Vse besede so odveč. Lahko pa slikco, ki sem jo pravkar poštimal na željo njegovega prvega fan kluba (iz Šentilja) brez problema (in copyrighta) vtetovirate na svojo ramo, podlaket, lopatico ali pod popek.

Ravno prebiram Sonjo o včerajšnjem koncertu Cece v Gospodarcu. Imel sem občutek, da bo spisala kaj omembe vrednega, pa ni. Torej, pogled še iz mojega zornega objektiva:

Red Sonja s sestro

Dodatni koncert, ki je bil prav tako dobro obiskan kot tisti razprodani (današnji) se mi je v spomin zasidral kot eden slabše organiziranih. Ker sem prebrodil res veliko koncertnih dogodkov, sem dobi(va)l občutek, kot da se nekdo šali z nami (sedmo silo). Sprva tiste “Lipa” gneče okoli glavnega vhoda, ki je množico navdušencev selila tudi na bližnje cestišče (ni mi jasno zakaj policija ob takih dogodkih v sodelovanju z organizatorjem teh zakotnih uličic ne zapre?), kjer so se pred očmi mož (in žensk) postave kurčili debili z na-lizing-kupljenimi vozili s svojimi večkratnimi obhodi krepko čez omejitvijo 50km/h. Misel, da bi omenjeni kurčeviči lahko koga povozili ob svojem nabacivanju mi raje ne pade na pamet.  Da pa je sodu izbilo dno, pa še kasnejše ignoriranje s strani varnostnikov, ki so “le delali svoje delo”, ko so nas postavili v nek jeben koridor, od koder ni mogoče narediti ničesar še manj pa dobre koncertne fotke (vkolikor s sabo ne vzameš lestve in fuzbalskega objektiva). Ves čas pa smo morali prostor sproščati ”pomembnežem”, ki so hodili mimo. Huh.. Nekateri fotografi v samoklicani VIP sprva nismo smeli, dasiravno je bil naš glavni cilj družabna kronika, kjer s težkim srcem pofotkaš pač nastavljače, ki se tam nahajajo, ki itak že žarijo ob preletu objektiva. Da ne omenjam večine, ki te na kolenih prosi, da jih nabliskaš. Je pojavljanje v rumenjaku res tak življenjski presežek?

Luka & Miro preverjata svoje delo..

No, kasneje so nam ob nenehnem gnjavatorstvu le ugodili in so nas spustili, da smo delo pravili kot je treba. Čeprav smo bili že namenjeni domov.

..medtem ko Jani “požarportira”..

..pa ima Denis čisto Vest

O varnosti - to, da ob Ceci na odru stojita dva varnostnika (na vsaki strani) se mi zdi dokaj smešno, saj tiste male Cecke v prvih vrstah niso ničkaj napadalne. O drugih, pa ne bi izgubljal besed, saj njihovo delo meji že na čisti amaterizem. Ko se spomim samo tisti padec (spodrs) ob izhodu iz limuzine gazde te omenjene varnostne službe ob prvem obisku Ražnatovićeve vdove pri nas mi gre na bruhanje. Ampak kaj češ, danes je lahko v Sloveniji že vsakdo varnostnik, ki ima 5 minut časa. Višina in gorilska postava pa tudi ne dajeta zagotovila, da je nekdo hudo dober. Stavim vse svoje imetje, da ljudje, ki jih poznam lahko te varnostnike spravijo v res neugoden / posmehljiv položaj. Tisti bes, ki so ga prenašali na nekatero sedmo silo v začetkih koncerta se mi je zdel povsem mimo logike. Zakaj na koncert spustiš fotografa, če pa ne sme fotografirati? Zakaj na dogodek/prireditev spustiš sedmo silo, če pa mu delo otežiš do amena? ”Vipovci” so nas sami cukali za rokav za poziranje..

