Momčilo Bajagić Bajaga ma nekaj res fajnskih komadov. “Grad” (prevod: mesto) je eden tistih s katerim hodim te dni v Mižale.

Bajaga & Instruktori - Grad (Festival Lent 2007, video/Marko PIGAC)

P.S.

Odkar je Bajaga zapustil Ribljo čorbo se je izpopolnil kot fantastičen avtor. Posebej v letih jugoslovanskih vojn. Pesmi kot so “Grad”, “Balkan” in druge znajo povedati marsikaj indirektno, ki pa komada (za politično neobremenjenega poslušalca) ne uničijo.

Kot nekadilec opažam, da v zadnjem času novodobne kadilske prohibicije izredno malo zahajam v kafiče. Zato zvečer kar pogosto obsedim ob teveju. No, včeraj sem na mariborskem RTS-ju mimogrede opazil Shantelov (klik za fotke & video) nastop iz letošnjega Festivala Lent 2007. Pogledal sem ga do konca, čeprav je bilo v živo 100x bolje.

Shantel & Bukovina

Jah, iskreno, do koncerta nisem vedel kdo ta DJ Shantel pravzaprav je. Me je pa takoj zadel. Švabski Bregović, pač. Kot glasbenik ni kaj prida, je pa podobno kot Brega izvrsten kolekcionar/reciklator. Vokalno Bukovino do potankosti izpopolni Vesna Petkovic.

Vesna Petković

Ja, in prav Vesnico sem v Mariboru tudi dobil pred mikrofon. Priznati je treba, da je prava zajebantka. Ker pa je v večini prepevala v “ciganščini” so ljudje za mano ugotavljali, ali je ali ni? Nekdo je na podlagi njenih mogočnih oči sklepal in postavljal definicije ter izpeljave. Na koncu so le dobili potrditev - Vesna prihaja iz Niša in je srbskega rodu. Kako dobra je, pa vam prepuščam v lastno presojo:

Vesna Petković, Shantel & Bukovina, 6pack Čukur, Aco Pešut - Shatzi (Video/Marko PIGAC)

Včeraj sem bral Sonjo, danes Guštija. Oba sta se na nek način s svojima zapisoma dotaknila slovenskih izvajalcev in njihovega največjega problema. Popularnosti.

Sonja pravi, da se naši izvajalci premalo vrtijo na komercialnih radijskih postajah, če že pa v post polnočnem terminu. Gušti pa, da slovenski glasbeniki menijo, da glasba v slovenskem jeziku ni spevna in da je tako nemogoče uspeti zunaj.

Sonja Javornik s prijateljem/-ico sestro Marleno (foto/Marko PIGAC) 

Sam sem že večkrat razmišljal o tem problemu. Na koncu vedno znova pridem do iste rešitve - potrpežljivost, lastna ID in kvaliteta. Ja, slovenski glasbeniki so precej nepotrpežljivi. Še huje, menijo, da morajo uspeti takoj. Danes! Mulac si kupi (no, mama mu) nov Fender, Gibson ali Dean in že misli, da je glasbenik. Pičkica da pravemu noge narazen in že misli, da je pevka. Le-ti nepotrpežljivci mislijo, da morajo takoj vse povedati in biti na očeh javnosti 24/7. Mislijo, da če album posnamejo v “najboljšem slovenskem studiju”, pokradejo trendi rife, bok ne daj da imajo na zalogi tudi kak videospot, da so že zvezde svetovnega formata in da odslej dalje ponudbe samo še dežujejo z neba. Seveda ne gre pozabiti, da je potrebno tedensko pojavljanje v tem in onem rumenem časopisu, četudi ob bruhajočem se tekstu tipa: “Na dopustu jih je presenetila driska!”. Če jim morda ne uspe (kar pa je velika verjetnost), sprva spremenijo zvrst, takoj zatem pa še vržejo puško v koruzo in basta. Kdo pa z njimi dejansko služi? - “Producenti”.

