Idi Amin Dado sem spoznal skozi pesmi (Ljudi, Al Capone, Amin) Bore Djordjevića (Riblja čorba). Jasno, saj se nisem niti še rodil, ko je Dada že bruhal bes na svoje nasprotnike. Saj se nisem niti še rodil, ko je že zaključil svojo osemletno vladavino (1979). O njegovem delu in liku pa tudi zgodovina (v šoli) ne pove prav veliko.
Režija: Kevin Macdonald
Jep, tako Dado spoznavam šele danes. Štiri leta po njegovi smrti, več kot šestintrideset let po njegovi politični vstaji. Hja, ker me zanima. Ne toliko zaradi Whitakerjevega oskarja za naslovno vlogo, temveč zaradi dejstva, da diktatorski režimi in njihovi (idejni) vodje niso bili nikoli prav kaznovani.
Film je narejen po romanu novinarja Gilesa Fodena The Last King of Scotland iz leta 1998. Bazira pa na fiktivni zgodbi med leti Aminove diktature (1971-1979) v afriški državici Uganda in sicer bolj na življenjski zgodbi fiktivnega belopoltega škotskega fuka in zabave hotnega doktorja (James McAvoy), ki se v srčici afriške džungle znajde čisto po naključju (beži pred zateženim škotskim življenjem) in to ravno v času Aminovega prihoda na oblast. Menda se je Amin, ki je svojo kariero začel na dnu, kot britanski vojak in je svojim sinovom dajal britanska imena, zelo rad obdajal z “belopoltimi opicami”, še raje pa se je šalil na račun Anglije in kraljice. Britancev ni maral, rad pa je imel Škote (?!). Če ne bi bil Ugandec, bi si želel biti Škot. Ironično, življenji Garrigena in Amina se nonstop prepletata. Najprej mu Škot mobilizira roko (tako se spoznata); kasneje mu reši življenje (čudno, saj je Amin vedel, kdaj bo umrl, to je namreč sanjal); in ko končno (kot osebni zdravnik in najtesnejši sodelavec) spozna (šele po pokazanih fotografijah), da Idi Amin ni “Dedek Mraz” ali “Božiček” je že prepozno. Vmes mu oplodi še najlepšo izmed žena (poročene ženske so najbolj strastne!) Kay Amin (Kerry Washington), katera pa svoj davek na koncu krvavo plača sesekljana. V poduk vsem, ki dvomijo v predsednika.
Amin je v filmu predstavljen kot psihopat. Mah, kaj psihopat, prej kot norec. Ma kaki norec - bebček. Ja, Amin je v filmu popolni bebček, ki rad fuka, se zabava, pobija svoje nasprotnike in igra harmoniko. Obnaša se, kot da je priletel naravnost iz džungle. Pri vsem tem pa je še bolj žalostno to, da mu (je) civiliziran svet pri vzponu pomaga(l). Žalostno je to, da mu civiliziran svet, ki se je družil z njim na njegovih fukačinah, ni preprečil masakra več kot 300 000 ljudi. 37 500 na leto, 103 na dan. Žalostno je to, da mu civiliran svet ni nikoli sodil. Žalostno je to, da te “indijance” civiliziran svet še zmeraj podpira. Morda je edini izgovor civilizacje njegov nagovor ljudstvu: “Mogoče nosim uniformo generala, a po srcu sem preprost kot vi!” in nadaljuje: “Nisem si želel biti predsednik, ljudstvo je tako hotelo!”
Naziv Kralj Škotske si je Amin nadel sam. Zakaj, ni nikjer pojasnjeno.
Ocena: 7/10
P.S.
Pred ogledom filma se splača pogledati dokumentarec “General Idi Amin Dada: Autoportrait” iz leta 1974 z naslovnim junakom v glavni vlogi.
