U Hrvatskoj caruju nepismeni sportski novinari koji se kupaju jednom mjesečno i izgledaju kao da ih je poplava izbacila!

Zdravko Mamić, šef NK Dinama Zagreb o naplavljenih hrvaških novinarjih

O poplavah in “osnutku” kodeksa oblačenja slovenskih novinarjev znotraj Guzejevega javnega zavoda se je v preteklih dneh dvigalo ogromno prahu, precej pa tudi okoli šefa Dinama Zagreb Zdravka Mamića, ki je vse novinarje “nabil na kurac” istočasno pa še “ovaj Jutub“.

Mamić se je pred nekaj meseci v enem izmed svojih izpadov dotaknil tudi zunanjega izgleda športnih novinarjev naše južne sosede. Slednji so izjave Dinamovega šefa označili kot fašistične, javnost pa je še enkrat le zamahnila z roko. Pred dnevi, ko je na zadnji odmevnejši tiskovki eno izmed novinark 24sata Romino Eibl označil za “kurvetino”, pa ga je le-ta prijavila na policijo. Eiblova pravi, da ne bije vojne zoper Mamića, ampak le spremlja njegovo “delovanje”. Uredništvo 24sata pa zahteva opravičilo Dinama, sponzorjev in pravi:

Poziv 24Sata

Podržavate li i ovo: kad Mamiću ne odgovara tuđe mišljenje, onda se obrušava na nježniji spol najpogrdnijim uvredama i klevetama, kao što je učinio u petak našoj kolegici. Predstavlja se kao veliki humanitarac, čovjek koji brani Hrvatsku i s njom se poistovjećuje, a istovremeno poseže za najvulgarnijim seksitičkim kafanskim uvredama. Uskoro će biti jasno podržavaju li sponzori ovakvo ponašanje. Nama u redakciji 24sata je to neprihvatljivo. Neka drugi šutke gledaju u pod, mi nećemo! Možda Mamićevi igrači jesu na prodaju, kao i ugled Dinama i njegovih sponzora, ali naši novinari i urednici nisu na prodaju! Redakcija 24sata zahtijeva žurnu i bezuvjetnu javnu ispriku NK Dinama, očitovanje svih mjerodavnih institucija i sponzora. Također, 24sata će svim pravnim sredstvima tražiti zaštitu od Mamićevih uvreda, kleveta i javnih prijetnji likvidacijom.
PRIJAŠNJI INCIDENTI ZDRAVKA MAMIĆA
1. Novinarima koji su pratili sudski proces protiv njega psovao majku i zaprijetio da će ih “zaklati ako još nešto napišu”
2. Autom udario policajca koji ga je zaustavio zbog krivog parkiranja. Policajac je kasnije sve “zaboravio”
3. Štakom udario pročelnika Zavoda za urbanizam Miljenka Mesića, a ovaj mu je uzvratio.

Kljub vsemu pa mu tako klub kot njegov igralski kader ter privrženci ostajajo zvesti z razliko od Guzejeve naluknjane trdnjave, kjer interni dogovori in nekatere informacije curljajo v javnost.

Zdravko Mamić na Nova TV o hrvaških športnih novinarjih

Zdravko Mamić na tiskovni konferenci tudi o novinarki Romini Eibl

V današnji “Debilizaciji” sva se preizkusila v dobri stari Dyna Blaster. Igračina, ki temelji na strategiji po(d)stavljanja bomb nasprotniku in pri tem čim večkrat zmagati.

Dyna Blaster, 2 Player Mode, 5 Wins  

V igri se lahko preizkusite tudi sami (F11 za celozaslonski način) - KLIK

Sensible Soccer je bil vsaj zame ena boljših iznajdb fuzbalskih igračin prejšnjega milenija. Pri nas doma ga nabijamo še danes. Bolj kot ne za zajebancijo, saj je preprost, hiter, in z razliko od Fife ne najeda (na multiplayer mode).

Današnji dvoboj je bil trening za dvokamerno snemanje in montažo, čeprav duel ni niti za trenutek izgubil srž derbija. Pri naši hiši pač nihče ne izgublja rad. Bolj kot dvoboj, pa je za zunanjega opazovalca zanimiva mimika na obrazih. Sočnost besednega zaklada je neoplemenitena, saj se je v podzavesti še vedno videla rdeča REC lučka..

Pokalna tekma (2 kroga): Argentina vs. Nemčija (2x 3 min)

p.s.

