Ko sem Anthonyja Hopkinsa prvič videl v Jagenčkih sem dobil občutek, da je on pravzaprav dr. Hannibal Lecter. Oziroma, da je Hannibal Lecter Anthony Hopkins. Hladen, prefinjen in pretkan koljač s stilom, kateremu se tlak krvi in pulz srca nikoli ne povzdigne. Povrh vsega pa še nadpovprečno razgledan. Hja, in ravno tak je tudi v Zlomu (Fracture).

Režija: Gregory Hoblit

“Ustrelil sem ženo, na tebi tožilček pa je, da dokažeš!” pravi podnaslov. Že dolgo nismo imeli prilike pogledati neke hollywoodske produkcije, ki bi nam storilca podala že takoj na začetku in se skozi ves film (po)igra(va)la z nami. Hja, pobarajte Bruckheimerja kaj se danes prodaja! Forenzika. Televizijski kanali so polni njegovih forenzičnih različič, ko po srečelovsko tudi gledalci nekako sodelujemo (na svoj način) in iščemo poti s svojimi junaki do končne rešitve. No, v Zlomu je vse kristalno jasno. Vendar se zgodba (ne)pričakovano zaplete. Hopkins oz. Lecter oz. Crawford ni nek neizkušen polpismen crnjo, ki bi se ga dalo tako zlahka ujeti. Ujame pa se smrkavi, novopečeni tožilec Willy Beachum (Ryan Gosling).

Ostareli in spolno že odpisani deloholik Ted Crawford zaloti svojo mlado fukiš ženo Jennifer (Embeth Davidtz) pri prešuštvu z lokalnim detektivom Robom Nunallyjem (Billy Burke). Kaj pa je še boljšega kot sladko maščevanje? Ne smemo izključiti bistva, da je bogataški znanstvenik v letih pred “Matildo” in da so moški v tej dobi še posebej občutljivi na.. spolno življenje. Žena se do ušes zaljubljenemu detektivu predstavlja kot Mrs. Smith in je v njegovih očeh Boginja. Ni čudno, da je ubožec pri tem povsem nerazsoden, tako da o njej, ne pozabimo da je detektiv, sploh ne raziskuje. In ironija? Ravno on je tisti, ki se znajde (nevede) na mestu zločina, aretira Ceawforda in od njega celo dobi priznanje. Juho dodatno začini še nad primerom nezainteresiran tožilec, strelnega orožja nikoli ne najdejo in Dr. Lecter se spet znajde na prostosti. 

Hja, a zgodbe še vedno ni konec. “Lecter” kot Lecter se raje kot s svojimi žrtvami igra s tistimi, ki ga raziskujejo. Tudi ta film ni izjema in tudi smrkavi in povzpetniški Beachum je trmast kot smrkava pospetniška Clarice Starling v Hannibalu. Ampak, a mu ga bo uspelo dokončno spraviti za rešetke ali pa mu bo ušel kot Fosterjevi in Moorejevi skupaj?

Ocena: 7/10

Simpsonovi so ena mojih naj serij. Ob gledanju celovečerca sem mimogrede naletel na njihov Simpsonize Me portal. No, in to bi naj po aplaudiranju fotke bila moja malenkost:

Bi pasal v Springfield kot popestritev kaj? :) Če ne druga v Moejev kafič.

NK Maribor je v domžalskem športnem parku okusil realnost nogometnih zelenic. Štirje zadetki v Pridigarjevi mreži od tega kar trije z dvema igralcema manj pa ne kažejo ničkaj obetajoče prihodnosti v najtrofejnejšem podalpskem klubu, dasiravno v tem trenutku zasedajo (še) drugo mesto. Smele so bile napovedi športnega direktorja Zlatka Zahovića, ki je v včerajšnji Ekipi povedal kar nekaj krepkih čez domžalski nogometni klub, derbi pa okarakteriziral kot povsem povprečno tekmo. Bolj je izpostavil vodstvo prvakov, ki bi naj svoje simpatije iskalo pri vodilnih nogometnih institucijah pri nas. Koliko so trditve resnične bo pokazal čas. Jasno pa je, da so vodstva tako NZS-ja kot Združenja prvoligašev bolj opazna na domžalskih kot pa štajerskih tribunah.

Zlatko Zahović in Zoran Janković

ZZ Topove napovedi je uresničil tudi Ivo Milovanović, ki je začetek derbija med aktualnim in sedemkratnimi državnimi prvaki začinil z grobimi opazkami nad “navijači”, ki bi naj po domžalskih ulicah več dni povzročali direndaj. Prebral je celo odprto pismo zgroženega predsednika NK Domžal v eter (podobno je bilo opaziti samo še na nacionalni RTV Srbije, ko je vodstvo FK Partizan prosilo navijače naj se vzdržijo izgredov na tekmi s HŠK Zrinjski) in na koncu dal jasno vedeti - krive so Viole (grafit Viole šampioni). Vmes še omenil, da nekaterih mariborskih navijačev še zmeraj ni na stadion, ker je nadzor zanje primerno poostren.

Povprečen gledalec nacionalne teve je tako dobil občutek (in potrditev), da so mariborski navijači neke vrste slovenski Bad Blue Boysi ali Grobari - kamor pridejo je štala. Jap, Viole so potrjeno (za povprečnega gledalca) postale strah in trepet.

Kljub vsemu pa na zelenici ne igrajo nogometa institucije in navijači. Na igrišču ne kažejo zob Zavrli in Jošti. Maribor je danes pač pokazal, da je daleč od šampionskih časov (kljub odsotnosti Zahore in Grabića pri Domžalah). Njihova obramba pa švicarski sir (5 tekem, 10 prejetih zadetkov). Že prav, da se klub počasi po sanaciji postavlja na noge, vendar so porazi 5:0 in 4:0 previsoki. Posebej, če ti petardo nasuje “povprečen” nogometni klub (Domžale celo 3 zadetke z dvema igralcema manj), ki je kariero gradil na tvojih pozabljenih asih ali ga do včeraj še ni bilo na nogometnem zemljevidu (Hajduk Kula). S takimi igrami je nemogoče razmišljati o skorajšnjem osmem naslovu.

Marijan Pušnik in Janez Janša

Ko sem pred dnevi (6.8) zapisal, da je čas za Pušnikovo slovo so me njegovi feni napadli. Milko Djurovski je 12.8 pri NK Nafti ponudil odstop, 13.8. pa Lendavo tudi dokončno zapustil. Marijan Pušnik (ex športni direktor), čigar največji trenerski uspehi sta drugo mesto s Publikumom (2003/04) in naslov prvaka druge lige z Dravogradom (1998/99) se kot kaže iz Mladinske še nima namena posloviti. Ne verjamem, da je prava rešitev na napakah se učiti, tekmo pozabiti in iti v naslednje kolo s polno paro. Pregovor, da hrabre spremlja sreča, pa tudi ni dobra popotnica. V klubu, ki svoj imidž gradi po svetovnem nogometnem obrazcu, posebej ob prihodu ZZ-ja, bi pričakoval na klopi trenerja vsaj nogometnega stratega tipa Zdenko Verdenik, če je že Milko za štajerske selektorje nesprejemljiv. Ampak realnost je, da se Milko z ZZjem še najbolje ujema.

P.S. - Kaj je pomenilo tisto množično veseljačenje vseh vodilnih mož slovenskega nogometa na častni tribuni od 85. minute naprej?

P.S.#2 - Pa kajenje Obreza (87. min) na tribuni v času “kadilske prohibicije”?