marko pigac - spletna domačija » Film

marko pigac - spletna domačija

“pribežališče za vsakogar”

  • Oglasna sporočila

  • Archive for the 'Film' Category

    Grindhouse: Ko nam Tarantino in Rodriguez pokažeta kako se filma

    Objavil-a markopigac dne 23rd avgust 2007

    Grindhouse je muvi paketič, pri katerem sem prvič v življenju videl množično zapuščanje “predstave” v slovenskih kinematografih.

    grindhouse3.jpg

    Režija: Quentin Tarantino & Robert Rodriguez

    Death Proof 

    Režija, kadri, fotografija in scene, ter zvočni efekti so me povsem presunili. Manj krvavenje glavnega moškega lika - Kaskaderja Mikea. Eksperimentiranje in neobremenjenost pred producenti so nam pokazali, da se tudi v Hollywoodu da narediti izredno dober low-budget film. Tarantino me je zadel. Najprej z barvo fotografije, nadaljeval s fantastičnim zaletavanjem in razbijanjem Rose McGowan (v vlogi Pam), kasneje pa še s fenomenalnim avtomobilskim trkom in posledičnim sesekljanjem ženskega, na trenutke že tečnega, buketića. Death Proof je “Girl Power” filmčič, ki zabluzi z ženskimi dialogi, katere prekinejo fenomenalne scene -bum, tresk, pam- in kadri za moško populacijo. Da je volk sit in koza cela, pa je zaključek filma spet (provizorično) pisan na kožo ženski populaciji, ki dobi vsaj za trenutek občutek, da se je feministika vrnila na velika platna. Kurt Russel jih res že dolgo ni takole dobil po pički istočasno pa fasal opazko, da ima malega.

    In the death car we’re alive!

     [Več kasneje..]

    Ocena: 10/10

    Kategorija Slikosuk, Film | 8 komentarjev

    Fracture: Še eno nadaljevanja Hannibala Lecterja?

    Objavil-a markopigac dne 19th avgust 2007

    Ko sem Anthonyja Hopkinsa prvič videl v Jagenčkih sem dobil občutek, da je on pravzaprav dr. Hannibal Lecter. Oziroma, da je Hannibal Lecter Anthony Hopkins. Hladen, prefinjen in pretkan koljač s stilom, kateremu se tlak krvi in pulz srca nikoli ne povzdigne. Povrh vsega pa še nadpovprečno razgledan. Hja, in ravno tak je tudi v Zlomu (Fracture).

    425px-fractureposter1.jpg 

    Režija: Gregory Hoblit

    “Ustrelil sem ženo, na tebi tožilček pa je, da dokažeš!” pravi podnaslov. Že dolgo nismo imeli prilike pogledati neke hollywoodske produkcije, ki bi nam storilca podala že takoj na začetku in se skozi ves film (po)igra(va)la z nami. Hja, pobarajte Bruckheimerja kaj se danes prodaja! Forenzika. Televizijski kanali so polni njegovih forenzičnih različič, ko po srečelovsko tudi gledalci nekako sodelujemo (na svoj način) in iščemo poti s svojimi junaki do končne rešitve. No, v Zlomu je vse kristalno jasno. Vendar se zgodba (ne)pričakovano zaplete. Hopkins oz. Lecter oz. Crawford ni nek neizkušen polpismen crnjo, ki bi se ga dalo tako zlahka ujeti. Ujame pa se smrkavi, novopečeni tožilec Willy Beachum (Ryan Gosling).

    Ostareli in spolno že odpisani deloholik Ted Crawford zaloti svojo mlado fukiš ženo Jennifer (Embeth Davidtz) pri prešuštvu z lokalnim detektivom Robom Nunallyjem (Billy Burke). Kaj pa je še boljšega kot sladko maščevanje? Ne smemo izključiti bistva, da je bogataški znanstvenik v letih pred “Matildo” in da so moški v tej dobi še posebej občutljivi na.. spolno življenje. Žena se do ušes zaljubljenemu detektivu predstavlja kot Mrs. Smith in je v njegovih očeh Boginja. Ni čudno, da je ubožec pri tem povsem nerazsoden, tako da o njej, ne pozabimo da je detektiv, sploh ne raziskuje. In ironija? Ravno on je tisti, ki se znajde (nevede) na mestu zločina, aretira Ceawforda in od njega celo dobi priznanje. Juho dodatno začini še nad primerom nezainteresiran tožilec, strelnega orožja nikoli ne najdejo in Dr. Lecter se spet znajde na prostosti. 

