Ravno prebiram Sonjo o včerajšnjem koncertu Cece v Gospodarcu. Imel sem občutek, da bo spisala kaj omembe vrednega, pa ni. Torej, pogled še iz mojega zornega objektiva:

Red Sonja s sestro

Dodatni koncert, ki je bil prav tako dobro obiskan kot tisti razprodani (današnji) se mi je v spomin zasidral kot eden slabše organiziranih. Ker sem prebrodil res veliko koncertnih dogodkov, sem dobi(va)l občutek, kot da se nekdo šali z nami (sedmo silo). Sprva tiste “Lipa” gneče okoli glavnega vhoda, ki je množico navdušencev selila tudi na bližnje cestišče (ni mi jasno zakaj policija ob takih dogodkih v sodelovanju z organizatorjem teh zakotnih uličic ne zapre?), kjer so se pred očmi mož (in žensk) postave kurčili debili z na-lizing-kupljenimi vozili s svojimi večkratnimi obhodi krepko čez omejitvijo 50km/h. Misel, da bi omenjeni kurčeviči lahko koga povozili ob svojem nabacivanju mi raje ne pade na pamet.  Da pa je sodu izbilo dno, pa še kasnejše ignoriranje s strani varnostnikov, ki so “le delali svoje delo”, ko so nas postavili v nek jeben koridor, od koder ni mogoče narediti ničesar še manj pa dobre koncertne fotke (vkolikor s sabo ne vzameš lestve in fuzbalskega objektiva). Ves čas pa smo morali prostor sproščati ”pomembnežem”, ki so hodili mimo. Huh.. Nekateri fotografi v samoklicani VIP sprva nismo smeli, dasiravno je bil naš glavni cilj družabna kronika, kjer s težkim srcem pofotkaš pač nastavljače, ki se tam nahajajo, ki itak že žarijo ob preletu objektiva. Da ne omenjam večine, ki te na kolenih prosi, da jih nabliskaš. Je pojavljanje v rumenjaku res tak življenjski presežek?

Luka & Miro preverjata svoje delo..

No, kasneje so nam ob nenehnem gnjavatorstvu le ugodili in so nas spustili, da smo delo pravili kot je treba. Čeprav smo bili že namenjeni domov.

..medtem ko Jani “požarportira”..

..pa ima Denis čisto Vest

O varnosti - to, da ob Ceci na odru stojita dva varnostnika (na vsaki strani) se mi zdi dokaj smešno, saj tiste male Cecke v prvih vrstah niso ničkaj napadalne. O drugih, pa ne bi izgubljal besed, saj njihovo delo meji že na čisti amaterizem. Ko se spomim samo tisti padec (spodrs) ob izhodu iz limuzine gazde te omenjene varnostne službe ob prvem obisku Ražnatovićeve vdove pri nas mi gre na bruhanje. Ampak kaj češ, danes je lahko v Sloveniji že vsakdo varnostnik, ki ima 5 minut časa. Višina in gorilska postava pa tudi ne dajeta zagotovila, da je nekdo hudo dober. Stavim vse svoje imetje, da ljudje, ki jih poznam lahko te varnostnike spravijo v res neugoden / posmehljiv položaj. Tisti bes, ki so ga prenašali na nekatero sedmo silo v začetkih koncerta se mi je zdel povsem mimo logike. Zakaj na koncert spustiš fotografa, če pa ne sme fotografirati? Zakaj na dogodek/prireditev spustiš sedmo silo, če pa mu delo otežiš do amena? ”Vipovci” so nas sami cukali za rokav za poziranje..

