji in Črni gori, socialno bedo. Pevke, ki so se kazale v družbi Bad Boysov (kvazi gangsterjev, kriminalcev in vojnih dobičkarjev) so bile sinonim za American Dream. Seveda je bilo glavno vprašanje podobno kot danes “Kako čez noč uspeti?” Televizija B-92 je v tistem času posnela ravno pol-urni dokumentarec “Vidimo se u ćitulji” (Nasvidenje v osmrtnici), ki pa je (nehote) bolj kot opozarjal na čudno življenje resničnih likov iz le-teh naredil še večje heroje. Ćitulja je tako postala novodobno Sveto pismo, saj je še večji procent smrkavcev brez ID hotelo tako postati Arkan, Kristijan Golubović ali pevka estradne scene. Kar pa še zdaleč ni bilo lahko delo. Vendar to ostane očem javnosti zmeraj prikrito. Prav tako velja za Sveto pismo oz način življenja Dragojevićev film Rane.
Kaos v SiČG oz takratni ZRJ namreč teh kriminalcev ni preganjal, čeravno so se v kamero hvalisali s svojimi “dejanji” tako v tujini kot doma. Ljubezensko “Ne može nam niko ništa” Mitar Mirića nacionalna teve celo prevzame kot simbol zedinjenja z razliko od Djorjevićeve “Samo sloga Srbina spašava” iz leta 1999, ki je pod okrilje vzel vse rokerje Dušanovega carstva (denimo dr. Nele Karajlić in Momčilo Bajagić Bajaga, idr.) ob Natovem bombardiranju od katerega te dni preteka ravno osem let.

Trnova pot Svetlane Veličković je bila spisana v feljtonu Večernjih novosti kako je iz kmečke deklice postala srbska Madona, zato je bluzenje o njeni pre-lahki utrditvi na vrhu nekdanje jugoslovanske estradne scene več kot ne čista neumnost. Ceca je prepevala pred Arkanom, z njim in po njemu. Ves ta čas pa je držala kontakt s špico. Nenazadnje, saj nikogar ni silila v poslušanje, kajne?

Ceca Ražnatović v Gospodarskem razstavišču (klik na povečavo)

Delovanje Pink TV lahko primerjamo z drugimi svetovnimi trendi glasbenimi televizijami (npr. MTV), čeravno so glasbeni obrazec že davno obšel in prešel, saj tako kot le-te promovira lastno (oz. finančno podprto botrsko) produkcijo. Le da je MTV pri tem veliko bolj agresiven. Ste morda mislili, da so dobitniki nagrad naključno prvaki? In njihova pojavljanja v prime-timeu? Je pa res, da je recimo jadranski MTV še vedno v bledi senci srbskega konkurenta, ki svoje lovke na podoben način seli po državah bivše Juge. Menda prihaja tudi k nam.. Mimogrede, Ceca se že dolgo več ne predvaja na nacionalni televizije Srbije, v zadnjem času pa jo bojkotirajo tudi pinkčasti.

Glede na “ugotovitve”, da se v Sloveniji kljub vsemu najbolje prodaja Balkan me resnično zanima, zakaj se na najbolj poslušanih komercialnih radijskih postajah ta glasba sploh ne vrti? Larifari so zgodbice, da jih načrtno ignorirajo, ker glasba (beri: denar) vendarle ne pozna meja. Znate našteti 5 oddaj kjer se promovira Balkan?

Turbofolk se seli v Podalpje

Turbo Angels v Samsari (klik na povečavo)

Ko prebiram “ugotovitve”, da so začetniki “turbofolka” pri nas Kauričevi Atomik Harmonik oz Turbo Angels, čeprav se je ena izmed pevk omožila s klavcem iz Tomačevega, mi gre na bruhanje. Turbofolk kot tak poznamo pri nas že več kot dvajsetletje. Prvi bolj odmevni pa so bili Klinarjevi Agropopovci. Še pomnite tovariši “Jožeka”, “Miciko” pa tisoč in en način preoblečenih starih kolovodnih popevk? Na kmečkih veselicah (evo, spet periferija!) se prodaja kolo in polka ter grabljenje žensk za rit in joške, ne pa jokanje. Spomnim se, da je največjo veselico naredila pri nas prav Neda Ukraden, ki je naše Podalpce podžigala z: “Ajmo, Slovenija-les!” Ne pa denimo Marijan Smode, ki je utrujal, utrujal in še enkrat utrujal. Čeprav je bila njegova “Jožica” mimogrede v tistem času največji radijski hit. Ob zadnjem gostovanju Arkanove vdove in sodelovanja publike dovolj govori že Denisov posnetek oz. spodnji fotografiji.