    Hja, a zgodbe še vedno ni konec. “Lecter” kot Lecter se raje kot s svojimi žrtvami igra s tistimi, ki ga raziskujejo. Tudi ta film ni izjema in tudi smrkavi in povzpetniški Beachum je trmast kot smrkava pospetniška Clarice Starling v Hannibalu. Ampak, a mu ga bo uspelo dokončno spraviti za rešetke ali pa mu bo ušel kot Fosterjevi in Moorejevi skupaj?

    Ocena: 7/10

    Kategorija Slikosuk, Film | 19 komentarjev

    V pričakovanju: Rush Hour 3

    Objavil-a markopigac dne 13th avgust 2007

    Te dni je v kinih štartalo še eno nadaljevanje. Jap, Hollywood je očitno ostal brez idej, saj prodaja le še rimejke in nadaljevanja nadaljevanj. Ziheraštvo pač. Nič več presenečenj. Po šestih letih so ponovno oživeli Rush Hour 3. Tokrat se odvija v Evropi. Parizu. Na Eifflovem stolpu. Ampak brez kitajskih triad ne gre. Hja, kaj bi sicer Jackie Chan počel tu? Kitajci za druga, kot za prodajanje sushija ali premikanje vozičkov v supermarketih tako niso uporabni. Chris Tucker med filmoma ni posnel prav ničesar!?! Pravi, da je svoj čas posvečal Stand-upu. Seveda. Njegova filmografija ni ničkaj pestra, zato je nujno potreboval nekaj s čimer se lahko ponovno pokaže, dokler ga dokončno ne pozabimo. V bistvu so to njegovi trije edini celovečerci od leta 1998-2006. 

    rushhourposter5.jpg

    Režija: Brett Ratner

    In kaj pravijo številke? Prvi vikend 50 mio ameriških zelencev, kar se sliši izjemno, vendar še vedno premalo obetajoče. Vsaj za lika, ki bi morala pred velika platna privabljati vse in še več in za film, ki je dosegel glede na budget res izjemen uspeh. Kaj pa je manj preverljivega kot to, da med čudaške Francoze postaviš dva še bolj čudna sapojemajoča norca? Kitajca, ki maha hitreje kot govori in Afro-američana, katerega že govoričenje težko dohajamo? Ob tem pa še obilo smešnic in pretepačin (ter stuntov) režiranih izpod rok Chana?! Ob njiju pa še 236 cm visokega in 170 kg težkega kolosa Sun Ming Minga, ki je svojo srečo resda našel v Kaliforniji, vendar ne pri Jezernikih, kateri so ga leta 2005 kupili na draftu. Chan je Evrope že vajen, saj je snemal tudi že pri nas (Postojnska jama, Predjamski grad) Armour of God. Ste vedeli? Manj pa je vajen Hollywooda, ki ga je začel osvajati šele zdajle. V novem mileniju. Doma je itak car številka ena in je edina prava povezava med Hollywoodom in Hong Kongom. Če pa vmes pobere še kaj iz Evrope (beri: ravno zato Pariz), pa je to čista smetana na torto. Vendar statistični podatki pravijo, da predhodnikov RH3 zagotovo ne bo prehitel.

