Ni potrebno metati oči na peclje, da opazimo pomanjkljivost parkirnih mest za našo plehovje. V današnjem času so namreč parkingi glede na kvantiteto jeklenih konjičkov v čistem manku. Povprečen Janez, se je pač navadil, da več nikamor ne gre peš. Govorim tako o tistih brezplačnih mestih, kot tudi o neintervalnih plačniških. Prostor, ki ti dovoljuje “le” dve namestitveni uri ni zanimiv. Že iz razlogov, da obveznosti ne moreš pustiti križem rok in podaljševati parking uro. Posebej pa ni zanimivo več sedaj, ko je “podaljševanje” z na roko spisanimi listki skorajda nemogoče. Govorim o mariborskem primeru, ko je policaj Kangler z občinskim odlokom ukinil brezplačno parkiranje.

Dobro, še dalje lahko brezskrbno svojo plehovje puščamo na modrih conah, vendar je to parkiranje oteženo. Sprva, ker je tak “šport” dokaj drag, drugič pa ker se je za izognitvi zakonu treba bolj potruditi. Npr - vojna z birokracijo (pritožbe tipa »avta nisem vozil jaz, temveč moj bratranec iz Kosova..«) ali pa vsakodnevno odstranjevanje registrskih tablic. Tudi redarjem, ki so še včeraj bili brezposelni delomrzneži z manjvrednostnimi kompleksi, je danes v glavo že stopil zakon in so postali samoklicani policaji, ki uživantsko onanirajo na pisanje prekrškov.

Ker so brezplačne parkirne hiše tako daleč vstran, da se bi nam bolj splačalo vzeti mestni prevoz, za brezplačna parkirna mesta v centru pa je treba iti na lov še preden vstane prvi podalpski petelin, je postalo parkiranje za povprečnega prebivalca Janezije prava loterija. Da ne omenjam zelenic, ki so z razliko od ljubljanskih (začuda) več ali manj nedostopne. No, tiste, ki so še ostale. Ravno iz vseh teh razlogov se čudim, da se v strogem centru še ni pojavilo prakticiranje privat parking ponudb. Mislim na to, da bi hiše v prime-timeu ponujale dokaj kvalitetna parkirna mesta njihovega dvorišče za kak dodatni dinar. Penzije so vedno nižje, nekaj pa je treba tudi pojest, kajne?