V tem trenutku že drvim proti prestolnici, kjer bom tudi ostal ves dan (sestanki, intervjuji, soočenje na vest.si). Rabim partnerja/-ko za kavo, kosilo.. :) 

Ponudbe (gsm) kar na e-mail. Sem “mobilen”.

p.s. - sugestije kjer se najboljše prehranjuje pa kar semkaj. V komentarje.

p.s.#2 - to je avtomatsko generirano sporočilo.

Dobri čokoladi se enostavno ne morem upreti. Lahko bi dejal, da jo preprosto obožujem, čeprav mi je uničevala obraz. Posebej se navdušujem nad izdelki tvrdk Kinder in Milka. Ste opazili, da je Milka fajnsko dober produkt Lila Pause umaknila s tržišča in ga nadomestila z zelo slabim M-Joyem?

http://www.germandeli.com

Da bi izvedel zakaj, sem se obrnil kar na proizvajalca z naslednjim vprašanjem:

Pišem krajsi sestavek o sladkarijah, pa me zanima kako to, da Milka Lila Pause ni v prodaji v Sloveniji? Opazil sem, da so izdelek, ki je bil bum v 90ih kasneje ukinili, vendar je še zmeraj v prodaji (ZDA).

Odgovor je bil ničkaj obetajoč:

Dear Mr. Pigac,

“Kraft Foods is one of the worlds leading chocolate manufacturers. In order to efficiently manage our business, we regularly produce a product that is sold in more than one country. Frequent reviews of our portfolio identify products that are performing well and those that are not. If sales of a product drop below viable levels a decision may be taken to discontinue that product. This was the case with Lila Pause; whilst sales in Slovenia were strong, performance in other European countries had declined to levels which meant it was not viable to produce for Slovenia alone, therefore the decision was taken to withdraw it. However to ensure that the Milka brand remains relevant for our consumers and continues to meets their high expectations, we have recently launched the new Milka M-Joy bars in 3 flavors: Alpine Milk, Hazelnut and Almond.”

Best Wishes,

Kraft Foods

Verjamem, da med nami obstaja kar zavidljiva večina, ki jim (beri: nam) popustijo “ventili”. V pozitivni smeri, razumljivo. Sigurno se vam je že zgodilo, da podzavestno kdaj momljate kako pesem sami pri sebi ali ob radijskem ali ob teve sprejemniku. Nekateri še zaplešete zraven. Pa se tega niti ne zavedate. Najdejo se celo tako robusni predstavniki moškega spola, ki želijo kot slavčki odpeti še tiste najvišje (beri: nemogoče) vokale. Recimo v Bohemian rhapsody skupine Queen, ali Dennisovo liriko iz že potopnih Game overov. Čeprav bodo v družbi najbolj zagreti zagovorniki anti-pederskega gibanja, ali ritošejkanja. Dobro, najdejo se tudi ženske predstavnice, ki bi na vsak način rade odpele kaj iz Cavalerinega grla.

Ampak kaj želim povedati? To počnemo navadno, ko smo povsem sami, ko nas nihče ne vidi. Jep, to si mislimo. Zidovi imajo ušesa, okna pa oči. Pa najsi bo to doma, za šporhetom, za likalnikom, pod tušem, kar tako ali v avtu. Prav v slednjem je še posebej zanimivo. Bobnanje po volanu, čupanje ali recimo izpovedno petje (ko je ena roka na srcu, obrazna mimika pa na popolni sentimentalnosti, da še tebi postane hudo v sosednjem jeklenem konjičku). Manj slišljivo inu tudi zanimivo je, če nekdo nabija umcn-umcn.. Nekateri imajo te “probleme” že, ko si nadanejo slušalke med pešačenjem. Takrat je toliko bolj nenavadno (za opazovalce). Če imajo nadeta sončna očala in pri popolni koncentriranosti na samo petje še zaprte oči, da se vokal še dodatno pojača, lahko takšen performens traja in traja. Da ne omenjam tistih, ki pozabimo, da imamo vklopljen kdaj pa kdaj webcam. La storia continua.. Tukaj se pravi smeh (za zunanjega opazovalca) šele prav začne..

Video/Wrican2k

Who cares? Tako ali tako spremljam ljudi po rodnem mestu, ki se pogovarjajo sami s seboj. Jaz jim pravim dvorska ludila. Vedno več je tega. Nekdo mi bo pametno pripomnil, da je to njihova aura. Serem jaz na tako avro. Drugi brzijo iz enega konca maksimarket-nakupovalnega-centra na drugega kot utrgani. Več ur. Brez da kaj kupijo. Brezglavo brzenje. Opaziš jih (hočeš ali nočeš), če sediš kje na pijači, pa zmešano divjajo mimo tebe.

Novi milenij - novi ljudje. Važno, da se imamo sami pri sebi fajn. Ne? Ko” jebe velikega Brata!

Ko sem lansko leto s srednje velikim kupčkom evrov brezglavo odvihral na primoj-Dunej, si nisem mislil, da bom od tam odšel z mešanimi občutki. Jodlerji so me oni zimski dan nenadoma obvestili, da je mašina prispela in da jo lahko pridem iskati. Seveda poln pričakovanj, sem v nekdanjo prestolnico odpeketiral kar v trenerki, tedensko neobrit in s puminimi indorkami. 6000 evrov, ki sem jih pustil tam, kjer je Krpan nekaj desetletij pred mano švercano sol uspešno vnovčil za takratne šilinge pretopljene v goldinarje, sem imel pakirano 6x po jurja evro-zelencev. Dobesedno. Saj je kupček sestavljal paketič 200ih petakov. Jebiga, evro je valuta, ki bo počasi zavladala, tega pa se še kako zavedajo tudi falsifikatorji. Hja, in ravno tega sem se pri skupljanju perja najbolj bal. Namreč, lažje je zamenjati ponarejenega petaka kot pa 18 centimetrskega petsotaka, kajne?

Pa sem šel. Na Marija hergeben štrase. Po uri in pol vožnje stopim v štacuno. Idiotski pogledi, kot da bi se znašel sredi Harlema, češ: “Alo bre klošaru beli, kaj te ti iščeš tukaj?” Tista peščica Avstrijcev, ki je le preizkušala njihovo opremo je bila deležna lepše (beri: vrhunske) postrežbe napram meni. Stopim do pulta in v evrosport nemščini povem po kaj sem prišel. “Ah, ja - to si ti iz tistega zabačenega sela imenovanega Slovenija!” Dobro, nagovor je bil bolj prisiljenaško ugajalski, vsekakor pa je prizvok ostal jasen. “Ja, evo me. Od glave do pet!” sem bil nestrpen, “dajte mi že pokazat ta hudičev aparat!” In ga bradonja res prinese iz skladišča. Lepa črna kutijca (še zdaj jo hranim), s še lepšejšo vsebino. Pizda, deformacija vsakega fotografa je, da mora drkat na najboljši stroj. Sicer je njegov ego povsem potolčen. Sam naredim povsem enako fotko na 350ko ali 400ko kot pa na Marka, samo - status je status. Fotografi se na eventih merijo po opremi in ne po znanju. Pa tudi misice se veliko raje nastavijo topu kot pa onemu bednemu dodatku iz riža.