    Ker pa se prava trilogija na koncu zmeraj vrne k izvirniku se v filmu ponovno pojavi kitajski ambasador Han (Tzi Ma) in problemi okoli njega. No, da bi se o filmu sto procentno govorilo, so ustvarjalci pred kamere postavili kot francoskega detektiva tudi kontraverznega režiserja Romana Polanskega, prijatelja pokojnega hongkonškega kung-fu zvezdnika Bruce Leeja. Ja, tisti Polanski za katerim je v ZDA razpisana tiralica, saj bi naj v sedemdesetih posilil 13 letno deklico. Ja tisti Roman Polanski, kateremu je okrutni Charles Manson s svojo tolpo leta 1969 brutalno zaklal ženo, enega največjih igralskih talentov Sharon Tate. Na dan argentinske premiere in dan pred ameriško (9. avgust) je minilo natanko 38 let od umora le-te.

    Napovedniki in promocije filma: (klik).

    Kategorija Slikosuk, Film | 7 komentarjev

    Idi Amin Dada: The Last King of Scotland (2006)

    Objavil-a markopigac dne 11th avgust 2007

    Idi Amin Dado sem spoznal skozi pesmi (Ljudi, Al Capone, AminBore Djordjevića (Riblja čorba). Jasno, saj se nisem niti še rodil, ko je Dada že bruhal bes na svoje nasprotnike. Saj se nisem niti še rodil, ko je že zaključil svojo osemletno vladavino (1979). O njegovem delu in liku pa tudi zgodovina (v šoli) ne pove prav veliko.

    the_last_king_of_scotland.jpg

    Režija: Kevin Macdonald

    Jep, tako Dado spoznavam šele danes. Štiri leta po njegovi smrti, več kot šestintrideset let po njegovi politični vstaji. Hja, ker me zanima. Ne toliko zaradi Whitakerjevega oskarja za naslovno vlogo, temveč zaradi dejstva, da diktatorski režimi in njihovi (idejni) vodje niso bili nikoli prav kaznovani.

    Film je narejen po romanu novinarja Gilesa Fodena The Last King of Scotland iz leta 1998. Bazira pa na fiktivni zgodbi med leti Aminove diktature (1971-1979) v afriški državici Uganda in sicer bolj na življenjski zgodbi fiktivnega belopoltega škotskega fuka in zabave hotnega doktorja (James McAvoy), ki se v srčici afriške džungle znajde čisto po naključju (beži pred zateženim škotskim življenjem) in to ravno v času Aminovega prihoda na oblast. Menda se je Amin, ki je svojo kariero začel na dnu, kot britanski vojak in je svojim sinovom dajal britanska imena, zelo rad obdajal z “belopoltimi opicami”, še raje pa se je šalil na račun Anglije in kraljice. Britancev ni maral, rad pa je imel Škote (?!). Če ne bi bil Ugandec, bi si želel biti Škot. Ironično, življenji Garrigena in Amina se nonstop prepletata. Najprej mu Škot mobilizira roko (tako se spoznata); kasneje mu reši življenje (čudno, saj je Amin vedel, kdaj bo umrl, to je namreč sanjal); in ko končno (kot osebni zdravnik in najtesnejši sodelavec) spozna (šele po pokazanih fotografijah), da Idi Amin ni “Dedek Mraz” ali “Božiček” je že prepozno. Vmes mu oplodi še najlepšo izmed žena (poročene ženske so najbolj strastne!Kay Amin (Kerry Washington), katera pa svoj davek na koncu krvavo plača sesekljana. V poduk vsem, ki dvomijo v predsednika.

    Amin je v filmu predstavljen kot psihopat. Mah, kaj psihopat, prej kot norec. Ma kaki norec - bebček. Ja, Amin je v filmu popolni bebček, ki rad fuka, se zabava, pobija svoje nasprotnike in igra harmoniko. Obnaša se, kot da je priletel naravnost iz džungle. Pri vsem tem pa je še bolj žalostno to, da mu (je) civiliziran svet pri vzponu pomaga(l). Žalostno je to, da mu civiliziran svet, ki se je družil z njim na njegovih fukačinah, ni preprečil masakra več kot 300 000 ljudi. 37 500 na leto, 103 na dan. Žalostno je to, da mu civiliran svet ni nikoli sodil. Žalostno je to, da te “indijance” civiliziran svet še zmeraj podpira. Morda je edini izgovor civilizacje njegov nagovor ljudstvu: “Mogoče nosim uniformo generala, a po srcu sem preprost kot vi!” in nadaljuje: “Nisem si želel biti predsednik, ljudstvo je tako hotelo!”