Ceca fan klub

Tina & Mitja

Koncert - Nič posebnega. Ceca je res profesionalka, vendar že dolgo ne prepeva iz srce drugje kot v Beogradu in na Dunaju, kjer je njen dom. Na odru se poleg nje znajde kopica dobrih muzičarjev, vendar imensko nihče ne izstopa bolj kot Nenad Gajin - Goce. Nekdanji kitarist Dr. Karajlića in Emira Nemanje Kusturice, občasno pa se v Kuro vrača tudi z Joksimovićem. Milija, avtorja vseh skladb, tokrat na odru ni bilo. Ceca je začela in končala z “Lepi grome moj”, z zadnjega ploščka. Tudi sicer pa je v triurnem koncertu (23.30 - 2.20) z eno vmestno pavzo, kjer je svojo haiti preobleko zamenjala in prekrila svoje silikone z belim kostimčkom v venček svojih uspešnic zavila tiste najboljše. Občasno je utrujala tudi s tistimi najbolj psihodeličnimi, vendar mimo “Zajdi, zajdi” in “Djurdjevdan” ni mogla. Drži, nismo pričakovali več, manj ša tudi ne. Okorn mi je ob izhodu dejal “Brez kurca je to, vse!” Upam, da bo današnji koncert vsaj pol toliko dober kot včerajšnji, ki roko na srce ni odzvenel dobro še manj bil presežek. Opazka - oder bistveno previsok, lučke pa precej moteče. Predvsem tista bela “backlight” svetloba, ki je značilna za Štukovce.

VIP - nevem s čim si eni prislužijo ta naziv, četudi si je mogoče karto za ta prostor kupiti. Dovolj sem o njih povedal že v drugem paragrafu.

Ceca

Nenad

Ceca z okolivratnim suvenirjem prvih linij

Željni pozornosti: Špela & Alma

Konja na konja

Več fotografij - KLIK

Od Jana sem pravkar izvedel, da je pred dnevi (3. marca) v 87. letu starosti umrl eden mojih idolov stripanja Osvaldo Cavandoli, avtor ene najbolj znanih risank imenovane La Linea, sicer pa nekdanji dizajner tvrdke Alfa Romeo. Kdo pa se ne spomni tečnobe (Bonimijevega badum badumanja) narisane v eni “neprekinjeni” liniji, ki je svoje prve korake sicer započela v reklami za kuhinjske pomagače “Lagostina”?

Vsi mislijo, da je lik izredno lahko narisati z eno linijo. No, jaz ga rišem kar nekaj-krat prekinjeno. Preizkusite še sami, boste videli kako težaven je lahko (glava). Mimogrede, razmišljam, da bi naredil muvi “tehnika risanja znanih likov” in objavil na blog.

La Linea, izpod mojih rok. 16. marec, 2007.

Po njej (risanki) je celo predsedniški kandidat Zmago Jelinčič pl. posmehljivo poimenoval Dr. Andreja Bajuka, danes prvega finančnika v Kuri. Osvaldo, RIP. Risanka ostaja dalje!

p.s. - Stripanje obožujem (klik)

“Velikokrat se zgodi, da me kliče kakšen od urednikov ali znancev, če bi hotel »pokriti« kak dogodek, kjer pa bi moral obvezno narediti takšne bolj »čudne« fotke. Žal, tega ne počnem. Tudi ko fotografiram kakšno takšno reč, fotoaparat pospravim, ko se ljudje hranijo. Ne fotografiram jih v “kočljivih” zadevah, v intimnih trenutkih. Ne objavljam fotografij, če fotografiranci tega ne želijo. Zakaj bi morali na fotkah izgledati grdi, če pa so lahko lepi (ali celo lepši). Zakaj bi vdiral v njihovo zasebnost, če tudi sam ne želim, da bi kdo vdiral v mojo.

Odločitev o tem kakšni bomo, je v naših rokah. In posledice naših dejanj tudi.”

Sestavek je povzet iz prispevka “Kako pomesti s konkurenco” mariborskega fotografa Marjana Laznika na njegovem blogu, dne 18. december 2006. No, moram priznati, da se kar nekaj časa ubadam s temi problemi. Biti dober fotograf je širok pojem. To ne pomeni, delati dobre fotke na postavljene (lahko tudi studijske) zadeve, temveč tudi loviti trenutke, ki so neponovljivi. Slednje meni pomeni veliko več. Narediti fotko, ki je “konkurenca” ne. V bistvu nikoli ne gledam zaničevalno na “konkurenco”, čeprav se je ravno to meni dogajalo v Mariboru, ko sem začenjal fotografirati za Mladino. Namreč, ustaljenim fotografom ni (bilo) povšeči, če zapiha nov svež veter progresivno, zato sem se moral gurati s široko razprtimi komolci v odspredje. So ma pa nekateri (Večerovci in kolega iz Dela) hitro sprejeli medse. Spoštovanje do vseh vendar, a ni malce egoistično, ko ti nekdo reče “Delam za vlado” (ali pa za kvazi velik medij), zato mi daj prostor?! Fuck off - namerno ga ne dobi. Kaj pa je on več kot pa jaz ali vi, ki fotografirate zgolj za osebni arhiv? Vsi smo tam, da naredimo dobro fotko, ane?

