Včeraj sem bral Sonjo, danes Guštija. Oba sta se na nek način s svojima zapisoma dotaknila slovenskih izvajalcev in njihovega največjega problema. Popularnosti.

Sonja pravi, da se naši izvajalci premalo vrtijo na komercialnih radijskih postajah, če že pa v post polnočnem terminu. Gušti pa, da slovenski glasbeniki menijo, da glasba v slovenskem jeziku ni spevna in da je tako nemogoče uspeti zunaj.

Sonja Javornik s prijateljem/-ico sestro Marleno (foto/Marko PIGAC) 

Sam sem že večkrat razmišljal o tem problemu. Na koncu vedno znova pridem do iste rešitve - potrpežljivost, lastna ID in kvaliteta. Ja, slovenski glasbeniki so precej nepotrpežljivi. Še huje, menijo, da morajo uspeti takoj. Danes! Mulac si kupi (no, mama mu) nov Fender, Gibson ali Dean in že misli, da je glasbenik. Pičkica da pravemu noge narazen in že misli, da je pevka. Le-ti nepotrpežljivci mislijo, da morajo takoj vse povedati in biti na očeh javnosti 24/7. Mislijo, da če album posnamejo v “najboljšem slovenskem studiju”, pokradejo trendi rife, bok ne daj da imajo na zalogi tudi kak videospot, da so že zvezde svetovnega formata in da odslej dalje ponudbe samo še dežujejo z neba. Seveda ne gre pozabiti, da je potrebno tedensko pojavljanje v tem in onem rumenem časopisu, četudi ob bruhajočem se tekstu tipa: “Na dopustu jih je presenetila driska!”. Če jim morda ne uspe (kar pa je velika verjetnost), sprva spremenijo zvrst, takoj zatem pa še vržejo puško v koruzo in basta. Kdo pa z njimi dejansko služi? - “Producenti”.

Zgodba tipičnega slovenskega glasbenika:

V Sloveniji moraš poznati najmanj Aleša Uranjka in Sonjo Javornik, da postaneš “znan”. Uranjek ti kot manager rihta koncerte, Sonja pa te meče v rumeni tisk. Ja, na tak način te spozna tudi Jožica iz Cerkvenjaka, ki dalje kot čež včerajšnjo pečenko itak ne vidi. V cvišencajtu nategneš nekaj kar ti doslej ni ratalo in postaneš kralj na Betajnovi. Dosežeš svoj vrhunec. Kot misica s pestro posteljno kilometrino, ki po 365. nastopu na tem in onem mis kontestu končno le dobi neko lento okoli glave (Miss avtopralnice) in se ji cena dvigne za 2 eura/uro tako, da lahko končno postane hostesa tudi na Radgonskem sejmu kmetijske mehanizacije.

Aleš Uranjek - Šank Rock, levo spodaj (foto/Marko PIGAC)

Realnost

Slovenski trg je (pre)majhen, da bi na njem lahko vsi uspeli in želi vsakodnevno njegove sadove. Napram trgu ZDA je to kapljica v ocean. Vendar je treba vedeti, da je ameriško tržišče premo sorazmerno povezano z drugim svetom (Evropo, Azijo). Kar avtomatsko pomeni, da je nekem ameriškem ali angleškem bendu/izvajalcu skorajda milijardo krat lažje kot pa nekemu Janezu iz Rodice. Vendar se tudi glasbeniki iz New Yorka srečujejo s podobnimi težavami kot naši. Ne, ni vse Indija Koromandija. Mislite, da je današnja popularnost dejansko plod enega človeka?

Časi, ko je nekdo na lestvici kraljeval po več mesecev, da si lahko komad 100% enkrat ujel, so mimo. Živimo v veku, ko je vsaka noviteta že starina. Glasbenikov takšnih in drugačnih dežuje na vsakem vogalu. Vsakdo, ki potegne po struni, ali zapoje do-re-mi-fa-so-la-ti-do pa si že domišlja, da je muskonter. Na kmečkih turizmih in gasilskih veselicah godejo bendi, ki me ob poslušanju pritiskajo na wc. Sprva ritensko potem pa še ustično. Kje je vaja? Kje je lastna improvizacija? Kje so lastne ideje? Nič. Da je lahko Metallica samo ena povprašajte Dave Mustainea iz Megadethov. Da so Queen le eni, povprašajte preostanek benda. Da so eni Rammsteini povsem dovolj se pozanimajte pri Siddharti. Pa Elvis, Michael Jackson, Rolling stones, idr.