Tako pa je to izgledalo desetletje nazaj, na Amigi 500. Grif je vsekakor bilj boljši, saj se je igralo na Joestick!

Highlights by TBag198181

Verjamem, da med nami obstaja kar zavidljiva večina, ki jim (beri: nam) popustijo “ventili”. V pozitivni smeri, razumljivo. Sigurno se vam je že zgodilo, da podzavestno kdaj momljate kako pesem sami pri sebi ali ob radijskem ali ob teve sprejemniku. Nekateri še zaplešete zraven. Pa se tega niti ne zavedate. Najdejo se celo tako robusni predstavniki moškega spola, ki želijo kot slavčki odpeti še tiste najvišje (beri: nemogoče) vokale. Recimo v Bohemian rhapsody skupine Queen, ali Dennisovo liriko iz že potopnih Game overov. Čeprav bodo v družbi najbolj zagreti zagovorniki anti-pederskega gibanja, ali ritošejkanja. Dobro, najdejo se tudi ženske predstavnice, ki bi na vsak način rade odpele kaj iz Cavalerinega grla.

Ampak kaj želim povedati? To počnemo navadno, ko smo povsem sami, ko nas nihče ne vidi. Jep, to si mislimo. Zidovi imajo ušesa, okna pa oči. Pa najsi bo to doma, za šporhetom, za likalnikom, pod tušem, kar tako ali v avtu. Prav v slednjem je še posebej zanimivo. Bobnanje po volanu, čupanje ali recimo izpovedno petje (ko je ena roka na srcu, obrazna mimika pa na popolni sentimentalnosti, da še tebi postane hudo v sosednjem jeklenem konjičku). Manj slišljivo inu tudi zanimivo je, če nekdo nabija umcn-umcn.. Nekateri imajo te “probleme” že, ko si nadanejo slušalke med pešačenjem. Takrat je toliko bolj nenavadno (za opazovalce). Če imajo nadeta sončna očala in pri popolni koncentriranosti na samo petje še zaprte oči, da se vokal še dodatno pojača, lahko takšen performens traja in traja. Da ne omenjam tistih, ki pozabimo, da imamo vklopljen kdaj pa kdaj webcam. La storia continua.. Tukaj se pravi smeh (za zunanjega opazovalca) šele prav začne..

Video/Wrican2k

Who cares? Tako ali tako spremljam ljudi po rodnem mestu, ki se pogovarjajo sami s seboj. Jaz jim pravim dvorska ludila. Vedno več je tega. Nekdo mi bo pametno pripomnil, da je to njihova aura. Serem jaz na tako avro. Drugi brzijo iz enega konca maksimarket-nakupovalnega-centra na drugega kot utrgani. Več ur. Brez da kaj kupijo. Brezglavo brzenje. Opaziš jih (hočeš ali nočeš), če sediš kje na pijači, pa zmešano divjajo mimo tebe.

Novi milenij - novi ljudje. Važno, da se imamo sami pri sebi fajn. Ne? Ko” jebe velikega Brata!

Ko sem lansko leto s srednje velikim kupčkom evrov brezglavo odvihral na primoj-Dunej, si nisem mislil, da bom od tam odšel z mešanimi občutki. Jodlerji so me oni zimski dan nenadoma obvestili, da je mašina prispela in da jo lahko pridem iskati. Seveda poln pričakovanj, sem v nekdanjo prestolnico odpeketiral kar v trenerki, tedensko neobrit in s puminimi indorkami. 6000 evrov, ki sem jih pustil tam, kjer je Krpan nekaj desetletij pred mano švercano sol uspešno vnovčil za takratne šilinge pretopljene v goldinarje, sem imel pakirano 6x po jurja evro-zelencev. Dobesedno. Saj je kupček sestavljal paketič 200ih petakov. Jebiga, evro je valuta, ki bo počasi zavladala, tega pa se še kako zavedajo tudi falsifikatorji. Hja, in ravno tega sem se pri skupljanju perja najbolj bal. Namreč, lažje je zamenjati ponarejenega petaka kot pa 18 centimetrskega petsotaka, kajne?

