marko pigac - spletna domačija

Tako v športu kot v politiki in tudi na estradi nam največ preglavic povzročajo ravno južni sosedje Hrvati. Ali pa se sami preveč obremenjujemo z njimi. V glavnem, veliko slajše je poraziti njih kot pa koga drugega. A se to ne dogaja prav pogosto.

Hrvati so že davno ugotovili, da sami ne zmorejo vsega, zato so pred nami začeli v športu z naturalizacijo. Poslednji njihov Wunderkind je prav gotovo brazilski nogometaš Eduardo Da Silva, ki je v “lijepu njihovu” prišel s 15imi. Danes trese mreže v Premier ligi v moštvu londonskega Arsenala. Zdravko Mamić jih ima še nekaj na zalogi. Pred tem so tretje mesto v fuzbalu odnesli z ekipo, ki si jo delno lasti tudi BiH. Enako velja za zgodbo banjaluškega tenisača Ivana Ljubičića, ki brani hrvaške barve. Pa zlata generacija v rokometu, katere lider je bil ravno naš Iztok Puc. Da ne omenjam dvigovanja uteži z Nikolajem Pešalovim in slovenskih smučarskih trenerjev, serviserjev in opremljevalcev. Kje so bile naše trezne glave, ko sta Ivica in Janica iskala streho pod glavo?

Kaj pa mi? Že prav, da smo poslovenili Merleno Ottey, samo kako desetletje prepozno. K nam je prišla, ko Jamajka več ni računala nanjo. Podobna je zgodba Bernharda Knaussa z Avstrijci. Se mi zdi, da je bila najboljša naložba le Britta Bilać, pa še to bolj po zaslugi soproga Boruta, kot pa koga drugega. Dobra naložba sta bili tudi Olga Čečkova in Natalija Derepasko. Od naturalizacije Ariela McDonalda (slovenski potni list, da v Maccabiju ni bil tujec), Stana Reddicka, Klitona Bozga (za reprezentanco ni nikoli igral), Rastka Stefanovića, Dejana Perića (oba nista nikoli oblekla reprezentančnega dresa), Miljana Goljovića, Vladimirja Stepanie (kje sta se izgubila?), Sergeja Rutenke (prehod med BLR in ŠPA), Ildarja Rahmatuljina (ki je že igral za drugo reprezentanco pred slovensko), Eda Kastelica, Aleksandra Rodića (ki igra za Interblock in je slovenski pasuš potreboval le za dober posel) in drugih je naša državna reprezentanca imela bolj malo. Da ne omenjam estradnike, ki so čez noč postali Slovenci, pa sama Kura od njih nima ničesar. Recimo Jelene Karleuše in Djordje Balaševića. Krokodilje solze mi tečejo, ko se spomnim, da država ni znala poskrbeti za v Mariboru rojenega žogobrcarja Fredija Bobiča in naturaliziranega italjanskega košarkarja Gregorja Fučko. Z odbojkarjem Matejem Černičem ni bilo nič bolje. Naši so ga pač spregledali, tako da danes brani barve Italije. Borut Semler je moral iti na hrvaško športno gimnazijo, kjer ga je še isto leto opazil nemški Bayern, ker je za slovenske razmere bil preslab. Rudi Zavrl ni ničkaj lobiral pri Toniju Vidmarju, ki nastopa za reprezentanco Avstralije. Sicer v državi kengurujev rojeni Slovenec najverjetneje ne bi imel nič proti, če bi ga vpoklicali. Nihad Pejković, ki je veljal za izvrstnega golmana, tudi ni dal doprinosa slovenskemu reprezentančnemu nogometu, razen tega da danes vodi selekcijo SPINS.

Po drugi strani pa kar nekaj naših športnikov goji povsem zaničljiv odnos do “svete” reprezentančne majice. Izstopata nogomet in košarka. Včasih je reprezentanca pomenila spoštovanje in dolžnost, pa tudi dokazovanje. Danes velja za kar nekaj čez noč nastalih zvezd le kot obremenitev. Tako “črni” Peter Vilfan za MMC, ki pravi, da bi se Boštjan Nachbar, Primož Brezec, Beno Udrih, Sani Bečirović ter Marko Milić morali odzvati povabilu selektorja. Drugi (Zagorac, Vujačić), ki so zanj povsem povprečni igralci in bi za igranje morali celo plačati, niso omembe vredni in o njih nima smisla niti govoriti. Pravi pa, da je glavna razlika med Tony Parkerjem in Benom Udrihom (o.p.p. oba igrata za prvaka NBA lige) v tem, da je prvi celovit vrhunski športnik, drugi pa to nikoli ne bo. MVP lanske NBA sezone Parker se je za RA SLO celo pošalil na račun svojega soigralca iz Spursov, ko so ga vprašali kje misli, da je Beno z:”Ne vem kje je Beno. Verjetno kje na plaži v družbi lepih deklet!“

Tony Parker francoski košarkaški zvezdnik niti ne pomisli, da bi reprezentančno majico obesil na klin.

Na vse to, bi dodal le en star slovenski rek, ki pravi:”Iz seljaka nikoli ne spraviše sela!“