Ceca Ražnatović (foto/Marko PIGAC)

Tomi Meglič - Siddharta (foto/Marko PIGAC)

Skupno vsem tem je dolgo doba vežbanja in odrekanja. Metallica ni uspela čez noč iz nič. Tudi nihče drug od zgoraj omenjenih ne. Niti Ceca. Še manj Laibach. Zakaj mislijo mali Slovenčki, da bi jih bilo fino vrteti na radiu in poslušati v tujini? Kako lahko o tem pametuje neka Rebeka Dremelj, ko je v tistem času, ko bi lahko delala na svojem vokalu menda raje odtujevala denar od sošolcev, ki so ga zbirali za končno šolsko ekskurzijo (tako mediji, ko je postala Miss Slovenije 2001)? Domen Kumer recimo lahko kupi Melodije morja in sonca in minutažo na Auerjevem NET-u, ne more pa kupiti publike in iz enovrstičnega hopa cupa narediti bestsellerja, če pa je včeraj še šmuglal na smučarskih tekmovanjih, zaradi katerega pa je moral davek uspešnega smučarja plačati njegov timski kolega iz mladinske reprezentance.

Back to the Roots

Izvajalec mora najprej izvirati iz sebe. Potrebna so odrekanja in veliko vaje ter znanja. Pa seveda delati tisto, kar te veseli. Malokdo ima sposobnost napraviti nekaj za drugega, da ga to res ne veseli povsem. Špica slovenske glasbene scene je za inštrumenti že vso življenje. Prelistajte Guštijev blog, vam bo koj jasno, da se na estradi ni pojavil čez noč s Polono. Prebirajte Sekulovićeve zapise v TV Večeru. Poglejte si kak dokumentarec katere res znane svetovne skupine, ki polni stadione.

Nikola Sekulović (foto/Marko PIGAC)

Ne moreš pričakovati, da boš z enim hitom tedensko uspeval v mali Sloveniji. Vprašajte Fredy Milerja. 3-4x si še zanimiv, ves čas pa ne moreš prepevati le “Vedno si sanjala njega” in 90% priredb, ker potem se lahko preimenuješ v Cover band. Kopija pa je malokdaj boljša od izvirnika. Ne moreš pričakovati, da boš ves čas kraljeval doma. Poglejte si samo ameriške bende. Vsi več ali manj težijo ven meja ZDA!

Vprašanje pa je koliko ti naš mali trg sploh dopušča. Iz ene cevi lahko gre določen volumen vode, kajne? Po eni bakreni žici velja določena kapaciteta pretoka. Tako je tudi z nasičenostjo.

Zakaj slovenski bendi ne delajo na tem, da bi v svoje turneje vložili celega sebe? Npr. odšli s trebuhom za kruhom? Si morda plačali kak nastop na tujem in upali, da jih kdo opazi? Pa šele potem polagali račune. Seveda je lažje uspeti z angleščino, ampak a nena ravno J.Lo in drugi angleško govoreči izvajalci svoje albume snemajo v španščini? Zakaj se naši izvajalci bolj kot s sabo ukvarjajo z drugimi in trendi, ki so popularni drugod? Goran Bregović ni poskušal delati ničesar kar ne obvlada. O svojih tuje jezičnih karierah bi znali marsikaj povedati Šank Rock in Pop Design. Pa Siddharta.

Zoran Predin (foto/Marko PIGAC)

Jezik ni in ne more biti ovira. Vprašanje je tudi, koliko poslušalci dejansko razumejo tekst. Še tisti najgorečnejši feni po moje ne bi znali povzeti zgodbe polovice komadov najljubšega tuje jezičnega (beri: angleško pojočega) benda. Če vas vprašam o čem prepeva Zoran Predin v Mentol bonbonu? Predin s slovenskih jezikom uspeva tudi na tujem. Pa Kreslin. Tudi Magnifico. Kdo pravi, da je slovenščina ovira? Ta laže ali pa nima pojma!

Roberto Magnifico (foto/Marko PIGAC)

Zakaj slovenski bendi ne pobašejo svojih inštrumentov in se preizkusijo v tujini (npr. na Japonskem) kot “najboljši evropski bend”? Japonci itak hitro padejo na finto. Zakaj slovenski bendi ne pobašejo svojih kufrov in preizkusijo srečo v angleških, newyorških in los angeleških klubih? Avsenik, Laibach in Umek se rodijo na določeno obdobje. Vsi so izumitelji svoje glasbe. In vsi so na svojem področju v špici. Kdo pa pravi, da ne more biti to nekdo od vas? Jasno je, da vsi pa zagotovo ne.

Milan Fras - Laibach (foto/Marko PIGAC)

Mimogrede, Michaela Jordana so se vsi košarkaši NBA učili na pamet. Tudi Evropejci. So ga kopirali in sanjali. Pa jih je kljub temu vedno znova lovil na iste finte. Ne moreš biti nekdo drug. Lahko si le ti. Pa saj poznate tisto anekdoto o Steve Vaiu in Joe Satrianiju, ko sta dom zapustila le ko sta šla v trgovino po nove strune?! Brez nič - ni nič!

V zadnjem post-osamosvojitvenem času se kar često dogaja, da se hišni ljubljenčki vseh mogočih “živali-ljubcev” znajdejo tam kjer je najmanj potrebno. Daleč stran od svojih lastnikov. Razlogov je več, najpogostejši pa zavržba. V tem tekočem letu so se na moji hišni številki znašle kar tri potepuške mačke, ki so jih sosedje že ”posvojili”. Hja, ko ji daš enkrat hrano - ni več poti nazaj. Nikakor niso “zašle”, kot bi si kdo narobe domišljal, temveč so jih njihovi lastniki kar zabrisali iz avta, da so ubožice v tem krutem svetu bile prepuščene same sebi..