Ceca fan klub

Tina & Mitja

Koncert - Nič posebnega. Ceca je res profesionalka, vendar že dolgo ne prepeva iz srce drugje kot v Beogradu in na Dunaju, kjer je njen dom. Na odru se poleg nje znajde kopica dobrih muzičarjev, vendar imensko nihče ne izstopa bolj kot Nenad Gajin - Goce. Nekdanji kitarist Dr. Karajlića in Emira Nemanje Kusturice, občasno pa se v Kuro vrača tudi z Joksimovićem. Milija, avtorja vseh skladb, tokrat na odru ni bilo. Ceca je začela in končala z “Lepi grome moj”, z zadnjega ploščka. Tudi sicer pa je v triurnem koncertu (23.30 - 2.20) z eno vmestno pavzo, kjer je svojo haiti preobleko zamenjala in prekrila svoje silikone z belim kostimčkom v venček svojih uspešnic zavila tiste najboljše. Občasno je utrujala tudi s tistimi najbolj psihodeličnimi, vendar mimo “Zajdi, zajdi” in “Djurdjevdan” ni mogla. Drži, nismo pričakovali več, manj ša tudi ne. Okorn mi je ob izhodu dejal “Brez kurca je to, vse!” Upam, da bo današnji koncert vsaj pol toliko dober kot včerajšnji, ki roko na srce ni odzvenel dobro še manj bil presežek. Opazka - oder bistveno previsok, lučke pa precej moteče. Predvsem tista bela “backlight” svetloba, ki je značilna za Štukovce.

VIP - nevem s čim si eni prislužijo ta naziv, četudi si je mogoče karto za ta prostor kupiti. Dovolj sem o njih povedal že v drugem paragrafu.

Ceca

Nenad

Ceca z okolivratnim suvenirjem prvih linij

Željni pozornosti: Špela & Alma

Konja na konja

Več fotografij - KLIK

“Velikokrat se zgodi, da me kliče kakšen od urednikov ali znancev, če bi hotel »pokriti« kak dogodek, kjer pa bi moral obvezno narediti takšne bolj »čudne« fotke. Žal, tega ne počnem. Tudi ko fotografiram kakšno takšno reč, fotoaparat pospravim, ko se ljudje hranijo. Ne fotografiram jih v “kočljivih” zadevah, v intimnih trenutkih. Ne objavljam fotografij, če fotografiranci tega ne želijo. Zakaj bi morali na fotkah izgledati grdi, če pa so lahko lepi (ali celo lepši). Zakaj bi vdiral v njihovo zasebnost, če tudi sam ne želim, da bi kdo vdiral v mojo.

Odločitev o tem kakšni bomo, je v naših rokah. In posledice naših dejanj tudi.”

Sestavek je povzet iz prispevka “Kako pomesti s konkurenco” mariborskega fotografa Marjana Laznika na njegovem blogu, dne 18. december 2006. No, moram priznati, da se kar nekaj časa ubadam s temi problemi. Biti dober fotograf je širok pojem. To ne pomeni, delati dobre fotke na postavljene (lahko tudi studijske) zadeve, temveč tudi loviti trenutke, ki so neponovljivi. Slednje meni pomeni veliko več. Narediti fotko, ki je “konkurenca” ne. V bistvu nikoli ne gledam zaničevalno na “konkurenco”, čeprav se je ravno to meni dogajalo v Mariboru, ko sem začenjal fotografirati za Mladino. Namreč, ustaljenim fotografom ni (bilo) povšeči, če zapiha nov svež veter progresivno, zato sem se moral gurati s široko razprtimi komolci v odspredje. So ma pa nekateri (Večerovci in kolega iz Dela) hitro sprejeli medse. Spoštovanje do vseh vendar, a ni malce egoistično, ko ti nekdo reče “Delam za vlado” (ali pa za kvazi velik medij), zato mi daj prostor?! Fuck off - namerno ga ne dobi. Kaj pa je on več kot pa jaz ali vi, ki fotografirate zgolj za osebni arhiv? Vsi smo tam, da naredimo dobro fotko, ane?

Drago Cotar (Zavarovalnica Maribor) in Matjaž Kovačič (Nova KBM), samo enkrat sta to naredila. Kovačič ni nikoli upal v objektiv.

Vendar tudi v Sloveniji obstaja en problemčič, fotografija postaja iz dneva v dan vedno manj cenjena. Štejejo le še “namještalke”. Časopisje, čigar tiraža je tiskana na hajzl papirju, neke jake ostrine niti ne potrebuje, kot tako pa je tako ali tako en kurčev PR. Torej - piši to kar jaz hočem, slikaj me tako kot sem si všeč, pa boste dobili reklamo. Če ne, vas več ne bo. Pa tudi samim bralcem/proletarjatu ni pomembna ostrina, kompozicija, temveč zgolj, da se vidi kdo je na fotki in tekst ob njej. Praksa pravi, da danes lahko fotografira že vsak, ki ima digitalca. Nekateri tudi pod ceno, zato cena ”sindikatu” pada. Kljub vsemu pa enim še vedno ni jasno, da mi podpis pod fotografijo nič ne pomeni brez nakazila na TRR.