    Naziv Kralj Škotske si je Amin nadel sam. Zakaj, ni nikjer pojasnjeno.

    Ocena: 7/10

    P.S.

    Pred ogledom filma se splača pogledati dokumentarec “General Idi Amin Dada: Autoportrait” iz leta 1974 z naslovnim junakom v glavni vlogi.

     

    Kategorija Slikosuk, Film | 10 komentarjev

    Die Hard 4.0 - Live Free or Die Hard (2007): Ko analogno pokaže digitalnemu zobe

    Objavil-a markopigac dne 6th avgust 2007

    Kjer Bruce Willis leži, tam razdejanje pusti.

    lfodhposter.jpg

    Režija: Len Wiseman

    Die Hard velja za enega tistih detektivskih klasikov, ki poleg Dirty Harryja polni mojo filmsko kolekcijo. Hja, Bruce Willis se po dvanajstih letih znova vrača na velika platna kot umazan detektivski veteran NYPD-ja, edini pravi branitelj pravice, John McClane. Razumljivo hollywoodsko. Za polne dvorane je bilo treba posneti nadaljevanje klasika in to Die Hard prav gotovo je.

    Willisa je lik McClanea tako zelo zaznamoval, da kljub prvim detektivskim poskusom v Moonligtingu ob Cybill Shepherd, igra več ali manj same podobne vloge. Umazanega ne ravno izobraženega, vendar razgledanega veteranskega policista, sto odstotno predanega svojemu poslu, da zaradi tega izgubi celo familijo. Vedno na (ne)pravem mestu ob (ne)pravem času, a sam. Sam s pištolo in razfukanim avtom v borbi proti kriminalcem in teroristom. Ob tem veliko krvavi, telovadi in vratolomno jemlje sapo gledalcem. Pojačanja pridejo vedno prepozno, na koncu. Četudi s helikopterji in drugimi tehnikalijami. Willis rešuje, in reši, Ameriko/Svet sam. Veliki vodje v Beli hiši in Pentagonu pa sedijo križem rok in niti s palcem ne mrdnejo, čeprav se jim Svet podira pred očmi.

    Die Hard 4.0 ničkaj ne odstopa od znanega obrazca. Le da v štirici potrebuje ob sebi mladega hackerja Mathewa Farrella (Justin Long), ki mu, pa tudi nam za malimi zasloni, prevaja iz digitalnega v analogno. Long je sicer stari Appleov znanec iz PC vs Mac reklam. Ob enem pa močno spominja na Keanu Reevesa (prav tako hacker v Matrixu). Tokrat se (skupaj) bori(ta) proti domačemu IT-teroristu Thomasu Gabrielu (Thymothy Olyphant), ki maščuje svojo brco iz vladne službe po 9/11 tako, da želi ZDA izbrisati iz obličja Zemlje in jasno pobrati vse skrite rezerve obljubljene dežele. Asociacija na Jamesa Bonda? Ja, veliko je specialnih efektov. Več kot preveč. Tudi pretiravanj. Pa vso plehovje v zraku, eksplozije in Willis več kot na trdnih nogah na tleh. Toliko specialnih efektov, da nima časa ne jesti, še manj piti ali prižgati cigareto. Ni dovolj, da nasprotnikom ves čas diha za ovratnik. McClane gre do konca. Pokončno. Prav tako njegova hči (Mary Elizabeth Winstead), ki se ustraši le zaprtega prostora v dvigalu.

    Kot kaže gredo v prodajo le veliki come backi in nadaljevanja bestsellerjev. Po Schwarzeneggerju, Stalloneu in Willisu je že čas da se v ponovnem reševanju Sveta preizkusi tudi Van Damme.