Publika na nogah na koncertu Cece v Ljubljani (klik na povečavo)

Saše Lendero na nogah ob sedeči publiki v Dvorani Tabor (klik na povečavo)

Ceca je v Slovenijo zavila veliko po Lepi Breni (draga Urška Kereži - v Halo Tivoli le enkrat, v Zlatorog enkrat in dvakrat zapored na Gospodarsko razstavišče!) ali recimo po vseh možnih inačicah Huljičevih bendov (Magazin, Danijela, Jelena Rozga, Minea..), ki so po osamosvojitvi polnili slovenske lokale, diskoteke in obračali naš neobdavčen denar. Tudi tisti neobdavčeni hrvaški brizgi so bili več ali manj neke vrste turbofolk. Jasmin Stavros lahko o Sloveniji pove marsikaj lepega. Nenazadnje je tudi boter mladi Slovenki. Popularna pevka Danijela, ki pri nas velja za slatkiš in je vabljena večkrat na nacionalno televizijo kot recimo Slavko Avsenik ali Lojze Slak je bila dolgo časa soproga največjega hrvaškega nacionalista iz Čavoglav Marka Perkovića Thompsona, ki o Sloveniji nikoli ni znal povedati nič lepega, dasiravno sta svojo družinsko blagajno polnila z neobdavčenimi slovenskimi dojče-markami. Psedvdonim pa nosi po strelnem orožju. Nenazadnje, biti ljubica oz spremljevalka kriminalca ni kriminal, ali pač?

Vedno prisotne na Cecinih gostovanjih pri nas (klik na povečavo)

Zakaj Slovence ne navdušuje lastna glasba je zaenkrat še vedno neodgovorljivo vprašanje. Nekateri poznavalci menijo, da se še zmeraj išče lastna ID oz vlada premala odločnost, kar temperamentnejšim južnim bratom vsekakor ne primanjkuje. Tudi izvirnost. Na sončni strani Alp še vedno raje krademo že izrabljene obrazce kot pa si izmišljujemo nove. Pa seveda favšija, ki je je na vsakem koraku polno. Nikjer še nisem zasledil pohvale Urošu Umku, Laibachom ali Avseniku, ki so še vedno največji izvozni glasbeni material pri nas. Nikjer. Opazke, da koncerte izvajalcev “preko Kolpe” obiskujejo v veliki večini samo “jugoviči” je sramota, ki si je novinar ne sme privoščiti. Razen, če je na vhodu naredil temeljit popis obiskovalcev. Zakaj te polemike ne prihajajo na plano ob koncertih drugih tujih izvajalcev, ki pa ne prepevajo v “srbohrvaščini”? Ali bo junija tudi omenjeno, da so Iron Maidne prišli poslušat sami Angleži? Nak. Mimogrede, nič nenavadnega ni, če si vodja navijačev Crvene zvezde zapoje “Beograd” od Cece, si zamislite, da bi si Andrej Šiško zapel “Vzela sem si Štajerca” od Simone Weiss?

Saša Lendero s cigansko skupino Langa (klik na povečavo)

Vsega je kriv Bora Čorba

Bora Čorba v Mariboru (klik na povečavo)

Spet se vračam k Bori Čorbi, ki se v teh dneh srečuje z nemalo težavami. Po tem, ko je pred več kot 20 000 obiskovalci koncerta njegove Riblje čorbe v beograjski Areni svojo ekipo predstavil kot Karadžića, Mladića, Legijo in druge, je Vicko Milatović (bobnar) doživel srčni infarkt, včeraj pa je tragično umrla še Borina nekdanja žena. Pred tem je Djordjević svojo poroko (po turbofolkaško) z 28 let mlajšo Ivano Savić napovedoval za 15. april.

Bora Čorba je eden tistih, ki je nehote pomagal na oblast poleg Miloševića še samem turbofolku, saj je za dober denar pisal nepodpisane zimzelenke vsem uspeha hotnežem. Tako so njegove hite prepevali skorajda vsi na sceni začenši s Čolićem, Bebekom in Ceco. Ko je posnel še kafanskega “Disko Mišića” z Goranom Bregovićem (Bijelo dugme) je odprl vrata najprej Bregovićevem simpatiziranju z etno zvoki (”Lipe cvatu”, “Djurdjevdan”, “Ćiribiribela”, idr.). Brega je recimo Biseri Valetanlić spisal sevdalinku “Šta ću nano dragi mi je ljut’”, ki jo je kasneje prepesnil v “Lipe cvatu”.

Čorba je poleg folk pevk povezan še z Rambom Amadeusom (”Kataklizma, komunizma”), Željkom Ražnatovićem Arkanom (od katerega se je poslovil tudi na njegovem pogrebu leta 2000) in drugimi obrazi beograjskega podzemlja. Kot kaže, pa so ravno gastarbajterske turbofolk posmehljivke najbolj prodajani komadi na njegovih nastopih.