Zgodba tipičnega slovenskega glasbenika:

V Sloveniji moraš poznati najmanj Aleša Uranjka in Sonjo Javornik, da postaneš “znan”. Uranjek ti kot manager rihta koncerte, Sonja pa te meče v rumeni tisk. Ja, na tak način te spozna tudi Jožica iz Cerkvenjaka, ki dalje kot čež včerajšnjo pečenko itak ne vidi. V cvišencajtu nategneš nekaj kar ti doslej ni ratalo in postaneš kralj na Betajnovi. Dosežeš svoj vrhunec. Kot misica s pestro posteljno kilometrino, ki po 365. nastopu na tem in onem mis kontestu končno le dobi neko lento okoli glave (Miss avtopralnice) in se ji cena dvigne za 2 eura/uro tako, da lahko končno postane hostesa tudi na Radgonskem sejmu kmetijske mehanizacije.

Aleš Uranjek - Šank Rock, levo spodaj (foto/Marko PIGAC)

Realnost

Slovenski trg je (pre)majhen, da bi na njem lahko vsi uspeli in želi vsakodnevno njegove sadove. Napram trgu ZDA je to kapljica v ocean. Vendar je treba vedeti, da je ameriško tržišče premo sorazmerno povezano z drugim svetom (Evropo, Azijo). Kar avtomatsko pomeni, da je nekem ameriškem ali angleškem bendu/izvajalcu skorajda milijardo krat lažje kot pa nekemu Janezu iz Rodice. Vendar se tudi glasbeniki iz New Yorka srečujejo s podobnimi težavami kot naši. Ne, ni vse Indija Koromandija. Mislite, da je današnja popularnost dejansko plod enega človeka?

Časi, ko je nekdo na lestvici kraljeval po več mesecev, da si lahko komad 100% enkrat ujel, so mimo. Živimo v veku, ko je vsaka noviteta že starina. Glasbenikov takšnih in drugačnih dežuje na vsakem vogalu. Vsakdo, ki potegne po struni, ali zapoje do-re-mi-fa-so-la-ti-do pa si že domišlja, da je muskonter. Na kmečkih turizmih in gasilskih veselicah godejo bendi, ki me ob poslušanju pritiskajo na wc. Sprva ritensko potem pa še ustično. Kje je vaja? Kje je lastna improvizacija? Kje so lastne ideje? Nič. Da je lahko Metallica samo ena povprašajte Dave Mustainea iz Megadethov. Da so Queen le eni, povprašajte preostanek benda. Da so eni Rammsteini povsem dovolj se pozanimajte pri Siddharti. Pa Elvis, Michael Jackson, Rolling stones, idr.

Ceca Ražnatović (foto/Marko PIGAC)

Tomi Meglič - Siddharta (foto/Marko PIGAC)

Skupno vsem tem je dolgo doba vežbanja in odrekanja. Metallica ni uspela čez noč iz nič. Tudi nihče drug od zgoraj omenjenih ne. Niti Ceca. Še manj Laibach. Zakaj mislijo mali Slovenčki, da bi jih bilo fino vrteti na radiu in poslušati v tujini? Kako lahko o tem pametuje neka Rebeka Dremelj, ko je v tistem času, ko bi lahko delala na svojem vokalu menda raje odtujevala denar od sošolcev, ki so ga zbirali za končno šolsko ekskurzijo (tako mediji, ko je postala Miss Slovenije 2001)? Domen Kumer recimo lahko kupi Melodije morja in sonca in minutažo na Auerjevem NET-u, ne more pa kupiti publike in iz enovrstičnega hopa cupa narediti bestsellerja, če pa je včeraj še šmuglal na smučarskih tekmovanjih, zaradi katerega pa je moral davek uspešnega smučarja plačati njegov timski kolega iz mladinske reprezentance.

Back to the Roots

Izvajalec mora najprej izvirati iz sebe. Potrebna so odrekanja in veliko vaje ter znanja. Pa seveda delati tisto, kar te veseli. Malokdo ima sposobnost napraviti nekaj za drugega, da ga to res ne veseli povsem. Špica slovenske glasbene scene je za inštrumenti že vso življenje. Prelistajte Guštijev blog, vam bo koj jasno, da se na estradi ni pojavil čez noč s Polono. Prebirajte Sekulovićeve zapise v TV Večeru. Poglejte si kak dokumentarec katere res znane svetovne skupine, ki polni stadione.

