Balkanska nogometna osveta

Objavljeno 2010-02-7 ob 18:13
Kategorije: ŠportŠe brez komentarjev

Dobili smo skupino, ki nam je zelo pisana na kožo. Dobili smo skupino, kjer se bomo lahko končno maščevali za vse nazaj. Podalpsko ljudstvo je končno spet dobilo “kruha in iger” in štof za kurjenje manjvrednostnih kompleksov.

Reprezentanca Slovenije pred tekmo z Rusijo. Ljudski vrt Maribor.Stojijo: Zlatko Dedić, Marko Šuler, Boštjan Cesar, Samir Handanović, Milivoje Novaković, Valter Birsa Sedijo: Aleksander Radosavljević, Mišo Brečko, Robert Koren, Andraž Kirm, Bojan Jokič

Ne glede na kakovost nasprotnika se mi zdi, da imamo veliko raje “nostalgične” primerke do katerih nas vežejo “nepozabni” spomini. Tu bi predvsem izpostavil Hrvaško, Bosno in Hercegovino, Srbijo pa tudi Italijo. Vsaj v fuzbalu. To so nasprotniki, ki jim izredno radi jebemo matere in to so nasprotniki, ki so nam igralsko in mentalsko zelo pisani na kožo. To so nasprotniki, na katerih si najlažje dvigujemo svoj nacionalni ponos.

Gol Darka Milaniča septembra 1994 v Ljudskem vrtu proti Italiji se zdi, kot da se je zgodil včeraj ne pa pred 16imi leti, ko so naši žogobrcarji delali prve korake na zelenici. Če bi nam ga  takrat priznali bi jim danes lahko jebali mater za vse plinske terminale. Prav tako vsi neodločeni rezultati proti Srbom oz kakorkoli se že imenovali na vseh dosedanjih dvobojih. Jasno, to da so nasledili vse fuzbalerske točke, ostali pa smo se morali obrisati pod nosom, jim ne bomo nikoli odpustili, čeprav so jih recimo Hrvati že davno prehiteli.Mi smo seveda ubrali težjo pot (čeprav smo do tedaj veljaji za fuzbalske analfabete, ki so bili pri deljenju naslovov prvakov potisnjeni v zadnji kot).

Ne glede na našo “brihtnost” napram nekdanjim južnim bratom, pa je ravno jebanje njihovih mater na tribunah in za teve ekrani pravi balzam za dušo. Dobro, čeprav se zelo dobro zavedamo, da Tončiju Žlogarju ali Andreju Komcu odločilnega penala ne bi dali streljati nikoli, nihče izmed nas. Najverjetneje niti njune familije.

Ne verjamem, da bi nasprotniki tipa Norveška, pa Švedska (brez Ibre), Azerbajdžan, Portugalska v Ljudski vrt privabili toliko pozitivne energije, kot jo prinesejo prekokolpaški nasprotniki, četudi so omejeni s Šengnom. Tudi “priprave” na dvoboj so veliko bolj dolgoročne kot pa s kakšnim skandinavskim nasprotnikom. Vsi kafanski selektorji znajo o “jugosih” povedati največ. Primerjalne študije dežujejo z neba. Ne nazadnje pa je še ob tako neharmoničnem stadionu kot je denimo celjski, navijaška dopolnjevalna usklajenost nenormalno izvrstna. Naši se zaderejo nekaj, Srbi jim vrnejo in obratno. Za mravljince in dvig vseh kocin.

Že res, da se svetovno prvenstvo ni prav začelo, pa nekateri že preračunavamo rezultate kvalifikacij za EP 2012. Srbe in Italijane tu nabijemo, v Beogradu bi lahko bilo neodločeno, v Italiji prvi poraz, drugi so pa itak rutina. Čisti fiks. Srbi nabijejo Italijane doma in zunaj, z Irsko igrajo neodločeno, pa se borimo za prvo mesto v skupini.  Jebote, mamo šanse za evropski naslov, pizdomater!

Jah, premalo časa nastopamo samostojno na velikih tekmovanjih in se še vedno nostalgično spominjamo vseh kolapsov. Denimo Milaničevega gola, pa Dada Prše in lesenega Mladena Dabanovića, presranega Mileta Aćimovića pa Mihajlovićeve seljačke kragne, Zahotovega nastopaštva na Japonskem in Koreji, vse poraze proti Hrvatom in tisto jajcanje proti Bosancem. Nostalgični spomini na pol-preteklo zgodovino. Kot jo imajo naši fotri na Đajića, Oblaka, Ferhatovića in Piksija. Pa tekme proti Brazilji in tiste proti Zairu. Pa Zvezdo na nogometnem Olimpu in meglo proti Milanu. Moj foter še danes trdi, da je Đajić bil doktor nogometa, najboljša levica vseh časov. Jebote, ko gledam danes tiste stare posnetke, bi lahko v kavbojkah igral z njimi. Valda, stari me takoj pošlje v P.M. ob taki izjavi.

Jebeno je, ker čas neumnorno brzi. Mi pa nismo uspeli vzgojiti dobrega nogometaša, ki bi ostal v naših srcih. Kako le, ko pa je obisk na tekmah drugod po Sloveniji zanemarljiv. Vsak malce bolj izstopajoči talent pa izgine še preden se je prav pokazal in potone v pozabo. Vmes poskusi še srečo v avstrijski zadnji ligi za 50 evrov manj kot pa zasluži tu med prvoligaši. Ni to nekdanja Juga, ko so imeli prepoved igranja zunaj meja do 27. leta. Danes je tak igralec že pre-star, da bi upal na angažma v tujini. Če je nekdo vso svojo mladost v domačem klubu, pomeni, da (ne)hote postane kult, da ga javnost vzame za svojega. Žal je pri nas ravno nasprotno, saj le-ti ponavadi klube zapuščajo kot 13. praseta in se nikoli prav več ne poberejo.

Morda je kriva tudi nogometna politika znotraj slovenskih klubov. Že to, da je lahko nekdo predsednik, čigar firma priskledi največ denarja je malce skregano z logiko. Ne verjamem, da bo Zavarovalnica Triglav recimo dala NK Mariboru denar, če pa na čelu kluba sedi predsednik njihovega največjega konkurenta. Ali se motim? V tem trenutku ravno berem, da je meni omiljeni italijanski klub dobil finančno injekcijo iz Arabije. O tem ravno govorim – prihodnost slovenskega nogometa je v delniških družbah. Takrat zagotovo ne bo skrivnost, koliko drobiža je bil vreden nakup 10 milijonov evrov vrednega Reneja Miheliča.. Dokler bo podpis slovenske pogodbe skrivnost, čeprav bi morala biti transparentna in javno znana, do takrat bo slovenski fuzbal v pizdi. In do takrat nam bo vrh, če bo kateri od naših fuzbalerjev šakiral jugovića, čeprav jim bomo na koncu  rezultatsko spet pofafali kurce.

  • Share/Bookmark
 

« »

Komentarji

Povejte svoje mnenje




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !