“Slovenec? Ne, hvala! 101% Štajerc!”

Postšpanski štajerski pregovor

Kaj je krivo, da našim športnikom zmanjka odločnosti v najbolj pomembnih trenutkih ne vem. Zagotovo pa je jasno nekaj drugega - naši se v ključnih trenutkih bojijo zmagati. Jaka Lakovič je skorajda že pridobil in osvojil status Saše Djordjevića, vendar mu proti Grkom pač ni uspelo tega potrditi. Tanka linija je med junakom in.. ne, ne bom zapisal bedakom, saj je Jaka izvrsten košarkar. Pač med junakom in nejunakom.

Zamišljena Slovenija

Vse je kazalo, da bi naši letos lahko prvič po dolgem času naredili korak naprej, dasiravno ekipa ni bila optimalna. Rezultati v predskupini in v drugem krogu so bili izjemni. Ekipa je bila kompaktna, neuničljiva. Tekma z Litvo je bila le formalnost. Morala bi biti zgolj trening, pa je bila napoved za nadaljnjo katastrofo. Grki in Nemci so to le potrdili. Popoln zlom je sicer bila že dobljena tekma z aktualnimi evropskimi prvaki Grki, ki so jim naši do konca dajali lekcijo. Hja, da Grkov pač ne gre podcenjevati ve vsakdo, ki ima saj nekaj osnov iz Antike. Grški trojanski konj pa nam je zobe pokazal ravno takrat, ko smo že razmišljali o (pol)finalu, ko je bilo najmanj treba. Na koncu. V zadnji četrtini. Yannakisovi pol-bogovi so naše ase popolnoma deklasirali in nam zadali največji poraz v zgodovini slovenskega športa. Sanje so se razblinile, pravljice je bilo dokončno konec. Vraževerneži bodo takoj pripomnili - “Dragič, vrni masko na obraz! Saj le tako ekipa zmaguje!”

Hollywoodsko perfektno bi bilo, če bi se akter (kandidat za kandidata) v svoji rezidenci med kurami in goskami sprejel nekdanjega prezidenta Milana Kučana, se uvrstil v četrtfinale (vloga kandidature), po možnosti še v polfinale (drugi krog) in na koncu suvereno zmagal. Potem bi se temu smejanju v brk (javnosti in medijem) s strani ustvarjalcev in podpornikov spoštljivo poklonil z: “Res ste nas nategnili!”. Padla bi palma, morda še medved, zagotovo pa tudi Oskar in Viktor. In nenazadnje - padla bi sama Slovenija, ki prihodnje leto mimogrede predseduje Evropski uniji.

Nikakor pa s to Aktivna Slovenija, mimogrede podprli so kandidaturo dr. Danila Türka, Štern-Kekovo potezo ne moremo govoriti o nategu oz. kakor so ga podporniki AS-a oz Keka oz Šterna širokoustno poimenovali “owned”. Ownan v tej zgodbi ni bil nihče, še najmanj pa javnost in mediji, ki so pač minimalno spremljali klovnovstvo dr.Arturja Šterna na trenutke mejočo že na čisti budalizem. Roko na srce, igra je bila resnično slaba, tretjerazredna. Šternu ni mogla pomagati niti ciganska striptizeta, ki je nase skušala opozoriti že v Big Brotherju. “Gola resnica” je slaba verzija Duleta Vaupotiča, le da je Štern dejansko poskušal dobiti podporo javnosti. Ko mu ni ratalo pritegniti niti promila pozornosti je najprej slekel Ciganko (odspredaj), potem pa še sebe (odzadaj). Nič, česar v Podalpju še nismo videli. Laibachi so slačili ženske pred leti s projektom 300 000 v.k. Danes bi bolj kot s tisto kvazi provokacijo poslano na Vest podalpsko javnost, po vzoru Severine, pritegnil kvečjemu z intimnim muvijem sebe z dotično Ciganko. Jebiga, romska manjšina v Sloveniji ne velja za najboljšega soseda. Muvi bi pa bil najverjetneje še kako zgražanja vreden. Hja, drzni dr. Štern pač ni imel muda iti do konca. Ekipa je tako s svojim projektom ostala nekje na pol poti in ji drugega kot najava dokumentarca več niti ni preostalo.

Gola resnica je še en razlog več, da se resni mediji popolnoma distancirajo od predtekmovanja (ignoriranje kandidatov do uradne vloge kandidature), saj se v nasprotju lahko pripeti, da bo v prihodnosti kandidatura za kandidaturo za predsednika republike postala dobra brezplačna reklama za vsakega Kekca, ki ima 5 minut časa in ki bi si rad na tak način kupil svojih 15 minut slave pod podalpskim soncem.