Ko sem lansko leto s srednje velikim kupčkom evrov brezglavo odvihral na primoj-Dunej, si nisem mislil, da bom od tam odšel z mešanimi občutki. Jodlerji so me oni zimski dan nenadoma obvestili, da je mašina prispela in da jo lahko pridem iskati. Seveda poln pričakovanj, sem v nekdanjo prestolnico odpeketiral kar v trenerki, tedensko neobrit in s puminimi indorkami. 6000 evrov, ki sem jih pustil tam, kjer je Krpan nekaj desetletij pred mano švercano sol uspešno vnovčil za takratne šilinge pretopljene v goldinarje, sem imel pakirano 6x po jurja evro-zelencev. Dobesedno. Saj je kupček sestavljal paketič 200ih petakov. Jebiga, evro je valuta, ki bo počasi zavladala, tega pa se še kako zavedajo tudi falsifikatorji. Hja, in ravno tega sem se pri skupljanju perja najbolj bal. Namreč, lažje je zamenjati ponarejenega petaka kot pa 18 centimetrskega petsotaka, kajne?

Pa sem šel. Na Marija hergeben štrase. Po uri in pol vožnje stopim v štacuno. Idiotski pogledi, kot da bi se znašel sredi Harlema, češ: “Alo bre klošaru beli, kaj te ti iščeš tukaj?” Tista peščica Avstrijcev, ki je le preizkušala njihovo opremo je bila deležna lepše (beri: vrhunske) postrežbe napram meni. Stopim do pulta in v evrosport nemščini povem po kaj sem prišel. “Ah, ja - to si ti iz tistega zabačenega sela imenovanega Slovenija!” Dobro, nagovor je bil bolj prisiljenaško ugajalski, vsekakor pa je prizvok ostal jasen. “Ja, evo me. Od glave do pet!” sem bil nestrpen, “dajte mi že pokazat ta hudičev aparat!” In ga bradonja res prinese iz skladišča. Lepa črna kutijca (še zdaj jo hranim), s še lepšejšo vsebino. Pizda, deformacija vsakega fotografa je, da mora drkat na najboljši stroj. Sicer je njegov ego povsem potolčen. Sam naredim povsem enako fotko na 350ko ali 400ko kot pa na Marka, samo - status je status. Fotografi se na eventih merijo po opremi in ne po znanju. Pa tudi misice se veliko raje nastavijo topu kot pa onemu bednemu dodatku iz riža.

Ja, pri testu nisem imel kaj dosti maneverskega prostora. Slovenci smo za Avstrijce pač Balkanci. Cigani. Smradi. Zato sta dva visokorasla Klausa ves čas stala ob meni. Da ja ne bi spizdil z njim skozi vhodna vrata do Ambrusa. Medtem so “poštrikani” avstrijanski ogledniki prosto šetali po štacuni in preizkušali razstavljeno ološ. Imelo me je, da bi jim vsem po spisku jebal mater, ampak sem po drugi strani imel v mislih ves čas primerjalno ceno z našo in drugimi “konkurenčnimi” ponudniki. Ta je bila nižja za več kot čuksa, poleg tega bi me pa doma nategnili z nasmeškom. Isti kurec. Fakit. Prodano! Bradonja pove ceno, jaz pa se suvereno stegnem v rukzak po lovo. Ja ono lepo, seksi popakirano. Stari me brkato pogleda, ko kupčke naložim na pult z: “Ist das ein Scherz?” Emmm.. Ne?! “Ne bom tega štel..” mi idiotsko zabrusi. “Jah, jaz tudi ne, sem namreč že, večkrat.” Gleda kot tele v nova vrata, nekaj menca, potem pa po kakih 10ih minutah praktikanta pošlje na banko. Vmes mu še jaz omenim, da je notri dogovorjen znesek in da z njim na banko zagotovo ne bom hodil in se igral policaja, če se na poti do tja izgubi kak petak..

Hja, pol ure so strici potrebovali, da so prešteli tisto sirotinjo, izdali račun, zapakirali ljubav in čao. Brez pozdrava, brez rokovanja, brez “pridite še kaj!”. Vso to protokoliranje so namreč njihovi rojaki uživali, čeprav so njihovi nakupi bili tudi po 1000x manjši.

Podobna štorija se mi je odvila danes. Pri nas. Nagledano sem imel eno ročno uro. Sector. Všečna kot hudič. Ubijalska. In vstopim (zlizane kavbojke ala Dave Mustaine). Nič. Neki starudija v sakoju ima prednost. Okej, znam (po)čakat. Stari gnjavi in telovadi. Čujem, da mu je všeč Sector. Pizda, pa ne ki moj? Ko pokaže proti vitrini, si oddahnem. Sedaj nepostrežen čakam že pet minut. Izustim - “dobro, medtem ko gospod preizkuša modele, bi lahko midva opravila..” Pogled izza pulta mi da jasno vedeti “daj še malo počakaj”. “Okej, nič hudega, samo zanimali sta me ti dve uri (z glavo nakažem nanje), ki sem jih imel namen kupiti..” Potem pa preklop - stari je namreč dajal znake, da mu je ura itak predraga in da bi na tisti drobiž še popust na Železnike - “Takoj vam jih pokažem. Stopite bližje, kateri ste že rekli?” Protokolarno pomerim, itak sem vedel, da mi sede na roko..

Ne razumem trgovcev. Kako lahko tako slabo ocenijo ljudi? Kje so časi, ko je ”urejen” izgled pomenil tudi resnost stranke? No, še dobro, da imam včasih prag potrpljenja visoko nad še sprejemljivim..