Nikola Sekulović (foto/Marko PIGAC)

Ne moreš pričakovati, da boš z enim hitom tedensko uspeval v mali Sloveniji. Vprašajte Fredy Milerja. 3-4x si še zanimiv, ves čas pa ne moreš prepevati le “Vedno si sanjala njega” in 90% priredb, ker potem se lahko preimenuješ v Cover band. Kopija pa je malokdaj boljša od izvirnika. Ne moreš pričakovati, da boš ves čas kraljeval doma. Poglejte si samo ameriške bende. Vsi več ali manj težijo ven meja ZDA!

Vprašanje pa je koliko ti naš mali trg sploh dopušča. Iz ene cevi lahko gre določen volumen vode, kajne? Po eni bakreni žici velja določena kapaciteta pretoka. Tako je tudi z nasičenostjo.

Zakaj slovenski bendi ne delajo na tem, da bi v svoje turneje vložili celega sebe? Npr. odšli s trebuhom za kruhom? Si morda plačali kak nastop na tujem in upali, da jih kdo opazi? Pa šele potem polagali račune. Seveda je lažje uspeti z angleščino, ampak a nena ravno J.Lo in drugi angleško govoreči izvajalci svoje albume snemajo v španščini? Zakaj se naši izvajalci bolj kot s sabo ukvarjajo z drugimi in trendi, ki so popularni drugod? Goran Bregović ni poskušal delati ničesar kar ne obvlada. O svojih tuje jezičnih karierah bi znali marsikaj povedati Šank Rock in Pop Design. Pa Siddharta.

Zoran Predin (foto/Marko PIGAC)

Jezik ni in ne more biti ovira. Vprašanje je tudi, koliko poslušalci dejansko razumejo tekst. Še tisti najgorečnejši feni po moje ne bi znali povzeti zgodbe polovice komadov najljubšega tuje jezičnega (beri: angleško pojočega) benda. Če vas vprašam o čem prepeva Zoran Predin v Mentol bonbonu? Predin s slovenskih jezikom uspeva tudi na tujem. Pa Kreslin. Tudi Magnifico. Kdo pravi, da je slovenščina ovira? Ta laže ali pa nima pojma!

Roberto Magnifico (foto/Marko PIGAC)

Zakaj slovenski bendi ne pobašejo svojih inštrumentov in se preizkusijo v tujini (npr. na Japonskem) kot “najboljši evropski bend”? Japonci itak hitro padejo na finto. Zakaj slovenski bendi ne pobašejo svojih kufrov in preizkusijo srečo v angleških, newyorških in los angeleških klubih? Avsenik, Laibach in Umek se rodijo na določeno obdobje. Vsi so izumitelji svoje glasbe. In vsi so na svojem področju v špici. Kdo pa pravi, da ne more biti to nekdo od vas? Jasno je, da vsi pa zagotovo ne.

Milan Fras - Laibach (foto/Marko PIGAC)

Mimogrede, Michaela Jordana so se vsi košarkaši NBA učili na pamet. Tudi Evropejci. So ga kopirali in sanjali. Pa jih je kljub temu vedno znova lovil na iste finte. Ne moreš biti nekdo drug. Lahko si le ti. Pa saj poznate tisto anekdoto o Steve Vaiu in Joe Satrianiju, ko sta dom zapustila le ko sta šla v trgovino po nove strune?! Brez nič - ni nič!

Laibach - Life is Life

• Ko Slovenci Avstrijcem podaljšajo minutažo slave in jim ob tem še dvignejo ceno.

Lacuna Coil - Enjoy the Silence

• Cristina Scrabbia ni karizmatična kot David Gahan, jo pa lahko poslušam (in gledam) dlje kot njega.

