“Velikokrat se zgodi, da me kliče kakšen od urednikov ali znancev, če bi hotel »pokriti« kak dogodek, kjer pa bi moral obvezno narediti takšne bolj »čudne« fotke. Žal, tega ne počnem. Tudi ko fotografiram kakšno takšno reč, fotoaparat pospravim, ko se ljudje hranijo. Ne fotografiram jih v “kočljivih” zadevah, v intimnih trenutkih. Ne objavljam fotografij, če fotografiranci tega ne želijo. Zakaj bi morali na fotkah izgledati grdi, če pa so lahko lepi (ali celo lepši). Zakaj bi vdiral v njihovo zasebnost, če tudi sam ne želim, da bi kdo vdiral v mojo.
Odločitev o tem kakšni bomo, je v naših rokah. In posledice naših dejanj tudi.”
Sestavek je povzet iz prispevka “Kako pomesti s konkurenco” mariborskega fotografa Marjana Laznika na njegovem blogu, dne 18. december 2006. No, moram priznati, da se kar nekaj časa ubadam s temi problemi. Biti dober fotograf je širok pojem. To ne pomeni, delati dobre fotke na postavljene (lahko tudi studijske) zadeve, temveč tudi loviti trenutke, ki so neponovljivi. Slednje meni pomeni veliko več. Narediti fotko, ki je “konkurenca” ne. V bistvu nikoli ne gledam zaničevalno na “konkurenco”, čeprav se je ravno to meni dogajalo v Mariboru, ko sem začenjal fotografirati za Mladino. Namreč, ustaljenim fotografom ni (bilo) povšeči, če zapiha nov svež veter progresivno, zato sem se moral gurati s široko razprtimi komolci v odspredje. So ma pa nekateri (Večerovci in kolega iz Dela) hitro sprejeli medse. Spoštovanje do vseh vendar, a ni malce egoistično, ko ti nekdo reče “Delam za vlado” (ali pa za kvazi velik medij), zato mi daj prostor?! Fuck off - namerno ga ne dobi. Kaj pa je on več kot pa jaz ali vi, ki fotografirate zgolj za osebni arhiv? Vsi smo tam, da naredimo dobro fotko, ane?
Drago Cotar (Zavarovalnica Maribor) in Matjaž Kovačič (Nova KBM), samo enkrat sta to naredila. Kovačič ni nikoli upal v objektiv.
Vendar tudi v Sloveniji obstaja en problemčič, fotografija postaja iz dneva v dan vedno manj cenjena. Štejejo le še “namještalke”. Časopisje, čigar tiraža je tiskana na hajzl papirju, neke jake ostrine niti ne potrebuje, kot tako pa je tako ali tako en kurčev PR. Torej - piši to kar jaz hočem, slikaj me tako kot sem si všeč, pa boste dobili reklamo. Če ne, vas več ne bo. Pa tudi samim bralcem/proletarjatu ni pomembna ostrina, kompozicija, temveč zgolj, da se vidi kdo je na fotki in tekst ob njej. Praksa pravi, da danes lahko fotografira že vsak, ki ima digitalca. Nekateri tudi pod ceno, zato cena ”sindikatu” pada. Kljub vsemu pa enim še vedno ni jasno, da mi podpis pod fotografijo nič ne pomeni brez nakazila na TRR.
Z razliko od Marjana jaz fotografiram vse, kar vidim in se mi zdi zanimivo (za objavo). Ne tolčem več po 600 posnetkov na event, temveč več kot pol manj. Menim, da naj ljudje na fotkah izgledajo takšni kot so - spontani. Nisem jim jaz kriv, če niso šli mimo bontona ali denimo, če se v javnosti ne znajo obnašati. To ni moj problem. Zakaj bi manipulirali, če pa lahko pokažemo njihov pravi jaz. Drži. Lahko pa jih tudi naredim lepe. Brez problema. Lahko jih celo pomladim in odstranim gube ter pobelim in oplemenitim zobe. Ampak tudi to ima svojo ceno.
Fotografiral sem veliko ljudi v “kočljivih” zadevah. Priznati je treba, da se vedno znova smejimo en drugemu, ko se vidimo na kakšnem eventu. Recimo predstavniki RKC-ja iz Mariborske škofije mi že vnaprej v smehu zagotavljajo, da pa je sedaj nadškof pripravljen na mene, da rdečih nogavic zagotovo več ne bo obul, ali da recimo kdo izmed pomožnih škofov na okroglih mizah ne bo več zaspal. Pa še se najde kaka.
Boštjan Zagorac (SNS) in peneče se pivo..
Moram pa priznati, da mi doslej še nihče ni zameril glede posnete fotografije. Izpolnil sem dve želji, da se fotografiji ne bosta objavili, ker sem tudi sam mislil tako. Vendar se v mojem arhivu kljub temu nahajata. Mi je pa znan mariborski podjetnik zagotavljal, da se bom znašel na intenzivni negi, vkolikor se fotografija njega in njegove ljubice (na javnem mestu v lokalu) znajde kje v objavi.
