Pred tednom je tekla debata pri Jonasu in Hadu na temo avtorske pravice na montažne filmčke, ki se v zadnjem času pogosto znajdejo na blogih. Namreč problem nastane, ko v svoja lastna “skropucala” dodamo kako dobro glasbeno podlago in potem stvar tudi javno objavimo. Blog postaja vedno bolj uveljavljen medij, kar se zavedamo tudi nekateri pisci, zato smo svoje izbruhe tudi že zaščitili z drobnim tiskovjem. Prav je, da poleg svojih znamo spoštovati tudi tuje avtorske pravice, kajne? Ker pa smo bili deležni kar nekaj teorij raznih “poznavalcev” avtorskih pravic, sem se odločil, da poizvem kar pri “stroki”. Se pravi pri samem Sazasu. Povprašal sem jih sledeče:

Pozdravljeni!

Zanima me vprašanje glede avtorskih pravic glasbe pri montaži filma. Se pravi, namontirana glasbena podlaga v filmu in vprašanje glede avtorskih pravic pri glasbeni podlagi v filmu, ki se predvaja iz radijskega ali televizijskega sprejemnika (mimogrede ujeta).

Prav tako me zanima, če je potrebno po predhodnem dogovoru z avtorjem glasbe, ki se predvaja v filmu, to še naknadno prijaviti na Sazasu?

 S spoštovanjem,

 Marko PIGAC

Odgovor Jožeta Smolnikarja iz oddelka za dokumentacijo pri SAZAS-u je bil:

Spoštovani g. Pigac
 
Za uporabo glasbe v filmu je potrebno dobiti pisno dovoljenje avtorjev oz. njihovih dedičev v primeru, če so avtorji že pokojni (TO VELJA ZA DOMAČE AVTORJE). Za uporabo tujih skladb pa se obrnite na njihove založnike oz. na slovenske podzaložnike, če obstajajo.
Če se film ne bo razmnoževal v komercialne namene, projekt ni potrebno prijaviti pri nas.
 
LP

Riblja čorba - Jedino moje (04-07-2007, Festival Lent 2007, Maribor).

Pred tednom dni sem za dva dni smuknil v Tolmin na Metalcamp, ker me je resnično zanimalo kako to čudo izgleda. Zanimale so me hvale, ki so deževale s strani tiste peščice slovenskih medijev, ki sploh poroča o tem dogodku. Priznati je treba, da ima eden največjih festivalskih dogodkov pri nas izredno pestro ponudbo metalurgije, vendar se zalomi nekje drugje. Pri nas samih..

Glasba ne pozna meja (Karantanci in Hrvati)

Koroški Slovenci, ki so se pred stotimi leti klasificirali za Avstrijce, danes bentijo, da v Kaerntnu ni dvojezičnih tabel. Kaj bi porekli šele na dejstvo, da v Tolminu v Sloveniji na Metalcampu ni bilo niti enega cenika ali kake druge napotitve v Krajnščini?! Da je na teh menijih točeno pollitersko pivo dosegalo vrednost 4 avstrijske evre, pa je prav gotovo jasno, da je klen Slovenec bolj poredko zašel za tak šank, še posebej če se bo v teh dneh podoben dogodek zgodil na Češkem, kjer bo vstopnina dosegla tretjino (30 evrov) tolminske (104 evre); isto (če ne že boljše) pivo pa okroglih 0.9 evra!!!!

Kam se je izgubila slovenščina?

Metalcamp ni premogel niti slovenskih redarjev, čeprav redarskih služb v Podalpju kar mrgoli. Dobro pustimo tiste tri na vhodu z markirkami, ki itak niso imeli nobene veze s samim dogodkom in so bili tam zgolj zaradi tega, ker so pač bili. Bolj zanimivi so bili tisti v pododrju, s katerimi je komunikacija v slovenskem jeziku bila nemogoča. Avstrijski naziji Hells Angels, ki so bruhali bes posebej na slovenske objektive in fleše. Hja, kakopak - brez licenc. Me prav zanima kako so gledali na temnopoltega pevca Sepulture Derick Greena, ki je s svojim ansamblom prepeval o svojih krvavih koreninah.

Avstrijski Hells Angels, več kot le redarji

Da ne omenjam smetenja zemljišča, ki meji na Triglavski narodni park in reko Sočo - slovenski ponos. Niti enega reditelja nisem zasledil tam, v Sočo so naši globalizacijski bratje iz Unije zmetali prav vse kar so privlekli na obrežje. Podobno naredijo tudi drugače, ko vstopajo na sončno stran Alp. Tudi takrat zmečejo vse živo skozi stranska vetrobranska stekla svojih jeklenčkov. Vidim - saj sem doma ob meji. Grem stavit, da če se ga Soška postrv ni v tem tednu nažrla umazanije (se kakšna od tega tudi razpočila) in še posebej napila, se ga ni nihče.

Celjska dobrota

Drži tudi drugo dejstvo. Na Metalcampu nisem zasledil mnogo slovenskih medijev. Tisti, kateri so bili, pa tako ali tako veljajo za MoM-ov PR. Mimogrede, na tiskovki Cradle of Filth so mi hoteli na vsak način odvzeti kamero (v tistem trenutku sem se počutil kot na kaki tržnici v Bolgariji), ker sem jo (kot drugi - tuji novinarji) snemal?! Tujci so priviligirani, čeprav press clippingi pravijo, da so tam zgolj ljubiteljsko.  Kot kaže, smo tudi z medijske strani Slovenci na tem dogodku tretjeklasirani narod. Nastopajoči (slovenski) so denimo morali prodajati karte s katerimi so si prislužili svoje pol ure na stranskem odru.