Ne razumem staršev, ki svojim smrkavcem kupujejo živali, kot da so te del Matelove ponudbe, ki se jih po 14ih dneh itak zavrže in nanje pozabi. 

Ne razumem lastnikov živali, ki zanje ne skrbijo kot dobroverni lastniki.

Ne razumem lastnikov živali, ki s fekalijami le-teh onesnažujejo tujo lastnino.

Ne razumem lastnikov, ki brez vesti zavržejo žival kot poslednje govno.

Ne razumem zakonodaje, ki dopušča nakup živali prav vsakemu, ki ima 5 minut časa.

Ne razumem zakonodaje, ki ne kaznuje “živali-ljubcev”.

Morda bi bilo drugače, če bi vsak mladič bil zabeležen v registru. Morda bi bilo drugače, če bi se kršitelje visoko kaznovalo. Morda bi bilo drugače, če bi obstaja služba (kot ona iz Animal Planeta - Animal Police), ki bi se ukvarjala s kazenskimi pregoni slabovernih lastnikov.

Jah, bodite drugačni od zgoraj omenjenih.

Tribute to Gina je nastal v torek, ko smo mlado Gino Wild (ime je dobila po znani nemški igralki) po dveh dneh posvojitve odpeljali v zrkovški azil. Njena zgodba sovpada v prvi paragraf tega zapisa, le da se je zatekla k JB-ju.

Tribute to Gina (Wild) 

Glasba: Jane Birkin / Serge Gainsbourg - Je’taime (moi non plus); Metallica - Tuesday’s Gone

Tribute to Gina

Včeraj sem “praznikoval” po masovnih grobiščih Maribora. Za prihajajoči članek so naročniki potrebovali slikovni material. Pa sem šel najprej na mariborsko (tezensko) Dobravo, kasneje pa še na Areh. Zanimivo, da ta grobišča (beri: okostje) privrejo na plano ravno v volilni mrzlici (izkopavajo več ali manj iste kosti), kot tudi prepucavanja o domobrancih in partizanih, pa o tem kdo je bil v osemdesetih (še) v partiji.

Kdaj bomo končno prenehali gledati nazaj in se ozrli naprej v prihodnost? Zakaj mrtvih enostavno ne pustimo pri miru?

Dvojezični napis padlim na Arehu

Kosti med vašimi romanji po teh dveh območjih ne boste videli, saj jih po “tiskovki” vedno znova zakopljejo nazaj.

P.S. -

Mi je kolega iz Miklavža včeraj razlagal (občina Miklavž leži na teh grobiščih), da je bilo to “čiščenje” v tistem času javno znano. Ta prostor so imenovali Šicengraba, in so menda cesto do Ptuja (in dalje na Hrvaško), ki križa tisti pot, morali celo zapreti.

Oddajo “Denarja da se ti zmeša” na TV Pika sem pri štrkljanju po televiziji zasledil mimogrede. Tak tip oddaj so pred leti prakticirali na nemškem kabelskem programu Neun Live, ki sem ga kar često spremljal. Predvsem iz razloga, da preverim, če znam “problem” tudi sam pravilno rešiti. Seveda me je motilo, ker ni bilo mogoče sodelovati iz Slovenije (Pink TV je hitro ugotovil, da je nekdanji jugo trg z diasporo fajnska šansa). Ampak hvala bogu. Kasneje se je izcimilo, da je bilo pri “poslovanju” kar precej nepravilnosti in nategovanj, predvsem na škodo klicateljev. Kajpada.

Pa pri nas?

Zanima me ključ, na kak način pride klicatelj v eter.

Kdo stoji za besedami? Je mogoče besedo naknadno zamenjati, če je klicatelj prehiter? 

Zakaj nikoli glavnih dobitkov ne dobi kdo, ki ga poznamo?

Zakaj so glavni dobitki (jackpoti) rešljivi le v “finalni” oddaji oz na koncu oddaje?

Če v eter pokliče oseba mlajša od 18 let, se stroški impulzov brišejo? Kaj pa tistih mladoletnikov, ki v eter ne pridejo? Se klic vseeno šteje?

So zmagovalci nateg (organizatorjevi ljudje)? Kje je vpogled v vse zmagovalce?

Kaj se je zgodilo s paritetnim tečajem za 1 evro, ki velja 1 evro = 239.64 SIT?

Čeprav pa se mi zdi tak tip oddaje zelo dobrodošel za mlade nadobudne moderatorje. Težko je voditi oddajo pol ure neumorno nakladaško. Preizkusite! Me je pa ekipa z Gartnerjem na čelu kar presenetila. Posebej, ko je moral na WC, oddaja pa je tekla in tekla dalje. Me prav zanima koliko ljudi je takrat vseeno klicalo in preizkušalo svojo srečo?!

Oddaja brez moderatorja

Podarjenih 1000 evrov za Jackpot takoj ob prihodu iz sanitarij