Pred dnevi sem zasledil pismo Večerovega novinarja Blaža Zgage, katerega ja naslovil na evropske voditelje ter nevladne organizacije in medijske hiše, ki jih naproša za pomoč slovenskim novinarjem nad katerimi naj bi se vršili nenehni pritiski in cenzura. Zgaga, ki je pismo naslovil na več kot 350 naslovov, za vsebino trdno stoji oz. kot sam pravi: “Dam obe roki v ogenj!”.

Glavni in odgovorni urednik Večera Tomaž Ranc in predsednik vlade RS Janez Janša

Očitki najbolj letijo na vodenje premiera Janeza Janše, ki je po letu 2004 zamenjal vse direktorje in vodilne ljudi v državi. Ta isti človek, ki ob tem preko piramid vrši pritisk na medije, pa bo predsedoval EU v letu 2008, kar pa bi po Zgagino moralo EU in preostali svet močno skrbeti. Glavni in odgovorni urednik Večera Tomaž Ranc, ki je po Zgaginem tudi del piramidnega sistema, je zbral 13 urednikov, ki so skupaj za RTV napisali izjavo v kateri demantirajo Zgago.

Spomnimo se, da se je prav na Večeru zgodilo največ blogerskih cenzur. Večina teh povsem brez neke resne pravne podlage (Borut Mekina, moj blog). Sam sem kasneje ob besedah enega izmed glavnih računalničarskih urednikov Večera Zvoneta Štora, kateri me je na blogerskem intervjuju (ki ni bil nikoli objavljen) tudi pozval naj pokažem koliko si upam in znam, skušal stvar pozabiti in pokazati svoje kvalitete na letošnjem Večerovem natečaju Festival Lent 2007 z blogom o Festivalu Lent.

Dasiravno sem se na natečaj prijavil več kot teden dni kasneje od konkurence, pa so vsi indici kazali na gladko zmago. Statistično je bil blog najbolje obiskan, imel je najboljši odziv in po mnenju vseh tudi največ kvalitete tako pisno, fotografsko kot v videu. Poleg tega pa sta dva najresnejša konkurenta tako ali tako izpadla, saj sta (bila) na Večerovi plačilni listi. No, zmagovalec (Big Pubec) je bil čisto presenečenje, posebej ker je bil njegov blog totalni krš, zraven tega pa še ni izpolnjeval pogojev za sodelovanje. Zvone Štor je pač moral izbrati (na silo) nekoga, ki to ni Marko Pigac, Ziggy ali Veliki Mož in je objavil več kot 10 prispevkov.

Na komentar pravnika Andreja Kovačiča (ki me je na to tudi opozoril) Štor še zmeraj ni odgovoril.

Andrej Kovačič (17.7.2007 10:06:00)

Sprašujem se kdo je bolj neumen med dvema ognjema (Štor vs Pigac)? Prvi (Štor) se na vsak način trudi že drug teden zapored neuspešno s promocijo zmagovalca (BigPubec), ki mu pravila, katera je spisal sam Zvone Štor

II. Pogoji sodelovanja
V nagradni igri lahko sodelujejo vsi Večerovi blogerji, ki so polnoletne fizične osebe in državljani Republike Slovenije oziroma državljani države EU.

niti ne dovoljujejo sodelovanja kaj šele osvajanja prvega mesta, saj mora biti polnoletna oseba, sicer spet obvelja tista od Lucije, ko bi Tunizijo raje podarila socialno ogroženim. Kar ne bi bilo niti narobe. Vsaj v tem primeru ne.
S tem lapsusom se je porušila celotna piramida tekmovanja, in bi v zameno lahko bili v tekmovanje vključeni (tudi poleg tistih Večerovcev, ki so blogali iz Lenta) prav vsi blogerji, ki so poročali o oz iz Lenta, ne glede na to na katerem strežniku gostijo svoj blog.
Drugi (Pigac) pa rine z glavo v zid in kot osel hodi že drugič na led, čeprav je po kvaliteti, kvantiteti in obisku porezal (tudi nastavljeno Večerovo) konkurenco. Zvone Štor bo že vedel na koga od omenjenih ciljam.
Že prav fanta, še zmeraj sta nastrojena eden proti drugemu, vendar je treba kdaj pa kdaj tudi pošteno priznati poraze.

Še vedno pa nekateri blogerji niso pozabili, da jim dnevnik Večer dolguje izplačilo za honorarje, ki jih prirejene in cenzurirane objavlja proti plačilu v tiskani ediciji.

Časnik Večer ob ponedeljkih namenja eno stran blogom in objavlja najboljše prispevke. Uredništvo izbira le tistih bloge, ki imajo na svoji strani nameščeno zgornjo kodo. Objavljeni prispevki so seveda honorirani, hkrati pa je to odlična promocija, da najširši krog bralcev spozna vaš spletni dnevnik. Po raziskavi NRB (Nacionalna raziskava branosti) časnik Večer vsak dan prelista več kot 177.000 bralcev, kar je gotovo razlog več, da svoj blog vključite v mrežo sodelujočih. (pc@vecer.com)

Tako v športu kot v politiki in tudi na estradi nam največ preglavic povzročajo ravno južni sosedje Hrvati. Ali pa se sami preveč obremenjujemo z njimi. V glavnem, veliko slajše je poraziti njih kot pa koga drugega. A se to ne dogaja prav pogosto.

Hrvati so že davno ugotovili, da sami ne zmorejo vsega, zato so pred nami začeli v športu z naturalizacijo. Poslednji njihov Wunderkind je prav gotovo brazilski nogometaš Eduardo Da Silva, ki je v “lijepu njihovu” prišel s 15imi. Danes trese mreže v Premier ligi v moštvu londonskega Arsenala. Zdravko Mamić jih ima še nekaj na zalogi. Pred tem so tretje mesto v fuzbalu odnesli z ekipo, ki si jo delno lasti tudi BiH. Enako velja za zgodbo banjaluškega tenisača Ivana Ljubičića, ki brani hrvaške barve. Pa zlata generacija v rokometu, katere lider je bil ravno naš Iztok Puc. Da ne omenjam dvigovanja uteži z Nikolajem Pešalovim in slovenskih smučarskih trenerjev, serviserjev in opremljevalcev. Kje so bile naše trezne glave, ko sta Ivica in Janica iskala streho pod glavo?

Kaj pa mi? Že prav, da smo poslovenili Merleno Ottey, samo kako desetletje prepozno. K nam je prišla, ko Jamajka več ni računala nanjo. Podobna je zgodba Bernharda Knaussa z Avstrijci. Se mi zdi, da je bila najboljša naložba le Britta Bilać, pa še to bolj po zaslugi soproga Boruta, kot pa koga drugega. Dobra naložba sta bili tudi Olga Čečkova in Natalija Derepasko. Od naturalizacije Ariela McDonalda (slovenski potni list, da v Maccabiju ni bil tujec), Stana Reddicka, Klitona Bozga (za reprezentanco ni nikoli igral), Rastka Stefanovića, Dejana Perića (oba nista nikoli oblekla reprezentančnega dresa), Miljana Goljovića, Vladimirja Stepanie (kje sta se izgubila?), Sergeja Rutenke (prehod med BLR in ŠPA), Ildarja Rahmatuljina (ki je že igral za drugo reprezentanco pred slovensko), Eda Kastelica, Aleksandra Rodića (ki igra za Interblock in je slovenski pasuš potreboval le za dober posel) in drugih je naša državna reprezentanca imela bolj malo. Da ne omenjam estradnike, ki so čez noč postali Slovenci, pa sama Kura od njih nima ničesar. Recimo Jelene Karleuše in Djordje Balaševića. Krokodilje solze mi tečejo, ko se spomnim, da država ni znala poskrbeti za v Mariboru rojenega žogobrcarja Fredija Bobiča in naturaliziranega italjanskega košarkarja Gregorja Fučko. Z odbojkarjem Matejem Černičem ni bilo nič bolje. Naši so ga pač spregledali, tako da danes brani barve Italije. Borut Semler je moral iti na hrvaško športno gimnazijo, kjer ga je še isto leto opazil nemški Bayern, ker je za slovenske razmere bil preslab. Rudi Zavrl ni ničkaj lobiral pri Toniju Vidmarju, ki nastopa za reprezentanco Avstralije. Sicer v državi kengurujev rojeni Slovenec najverjetneje ne bi imel nič proti, če bi ga vpoklicali. Nihad Pejković, ki je veljal za izvrstnega golmana, tudi ni dal doprinosa slovenskemu reprezentančnemu nogometu, razen tega da danes vodi selekcijo SPINS.

Po drugi strani pa kar nekaj naših športnikov goji povsem zaničljiv odnos do “svete” reprezentančne majice. Izstopata nogomet in košarka. Včasih je reprezentanca pomenila spoštovanje in dolžnost, pa tudi dokazovanje. Danes velja za kar nekaj čez noč nastalih zvezd le kot obremenitev. Tako “črni” Peter Vilfan za MMC, ki pravi, da bi se Boštjan Nachbar, Primož Brezec, Beno Udrih, Sani Bečirović ter Marko Milić morali odzvati povabilu selektorja. Drugi (Zagorac, Vujačić), ki so zanj povsem povprečni igralci in bi za igranje morali celo plačati, niso omembe vredni in o njih nima smisla niti govoriti. Pravi pa, da je glavna razlika med Tony Parkerjem in Benom Udrihom (o.p.p. oba igrata za prvaka NBA lige) v tem, da je prvi celovit vrhunski športnik, drugi pa to nikoli ne bo. MVP lanske NBA sezone Parker se je za RA SLO celo pošalil na račun svojega soigralca iz Spursov, ko so ga vprašali kje misli, da je Beno z:”Ne vem kje je Beno. Verjetno kje na plaži v družbi lepih deklet!“

Tony Parker francoski košarkaški zvezdnik niti ne pomisli, da bi reprezentančno majico obesil na klin.

Na vse to, bi dodal le en star slovenski rek, ki pravi:”Iz seljaka nikoli ne spraviše sela!“