    Ocena: 4/10

    Kategorija Slikosuk, Film | 9 komentarjev

    Ženske več ne potrebujejo moških: Catwoman (2004)

    Objavil-a markopigac dne 3rd avgust 2007

    Novomilenijski čas je doba s katero so se stripovski junaki ponovno začeli vračati na velika platna.

    catwoman.jpg

    Režija: Pitof

    Catwoman je stripovska junakinja, ki se je začela pojavljati ob Batmanu v 40ih prejšnjega stoletja in velja za eno njegovih največjih ljubezni. Svojeglavo in nepredvidljivo, odeto v oprijet sado-mazo fetiš leder jo je v solaži (brez netopirjevca) odigrala oskarjevka Halle Berry.

    Zanimivo, vedno znova se stripovski junaki pojavljajo v raznih kombinacijah z živalmi. Batman, Spiderman, The Crow in nenazadnje Catwoman. Halle Berry jih s svojo vlogo popolnoma potolče. Če so se moški v svojih vlogah skrivali za napumpanimi kostumi in čudežnimi igračkami se Berryjeva v svojem (če temu sploh še lahko rečemo kostum) počuti kot prava domina. Njeno natrenirano temnopolto telo, ki se skoz vse prizore fukohotno blešči ima prekrito le z nekaj krpicami oprijetega ledra. Še joški ji valovijo med hojo. Edini pripomoček poleg diamantnih krempljev, ki ga premore je dolg bič. Še tega pa uporabi le v posebnih trenutkih. Sicer se zanaša le na svoje hiperaktivne sposobnosti, ki jih ne premorejo niti Spiderman, Batman in Superman skupaj! Huje! Samo najboljši Terminator je zmogel skozi rešetke. Pa še za to je potreboval več truda kot ona. Tudi sicer je Catwoman precej samosvoja. Upal bi si trditi, da bi sam film lahko bil pravo Sveto pismo feminizma. Modrosti ala “počnem to kar sama hočem in ne to kar drugi želijo”, ter “življenje do sedaj je bilo kletka, čas je za svobodo” se jasno kažejo skozi ves film. Tudi na koncu. Hja, edina ljubezen je Batman, to pa Benjamin Bratt ni.

    Apropo Batman. Catwoman, kljub temu, da je to njen film ne more mimo njega. Podobnosti z Bruceom Waynom so dokaj identične. Oba maščujeta smrt. Patience svojo, Wayne svojih staršev. Hja, in v obeh primerih je “ubijalec” spaka. Jokerja v Catwoman zamenja Sharon Stone v vlogi Laurel Hedare, žene bogatega kozmetičarja, ki načrtno uničuje ženske obraze. Halle Berry se kot štorasta Patience (podobnost s Clark Kentom?) znajde na nepravem mestu ob nepravem času in tako jo mačke (zmutirano kot v X-men) vrnejo med živeče. To ji pove ženske verzija Alfreda - Ophelia, ki ji tudi povezne mačjo masko na glavo, edini zgrešeni primerek kostumografije. 

    Halle Barry je v tej odpravi sicer odlična, vendar se niti približno ne more kosati z Michelle Pfeiffer, ki je tridesetletni primat prave Catwoman, kot Selina Kyle, prevzela v 90ih od Jullie Newmar. Zdi se mi, da bi bolj kot Halle v lateks pasala Jenna Jameson.

    Avtorji s francoskim režiserjem Pitofom na čelu, ki je iz filma naredil en velik specialni efekt, so se očitno obregnili še ob Jamesa Bonda. Posebej s srkanjem mleka (namesto Martinija) in značilnim Mijaaav! Pa seveda vožnjo z angleškim žrebcem - kakopak - Catmobileom - Jaguarjem. Novodobne produkcije s specialnimi računalniškimi učinki, v katerih pravi igralci ne nastopajo, se mi zdijo negledljive. Še vedno dajem veliko več na sam človeški faktor. Catwoman mi namreč deluje kot Spiderman s švohtnimi primesmi Matrixa.

    Ocena: 4/10

    Kategorija Slikosuk, Film | Brez komentarjev

     
    Please visit WP-Admin > Options > SPA and enter the key. Don't have a key? Signup here