Vse besede so odveč. Lahko pa slikco, ki sem jo pravkar poštimal na željo njegovega prvega fan kluba (iz Šentilja) brez problema (in copyrighta) vtetovirate na svojo ramo, podlaket, lopatico ali pod popek.

“Velikokrat se zgodi, da me kliče kakšen od urednikov ali znancev, če bi hotel »pokriti« kak dogodek, kjer pa bi moral obvezno narediti takšne bolj »čudne« fotke. Žal, tega ne počnem. Tudi ko fotografiram kakšno takšno reč, fotoaparat pospravim, ko se ljudje hranijo. Ne fotografiram jih v “kočljivih” zadevah, v intimnih trenutkih. Ne objavljam fotografij, če fotografiranci tega ne želijo. Zakaj bi morali na fotkah izgledati grdi, če pa so lahko lepi (ali celo lepši). Zakaj bi vdiral v njihovo zasebnost, če tudi sam ne želim, da bi kdo vdiral v mojo.

Odločitev o tem kakšni bomo, je v naših rokah. In posledice naših dejanj tudi.”

Sestavek je povzet iz prispevka “Kako pomesti s konkurenco” mariborskega fotografa Marjana Laznika na njegovem blogu, dne 18. december 2006. No, moram priznati, da se kar nekaj časa ubadam s temi problemi. Biti dober fotograf je širok pojem. To ne pomeni, delati dobre fotke na postavljene (lahko tudi studijske) zadeve, temveč tudi loviti trenutke, ki so neponovljivi. Slednje meni pomeni veliko več. Narediti fotko, ki je “konkurenca” ne. V bistvu nikoli ne gledam zaničevalno na “konkurenco”, čeprav se je ravno to meni dogajalo v Mariboru, ko sem začenjal fotografirati za Mladino. Namreč, ustaljenim fotografom ni (bilo) povšeči, če zapiha nov svež veter progresivno, zato sem se moral gurati s široko razprtimi komolci v odspredje. So ma pa nekateri (Večerovci in kolega iz Dela) hitro sprejeli medse. Spoštovanje do vseh vendar, a ni malce egoistično, ko ti nekdo reče “Delam za vlado” (ali pa za kvazi velik medij), zato mi daj prostor?! Fuck off - namerno ga ne dobi. Kaj pa je on več kot pa jaz ali vi, ki fotografirate zgolj za osebni arhiv? Vsi smo tam, da naredimo dobro fotko, ane?

Drago Cotar (Zavarovalnica Maribor) in Matjaž Kovačič (Nova KBM), samo enkrat sta to naredila. Kovačič ni nikoli upal v objektiv.

Vendar tudi v Sloveniji obstaja en problemčič, fotografija postaja iz dneva v dan vedno manj cenjena. Štejejo le še “namještalke”. Časopisje, čigar tiraža je tiskana na hajzl papirju, neke jake ostrine niti ne potrebuje, kot tako pa je tako ali tako en kurčev PR. Torej - piši to kar jaz hočem, slikaj me tako kot sem si všeč, pa boste dobili reklamo. Če ne, vas več ne bo. Pa tudi samim bralcem/proletarjatu ni pomembna ostrina, kompozicija, temveč zgolj, da se vidi kdo je na fotki in tekst ob njej. Praksa pravi, da danes lahko fotografira že vsak, ki ima digitalca. Nekateri tudi pod ceno, zato cena ”sindikatu” pada. Kljub vsemu pa enim še vedno ni jasno, da mi podpis pod fotografijo nič ne pomeni brez nakazila na TRR.

Z razliko od Marjana jaz fotografiram vse, kar vidim in se mi zdi zanimivo (za objavo). Ne tolčem več po 600 posnetkov na event, temveč več kot pol manj. Menim, da naj ljudje na fotkah izgledajo takšni kot so - spontani. Nisem jim jaz kriv, če niso šli mimo bontona ali denimo, če se v javnosti ne znajo obnašati. To ni moj problem. Zakaj bi manipulirali, če pa lahko pokažemo njihov pravi jaz. Drži. Lahko pa jih tudi naredim lepe. Brez problema. Lahko jih celo pomladim in odstranim gube ter pobelim in oplemenitim zobe. Ampak tudi to ima svojo ceno.

Fotografiral sem veliko ljudi v “kočljivih” zadevah. Priznati je treba, da se vedno znova smejimo en drugemu, ko se vidimo na kakšnem eventu. Recimo predstavniki RKC-ja iz Mariborske škofije mi že vnaprej v smehu zagotavljajo, da pa je sedaj nadškof pripravljen na mene, da rdečih nogavic zagotovo več ne bo obul, ali da recimo kdo izmed pomožnih škofov na okroglih mizah ne bo več zaspal. Pa še se najde kaka.

Boštjan Zagorac (SNS) in peneče se pivo..

Moram pa priznati, da mi doslej še nihče ni zameril glede posnete fotografije. Izpolnil sem dve želji, da se fotografiji ne bosta objavili, ker sem tudi sam mislil tako. Vendar se v mojem arhivu kljub temu nahajata. Mi je pa znan mariborski podjetnik zagotavljal, da se bom znašel na intenzivni negi, vkolikor se fotografija njega in njegove ljubice (na javnem mestu v lokalu) znajde kje v objavi.

Torej - bom še zadnjič odgovoril na vsa vprašanja in podtikanja glede fotostripa ter cenzure zaradi njega. Morda v bodoče res razmislim o lastni domeni. Zaenkrat se z Večerovih blogov umikam kot pisec prispevkov. Dovolj mi je omenjenega stripa. Bom pa fotkal in stripal zagotovo še dalje. Pa tudi marsikaj druga. Zamisli je precej, idej za izvedbo pa tudi.

Ponavljam in pri tem ostajam - kdor se odloči, da bo ponujal prostor za blogerje, se mora soočiti z dejstvom, da je blogerju pač dovoljeno vse - kar bi le ta zapisal v svoj “skriti dnevnik”. Roko nad tem lahko ima le pristojno sodišče, sicer je bloganje na omenjenem prostoru povsem brezpredmetno.

Smo ljudje, in vkolikor bi me g. Predan kontaktiral, da mu zapis/strip ni povšeči, bi ga odstranil! Da pa so ga odstranili brez moje vednosti in mi to šele kasneje potrdili je pa ena povsem druga pesem. Sem razmišljal ali bi bil tiho ter vse požrl (kot Mekina) in šel dalje ali pa bi povedal na glas, kot bloger s hrbtenico.. Odločil sem se za slednje. In ne, ni mi pomagal Jonas, ni mi pomagal Crnkovič, ni mi pomagala LDS, ni mi pomagala Mladina. Nisem vohun od nikogar. Nisem pod vplivom raznih botrov. Sem sam svojski. Takšen pač sem, in tega mi ne more nihče vzeti.

To, da sem javno oznanil cenzuro je bilo izključno moje lastno prepričanje, da je edino pravilno. Od tega ne odstopam in ne bom nikoli. A nas niste ravno to učili, da naj bomo ponosni pokončni Slovenci?

Iz Svetozarevske se mi očita samopromocija s to cenzuro. Povedal bom le to, da me publiciteta ne zanima. Torej iz te moke pač ne more biti kruha. Zanima me fotografiranje, pisanje in ustvarjanje. Zlobni izkušenejši in modrejši jeziki so mi povedali, da sem si zaradi tega stripa in dolgega jezika zaprl mnoga vrata v kar sam ne verjamem. Je pa tudi res, da sem strip dal v objavo le Mladini (čeprav so bile številne ponudbe od drugod!). Bobu je pač treba reči bob. 

Povejte mi, kako bomo ”najboljši”, če pa ne priznavamo lastnih napak?

Od danes dalje mArkedzanijev sekret na http://markopigac.blog.siol.net

Veliko ljudi me sprašuje kako je na raznih eventih, katere fotografiramo. Po zlobnih jezikih sodeč se imamo novinarji in fotografi izredno fajnsko, delamo nič - veliko zaslužimo, jemo in pijemo zastonj, ustvarjamo si poznanstva in veze, povzetek pa pretipkamo iz STA ali iz gradiva, ki nam ga predložijo organizatorji. Na koncu pa eni, sram jih/-nas bodi, celotno zadevo celo popljuvajo/-mo. Fotke so pa tako v vseh medijih več ali manj identične, kot da bi jih fotografiral uradni fotograf.

No, moj odgovor je zelo nedoločen, ki pa z zgoraj omenjeno kulinariko nima nič skupnega. Pač, attitude je odvisen od dogodka do dogodka in pretežno od same organizacije in oseb. Še tako nezanimiv dogodek zna prava organizacija in oseba narediti zanimiv. Poglejte si samo EMO. Najdražja prireditev v SLO, pa kljub temu neprebavljivo slaba. Glede fotk pa, moje se prav gotovo razlikujejo od drugih

Pred dnevi sva z Zvonetom debatirala mdr. tudi o tem, kaj vse počnemo fotoreporterji med svojim delom. Sendi Krasić je razkril, da se med delom ne prehranjuje, je pa non-stop na preži. Tudi sam se držim tega pravila, vendar veliko pijem. Na Večerovem bobu sem spil verjetno več kot liter multivitaminskega ekstrakta. Žeja, pač. Vseskozi pa lovil dobre motive, eden izmed njih je v aktualni Mladini celo izbran za foto tedna.

Bistvo - na dogodkih je posnetih veliko fotografij. Takih, ki zaidejo v resno časopisje, kot tistih, ki jih tam nikoli ne boste videli (tudi zaradi [samo]cenzure). Velika večina jih tako ostane na trdem diskovju, nekatere celo povozi čas. No, za vse zlobne jezike in tudi Zvonetu, ki me je poskušal provocirati glede fotk, v dokaz, da so fotografi vedno na preži. Takšni in drugačni. Z malo šale, pa lahko sestavimo iz svojega gradiva tudi zgodbo, katero Večer poimenuje tudi “Slika ne laže”.

Torej - en brzinski fotostrip, preden fotografije ne odromajo v večni arhiv. (Upam, da glavni akterji ne bodo tako užaljeni, da bom iznenada dobil polena za nasekat). Izbral sem jih kar iz Večerovega boba leta 2006. 

Na dan s komentarji! (celoten fotostrip si lahko pretočite od tukaj -> klik [1.22MB])

Ravnokar gledam Samov blog in Bojanovo fotko. Takoj sem se spomnil na ono mojo, ki sem jo posnel na lansko-letnem koncertu Erosa v Reki. 

V službenem času pod zakonom 0.0 alkohola v krvi.

Dva predstavnika reda in miru sta namreč prišla na obhod v kafič NK Rijeke, ter v službenem času z uniformo in pod zakonom 0.0 naročila vsak svoje pivce. Genau za mojim hrbtom. Čelendž zame, kot namazano.. Vzel sem aparat, odstranil fleš, ga dal pod roko (Canon EOS 350 je pač seksi majhen), nastavil wide-winkl na najmanj, ter blitznil. Vkolikor fotka ne bi ratala, in bi poskušal srečo še drugič, mi najverjetneje ne bi bilo prizanešeno.

Moram si očistiti dušo. Gledam na Bankanet, kjer nekaterih pritokov še vedno ni. Jezi me, da se nekateri brezvestni prasci dobesedno norčujejo iz mene, hkrati pa mi upajo gledati v oči in zatrjujejo, da denar bo. Kurec bo. Moral bi biti že davno.. Počakal bom do 15., potem pa jih objavil javno, na koncu pa še prijavil. Ko jih jebe! Čeprav bi jim raje poslal prijatelje v razsul, vendar bi jim s tem naredil medvedjo uslugo. Želim biti čimbolj diplomatski. Saj se nanazadnje potegujem za delo pri Ruplu..

Sicer pa je prvi februar minil dokaj zanimivo, čeprav sem bil prepričan, da bo ta četrtek eden bolj bednih dni v tem tednu. Brezvoljno sem se zbudil in kasneje odpravil za Mladino pofotkat projekcijo “Vrbanskega naselja” v Slomškovo dvorano. Kolegi iz RKC-ja se me izogibajo kot hudič križa, saj so več ali manj vsi moji foto tedna v zgoraj omenjenem časniku ravno iz njihovih krogov (klik, klik, klik, klik). Tako me njihov PR-ovec že na daleč pozdravi z nasmeškom na obrazu in mi pove, da so tokrat pripravljeni name. Da nadškof ne bo več imel rdečih zoknov, itd.. Čeprav me razume, da sem “lovec na glave”. To (beri: fotkanje) je moj hobi, ljubezen, posel.

Ivan Krajnc in Mirko Kraševec ob maketi

Razgrnitev načrta Vrbanskega naselja ni kaj prida zanimiva zadevščina za fotografijo, posebej ne, ker sem se odpravil tja po foto tedna. Sam sebe sem dal na preizkus, če zmorem še enkrat pokazati zobe svojem idolu Sarkiću, da iz povsem nezanimivega dogodka potegnem čimveč (o.p.p. - “Vrbansko naselje” podpiram, da ne bo pomote). Borutova je/bo sicer zadnja. Bomo videli v soboto. No, mislim, da mi je še enkrat uspelo

Moja omiljena didžejka (znam devojće ubit češ me zbog te fotke, ali meni je sjajna)

Potem sem odfrčal na moj prvi intervju v katerem pa nisem bil jaz izpraševalec. Zanimivo, čeprav malo premalo naspidirano. Več o tem morda v prihodnjih dneh.. Jep, sem pa ravno zaradi tega intervjuja po spletu naključij srečal (oz ona mene) mojo najljubšo didžejko. Viktorio (kličem jo kar moja mala Hrvatica) poznam dobri dve leti. Povsem naključno sva se spoznala na brucovanju EPF. Čez leto dni sva imela “obletnico” na istem mestu. V Baristi smo skupaj zatemnili Zemljo, potem pa skok v stavbo preko na buteljko tardečega. Noč sem zaključil s Hatom in Riotom, ki me je prehitel na hitri cesti do Šentilja. Mali Union doma je šel na moj račun.