Pa sem šel. Na Marija hergeben štrase. Po uri in pol vožnje stopim v štacuno. Idiotski pogledi, kot da bi se znašel sredi Harlema, češ: “Alo bre klošaru beli, kaj te ti iščeš tukaj?” Tista peščica Avstrijcev, ki je le preizkušala njihovo opremo je bila deležna lepše (beri: vrhunske) postrežbe napram meni. Stopim do pulta in v evrosport nemščini povem po kaj sem prišel. “Ah, ja - to si ti iz tistega zabačenega sela imenovanega Slovenija!” Dobro, nagovor je bil bolj prisiljenaško ugajalski, vsekakor pa je prizvok ostal jasen. “Ja, evo me. Od glave do pet!” sem bil nestrpen, “dajte mi že pokazat ta hudičev aparat!” In ga bradonja res prinese iz skladišča. Lepa črna kutijca (še zdaj jo hranim), s še lepšejšo vsebino. Pizda, deformacija vsakega fotografa je, da mora drkat na najboljši stroj. Sicer je njegov ego povsem potolčen. Sam naredim povsem enako fotko na 350ko ali 400ko kot pa na Marka, samo - status je status. Fotografi se na eventih merijo po opremi in ne po znanju. Pa tudi misice se veliko raje nastavijo topu kot pa onemu bednemu dodatku iz riža.

Ja, pri testu nisem imel kaj dosti maneverskega prostora. Slovenci smo za Avstrijce pač Balkanci. Cigani. Smradi. Zato sta dva visokorasla Klausa ves čas stala ob meni. Da ja ne bi spizdil z njim skozi vhodna vrata do Ambrusa. Medtem so “poštrikani” avstrijanski ogledniki prosto šetali po štacuni in preizkušali razstavljeno ološ. Imelo me je, da bi jim vsem po spisku jebal mater, ampak sem po drugi strani imel v mislih ves čas primerjalno ceno z našo in drugimi “konkurenčnimi” ponudniki. Ta je bila nižja za več kot čuksa, poleg tega bi me pa doma nategnili z nasmeškom. Isti kurec. Fakit. Prodano! Bradonja pove ceno, jaz pa se suvereno stegnem v rukzak po lovo. Ja ono lepo, seksi popakirano. Stari me brkato pogleda, ko kupčke naložim na pult z: “Ist das ein Scherz?” Emmm.. Ne?! “Ne bom tega štel..” mi idiotsko zabrusi. “Jah, jaz tudi ne, sem namreč že, večkrat.” Gleda kot tele v nova vrata, nekaj menca, potem pa po kakih 10ih minutah praktikanta pošlje na banko. Vmes mu še jaz omenim, da je notri dogovorjen znesek in da z njim na banko zagotovo ne bom hodil in se igral policaja, če se na poti do tja izgubi kak petak..

Hja, pol ure so strici potrebovali, da so prešteli tisto sirotinjo, izdali račun, zapakirali ljubav in čao. Brez pozdrava, brez rokovanja, brez “pridite še kaj!”. Vso to protokoliranje so namreč njihovi rojaki uživali, čeprav so njihovi nakupi bili tudi po 1000x manjši.

Podobna štorija se mi je odvila danes. Pri nas. Nagledano sem imel eno ročno uro. Sector. Všečna kot hudič. Ubijalska. In vstopim (zlizane kavbojke ala Dave Mustaine). Nič. Neki starudija v sakoju ima prednost. Okej, znam (po)čakat. Stari gnjavi in telovadi. Čujem, da mu je všeč Sector. Pizda, pa ne ki moj? Ko pokaže proti vitrini, si oddahnem. Sedaj nepostrežen čakam že pet minut. Izustim - “dobro, medtem ko gospod preizkuša modele, bi lahko midva opravila..” Pogled izza pulta mi da jasno vedeti “daj še malo počakaj”. “Okej, nič hudega, samo zanimali sta me ti dve uri (z glavo nakažem nanje), ki sem jih imel namen kupiti..” Potem pa preklop - stari je namreč dajal znake, da mu je ura itak predraga in da bi na tisti drobiž še popust na Železnike - “Takoj vam jih pokažem. Stopite bližje, kateri ste že rekli?” Protokolarno pomerim, itak sem vedel, da mi sede na roko..

Ne razumem trgovcev. Kako lahko tako slabo ocenijo ljudi? Kje so časi, ko je ”urejen” izgled pomenil tudi resnost stranke? No, še dobro, da imam včasih prag potrpljenja visoko nad še sprejemljivim..

Dnevnik se res gre parado smeha. Posebej s temi poslovenjenimi naslovi filmov.

Lepa Brena, Hajde da se volimo #2

In še njen spot, ki je marsikomu dvignil potenco..

Lepa Brena - Robinja

Pa United, brez slovenskega vokalista, a s podnapisi

Lepa Brena, Vlado Kalember, Alen Islamović & Danijel - Jugoslovenka