Z razliko od Marjana jaz fotografiram vse, kar vidim in se mi zdi zanimivo (za objavo). Ne tolčem več po 600 posnetkov na event, temveč več kot pol manj. Menim, da naj ljudje na fotkah izgledajo takšni kot so - spontani. Nisem jim jaz kriv, če niso šli mimo bontona ali denimo, če se v javnosti ne znajo obnašati. To ni moj problem. Zakaj bi manipulirali, če pa lahko pokažemo njihov pravi jaz. Drži. Lahko pa jih tudi naredim lepe. Brez problema. Lahko jih celo pomladim in odstranim gube ter pobelim in oplemenitim zobe. Ampak tudi to ima svojo ceno.

Fotografiral sem veliko ljudi v “kočljivih” zadevah. Priznati je treba, da se vedno znova smejimo en drugemu, ko se vidimo na kakšnem eventu. Recimo predstavniki RKC-ja iz Mariborske škofije mi že vnaprej v smehu zagotavljajo, da pa je sedaj nadškof pripravljen na mene, da rdečih nogavic zagotovo več ne bo obul, ali da recimo kdo izmed pomožnih škofov na okroglih mizah ne bo več zaspal. Pa še se najde kaka.

Boštjan Zagorac (SNS) in peneče se pivo..

Moram pa priznati, da mi doslej še nihče ni zameril glede posnete fotografije. Izpolnil sem dve želji, da se fotografiji ne bosta objavili, ker sem tudi sam mislil tako. Vendar se v mojem arhivu kljub temu nahajata. Mi je pa znan mariborski podjetnik zagotavljal, da se bom znašel na intenzivni negi, vkolikor se fotografija njega in njegove ljubice (na javnem mestu v lokalu) znajde kje v objavi.

Evo, v začetku aprilu se obeta prvi večji BlogBall pitnik/piknik v okolici Ljubljane (kakopak). Na pobudo rigi digi dagija, plac šenka roza (sestra največjega Mudonje v Podalpju). 

Kot kaže na same odzive, bi to lahko bil največji blogerski miting pri nas. Za še večjo zanimivost pa lahko povem, da ga ne bo organiziral kompjuter g33k (čeprav s svojimi angažmani počasi prehaja tudi že v to fazo), temveč faliran šolar in kontra-bas inštrumentalist. O kvantni fiziki beseda torej ob rujni kapljici in pečenjarah ne bo tekla, ali pač?

SMS, ki mi ga je včeraj poslal sosed nad mano, ob poslušanju Dagijeve “Mećke”

Kot kaže bomo vsi zapustili Billa, saj se v kratkem selimo na mac-e. Mihec in Miro nas rajcata. Bojanu in meni pa ravno v teh dneh kot nalašč priložnostni nagaja PC.. It will never be the same again?

Vpogled v konferenčno sobano: 

Bojan pravi: miro: a maš ti mac-a, sem nekje zasledil si nekej spraševal?

miro pravi: ja, doma ne..na firmi ga mam zdej

mp- pravi: vsi kupujemo mace?

miro pravi: onega z 24 ” monitorjem, vse built in

Bojan pravi: ja

miro pravi: ma za fotke rihtat je super…pa se fajn zgleda, priznam..

miro pravi: jaz bi mel edino notebooka

Bojan pravi: učer sem bil pri Rekarju, ima mac mini mi je mal raskazal. men pa glih priložnostno moj PC crkuje 

Torej, ker smo finančno-slabouki fotoblogerji svoje devizne rezerve ob prehodu na Evro porabili na svoji opremi, punce pa v zimskem času tako ne vleče pred objektiv, iščemo najprimernejšega ponudnika ali morebitnega sponzorja

Starejši zapisi: http://www.vecer.si/blog/sanmarco