Švedski osvajalci

Avstrijski smetar sredi Soče 

Morda bo zvenelo čudno, ampak tak način me resnično moti in naši domovini ne prinaša ničesar dobrega. Že prav, da se naši organizatorji “trudijo”, vendar je treba vedeti, da tega ne počno zastonj. Da zadaj stoji (večja) želja po kapitalu kot pa po osebnem zadovoljstvu in da se s takšnim načinom načenja slovenska suverenost. Kaznim za takšna početja (nelicenciranje, uničevanje okolice, itd) se naši podjetniki ne morejo izogniti. Zakaj ne veljajo za tujce, ki se šopirijo tukaj? Nikjer v tujini si tega ni mogoče privoščiti. Očitno je opito-zdrogiran Dani Filth imel še kako prav, ko je po pol ure nastopa, medtem ko je med množico zmetal dva ventilatorja in odrsko luč, prizorišče zapustil z: “Evil will take you all! Fuck you..”

Če bi bil pesimist, bi sestavek dokončal z V hlapce rojeni, v hlapce vzgojeni.. Ampak bom rekel le - čas je, da nas pamet končno že sreča!

Dani Filth in Lemmy (Motorhead)

Javno bloganje sem v zadnjih mesecih postavil na čevelj, saj mi gre celotna scena okoli tega novega “medijskega načina izražanja” na bruhanje. Dobro, vmes sem naredil par izjem - wannabe blogerski prispevki - (tukaj, tukaj, tukaj in tukaj). Pehanje za čim boljšimi rezultati slabo obiskanih portalov je privedlo do tega, da je slovenska blogerska scena ne le razdvojena, temveč razbita povsem brez kurca. Fajnsko sta celotno stvar začinila še Milič in Mavčeva ti. Milli Vanilija slovenske blog scene. Razbitosti ne morejo pomagati niti raznorazni sloblogi niti blogorola še manj blogerski kongresi. Vmes sem še sam hotel diplomatsko zaceliti nekatere stare rane, pa sem doživel ravno kontra učinek.

Povod za ta prispevkčič sta mi poleg zgoraj omenjenih dala še Jonas (z nehote avtorskimi pravicami) in Jan Plestenjak, ki je pred nekaj urami imel koncert na TV Slovenija. Spomnil sem se njegovih začetkov, ko je še po rapersko prepeval o kremšnitah z Dizelkami. Ukucal sem v youtube in google.video ter google “Naj stvari so 3″, a do željenega rezultata nisem prišel. Jap, to so bili časi v začetku 90ih, ko ga je takratni in uveljavljeni Enfant Terrible Ali En postavil in lociral takrat še neznanega “Jazz muzikanta”  na estrado, sam pa sebi skopal grob, tako da danes druge raperje prosjači naokoli za evriće do Tibeta. Jan o svojih začetkih ne pove na svoji oficialni strani ničesar, čeprav je vsem dobro znana. Zdi se, kot da je njegov vzpon sorazmeren z obletnico POP-tvja, ko ga je potegnil iz formalina. Youtube je na drugi strani poln posnetkov Klemna Klemna in Ali Ena. Posebej zanimiv je recimo njun (pa še Kostin) ”Sazas Sax“. Fanta prepevata o njunem deležu in avtorskih pravicah, za katere ju prikrajša Sazas. Ironično, ravno raperja, ki sta najbolj pokradla (s sampli) različne avtorje. Klemen Klemen - nanj se najbolj spomnim še iz časov, ko je sodeloval z Juretom Koširjem,  je po mojem okusu verjetno najboljši raper pri nas, vendar je njegovo gibanje po Sloveniji, posebej SV omejeno.

Jap, in te domine so se na koncu ustavile tudi na Juretu Koširju. Našemu nekdanjemu smučarskemu asu, ki je prav tako muziciral. Njegov boom je bil raperski zimzelenček “Včasih smučam hit, včasih pa počas”. Smučarsko ime je skupini nadel sam Igor E. Bergant, pozneje pa je nase opozoril še s Pasjim Kartelom (tudi Klemen Klemen) in Kreslinovo uspešnico “Sovražnik ne spi” še iz časa Martin Krpanov. Za zanimivost, novi pohiphopiziran remiks ima korenine pri Wyclef Jeanu. Pa še za konec kje je spizdil omenjeni zimzelenček.. KLIK.

Yeah. Slišal sem jo pred dnevi, ko sem malo kruzal z avtom. Magnifica te dni poslušam kar precej. Zame je najboljši performer v Sloveniji. “The Land of Champions” (House of the Rising Sun) mi je sicer boljša v izvedbi Ramba Amadeusa (KUD France Prešeren), a v Sloveniji zaenkrat ni boljšega. Mimogrede, The Land of Champions se začne podobno kot Cecin “Lepi grome moj”

Magnifico - The Land of Champions

Se že veselim prihajajočega ploščka istočasno pa se spominjam, kako je na Studiu City v zgodnjih 90ih napovedal konec svoje glasbene poti.. Huh..

Magnifico

Koncert srbske dvojice (Viki Miljković, Željko Joksimović) je spadal v sklop Svetovnega prvenstva v orientalskih plesih, ki se je te dni odvija v Celju. Kljub poraznem obisku in izredno slabem ozvočenju pa sta prvoborca na odru pokazala svojo profesionalnost in ga za slovenske evre izpeljala do konca.

Željko Joksimović

Viki Miljković 

Viki & me