Ja, pri testu nisem imel kaj dosti maneverskega prostora. Slovenci smo za Avstrijce pač Balkanci. Cigani. Smradi. Zato sta dva visokorasla Klausa ves čas stala ob meni. Da ja ne bi spizdil z njim skozi vhodna vrata do Ambrusa. Medtem so “poštrikani” avstrijanski ogledniki prosto šetali po štacuni in preizkušali razstavljeno ološ. Imelo me je, da bi jim vsem po spisku jebal mater, ampak sem po drugi strani imel v mislih ves čas primerjalno ceno z našo in drugimi “konkurenčnimi” ponudniki. Ta je bila nižja za več kot čuksa, poleg tega bi me pa doma nategnili z nasmeškom. Isti kurec. Fakit. Prodano! Bradonja pove ceno, jaz pa se suvereno stegnem v rukzak po lovo. Ja ono lepo, seksi popakirano. Stari me brkato pogleda, ko kupčke naložim na pult z: “Ist das ein Scherz?” Emmm.. Ne?! “Ne bom tega štel..” mi idiotsko zabrusi. “Jah, jaz tudi ne, sem namreč že, večkrat.” Gleda kot tele v nova vrata, nekaj menca, potem pa po kakih 10ih minutah praktikanta pošlje na banko. Vmes mu še jaz omenim, da je notri dogovorjen znesek in da z njim na banko zagotovo ne bom hodil in se igral policaja, če se na poti do tja izgubi kak petak..

Hja, pol ure so strici potrebovali, da so prešteli tisto sirotinjo, izdali račun, zapakirali ljubav in čao. Brez pozdrava, brez rokovanja, brez “pridite še kaj!”. Vso to protokoliranje so namreč njihovi rojaki uživali, čeprav so njihovi nakupi bili tudi po 1000x manjši.

Podobna štorija se mi je odvila danes. Pri nas. Nagledano sem imel eno ročno uro. Sector. Všečna kot hudič. Ubijalska. In vstopim (zlizane kavbojke ala Dave Mustaine). Nič. Neki starudija v sakoju ima prednost. Okej, znam (po)čakat. Stari gnjavi in telovadi. Čujem, da mu je všeč Sector. Pizda, pa ne ki moj? Ko pokaže proti vitrini, si oddahnem. Sedaj nepostrežen čakam že pet minut. Izustim - “dobro, medtem ko gospod preizkuša modele, bi lahko midva opravila..” Pogled izza pulta mi da jasno vedeti “daj še malo počakaj”. “Okej, nič hudega, samo zanimali sta me ti dve uri (z glavo nakažem nanje), ki sem jih imel namen kupiti..” Potem pa preklop - stari je namreč dajal znake, da mu je ura itak predraga in da bi na tisti drobiž še popust na Železnike - “Takoj vam jih pokažem. Stopite bližje, kateri ste že rekli?” Protokolarno pomerim, itak sem vedel, da mi sede na roko..

Ne razumem trgovcev. Kako lahko tako slabo ocenijo ljudi? Kje so časi, ko je ”urejen” izgled pomenil tudi resnost stranke? No, še dobro, da imam včasih prag potrpljenja visoko nad še sprejemljivim..

Stric Jože je poslal Janku in Metki serijo znamk. Janko jih je sortiral, sestra Metka pa mu je pomagala. Dve znamki sta bili scefrani, zato sta ju vrgla v koš. Ko so bile znamke urejene, jih je bilo treba še bratsko razdeliti. Janko je rekel:”Stric ni nič povedal, koliko znamk je zate! Toda dal ti jih bom tako število, ki kadar ga pomnožimo s samim seboj, da ravno polovico vseh znamk, ki nama jih je poslal stric.”

“Prasec!” je zajokala sestrica, “še vedno boš obdržal osem devetin znamk, ki nama jih je poslal.”

Koliko znamk je poslal stric?

Zagonetka je iz Mojega mikra (št.3), ki je izšla marca 1992.

Hja, moram priznati, da me je včerajšnja novica o partizanski bolnici Franji kar prizadela. Ne toliko zaradi polpretekle zgodovine s katero se mora naš kulturni evropski spomenik ukvarjati (desnica ne najde posluha zanjo), temveč iz razloga, da jo je dobesedno odplaknilo.

Pred kratkim (točno dva meseca je od tega) sem se po nekaj letih vrnil tja. Mimogrede. Nenačrtovano. In posnel krajši prispevek. Za vse izrečene psovke se že vnaprej opravičujem. Tisto o dedku, ki je bil na napačni strani, pa je tudi šala.

Tribute to Franja 2007