Guns n’ Roses - Knockin on Heaven’s door

• Gansi so s trkanjem na nebeška vrata dokazali, da se tudi iz priredbe da narediti boljši komad od izvirnika.

Children of Bodom - Ooops I did it again / Travis - Hit me baby one more time

• Childreni so iz nedolžnega osnovnošolskega komada naredili pravo razbijačino, Travis pa stiskavac.

Shakira - Dude (Looks like a Lady)

• Shakira je ena mojih omiljenih performerk, in prav všeč mi je, da ne izgleda kot moški.

Od leta 1997 do danes se zgodi na vsako trimesečje, da mediji opozorijo na edine prave naslednike (tako so jih poimenovali sami!) Rolling Stonesov - Guns n’Roses.

Škandalčki in namigovanja o ponovnem snidenju največjih (Axl - Slash). Enkrat da, drugič ne. Tretjič prepirčki. Četrtič spet Chinese Democracy. Album, ki se snema najdlje časa na svetu in album, ki ga javnost čaka že več kot desetletje. Ko je pred meseci Slash namignil, da bi morda res že bil čas, da bi stari dobri GNR malo pokoncertirali skupaj, in ko je Axl prav tako menil, da to ni slaba ideja, je pred dnevi v javnost pricurljala spet nova negacija:

“I was sitting at home writing songs when I heard Axl had put out a press release saying in so many words that I was going back. There had been a lot of shit going around, stories about me and Axl, but what made this so bad was that it seemed so factual. The guys were worried, angry even. I had to sit them down and tell them it wasn’t true. They were still a bit skeptical as it seemed so detailed. We got through it but it was an unexpected bump in the road. I didn’t expect to go there with something that was so much part of my past”.

Slash: “Axl’s Lies Nearly ruined Velvet Revolver”

Fantje, kdaj torej?

Te dni nas je pot zanesla v Ljutomer oz Lotmerk kot mu pravijo domačini. Na sporedu je (bil) teden (ki se zaključuje) imenovan Grossmannovi dnevi filma in vina. Logično. Kaj bi pa počel v Lotmerku drugega kot pa pil? Hja, in tukaj v srčici Prlekije se je znašel tudi Beograjčan, maratonec, ki poje v daljavi Slobodan Šijan. Prejel bo nagrado “Stari hudi maček za življenjsko delo”, vendar se Šijan od filma še zdaleč ne poslavlja, saj je te dni ugledala luč sveta njegova nova tragikomedija S.O.S.  - Spasite naše duše. Pravi, da je Lotmerk kot Toskana in da z boljšimi komedianti kot sta pokojna Nikola Bata Stojković in Pavle Vuisić še ni delal. Zanimivo, Maratonci in Ko to tamo peva so stali 130 000 in 200 000 USD. Zneski podobni našim (sanacijska sredstva), o katerih pa se je razpisala tudi zadnja Mladina. Vendar so naši filmi nekaj sto tisoč svetlobnih let vstran od Šijanovih.

Počitkarja

Vendar v Lotmerk nisem prišel zgolj zaradi Šijana. Tja smo se odpravli predvsem zaradi radenških Bleed On, katere smo (precej spremenjene) nazadnje gledali na Šourocku in še posebej zaradi kontraverznega Klemna Klemna. Presenečen nad obiskom, in predvsem nad vsemi J.Lo-picami, ter 50centi v prvih vrstah, pa seveda še bolj ko pod odrom, nekje v Vukojebini, zagledam mojstra Krokarja..

[googlevideo]1246845904701113143&hl=en[/googlevideo] 

Matjaž Tančič

S predstavnikom lotmerške avandgarde

Vsa pohvala organizatorjem, ki so izzven centralizirane Slovenije uspeli pripraviti tako dober program. Edina packa gre na ozvočenje v dvorani kina Partizan, saj na spremljevalnem programu nastopajoče ni bilo mogoče razumeti vkolikor besedil nisi znal na pamet.

Klemen Klemen

Lotmerk Style

[googlevideo]-7148595774253060379&hl=en[/googlevideo]

Klemen Klemen - Keš pičke