Drago Cotar (Zavarovalnica Maribor) in Matjaž Kovačič (Nova KBM), samo enkrat sta to naredila. Kovačič ni nikoli upal v objektiv.

Vendar tudi v Sloveniji obstaja en problemčič, fotografija postaja iz dneva v dan vedno manj cenjena. Štejejo le še “namještalke”. Časopisje, čigar tiraža je tiskana na hajzl papirju, neke jake ostrine niti ne potrebuje, kot tako pa je tako ali tako en kurčev PR. Torej - piši to kar jaz hočem, slikaj me tako kot sem si všeč, pa boste dobili reklamo. Če ne, vas več ne bo. Pa tudi samim bralcem/proletarjatu ni pomembna ostrina, kompozicija, temveč zgolj, da se vidi kdo je na fotki in tekst ob njej. Praksa pravi, da danes lahko fotografira že vsak, ki ima digitalca. Nekateri tudi pod ceno, zato cena ”sindikatu” pada. Kljub vsemu pa enim še vedno ni jasno, da mi podpis pod fotografijo nič ne pomeni brez nakazila na TRR.

Z razliko od Marjana jaz fotografiram vse, kar vidim in se mi zdi zanimivo (za objavo). Ne tolčem več po 600 posnetkov na event, temveč več kot pol manj. Menim, da naj ljudje na fotkah izgledajo takšni kot so - spontani. Nisem jim jaz kriv, če niso šli mimo bontona ali denimo, če se v javnosti ne znajo obnašati. To ni moj problem. Zakaj bi manipulirali, če pa lahko pokažemo njihov pravi jaz. Drži. Lahko pa jih tudi naredim lepe. Brez problema. Lahko jih celo pomladim in odstranim gube ter pobelim in oplemenitim zobe. Ampak tudi to ima svojo ceno.

Fotografiral sem veliko ljudi v “kočljivih” zadevah. Priznati je treba, da se vedno znova smejimo en drugemu, ko se vidimo na kakšnem eventu. Recimo predstavniki RKC-ja iz Mariborske škofije mi že vnaprej v smehu zagotavljajo, da pa je sedaj nadškof pripravljen na mene, da rdečih nogavic zagotovo več ne bo obul, ali da recimo kdo izmed pomožnih škofov na okroglih mizah ne bo več zaspal. Pa še se najde kaka.

Boštjan Zagorac (SNS) in peneče se pivo..

Moram pa priznati, da mi doslej še nihče ni zameril glede posnete fotografije. Izpolnil sem dve želji, da se fotografiji ne bosta objavili, ker sem tudi sam mislil tako. Vendar se v mojem arhivu kljub temu nahajata. Mi je pa znan mariborski podjetnik zagotavljal, da se bom znašel na intenzivni negi, vkolikor se fotografija njega in njegove ljubice (na javnem mestu v lokalu) znajde kje v objavi.

“Amsterdam” je Šo-Mijev masterpiece, ki trga gate. Posebej, če je odigran v živo ob improvizacijah na costum Gibsonu Vidoje Božinovića Džindžerja. Hja, kdor me pozna, ve da je Riblja čorba eden mojih naj bendov zarolanih v mjuzik plejerju. Med iskanjem fotk, sem na enem starem devedeju našel posnetke iz drugega koncerta v Tivoliju. Ni nas bilo dosti, ampak to niti ni igralo nobene vloge. Odšpilano je bilo perfektno.

Video posnet z Minolto Dimage xt, na distanci, zaradi boljšega zvoka.

O koncertu sem takrat za Rockonnet zapisal:

Ljubljana, Hala Tivoli - 6. maj 2004. Predskupini: Carina in Van Gogh.

Pravijo, da te napake rade tepejo in to vsekakor velja za Boro Čorbo. Še posebej pa te napake tepejo, če razburiš »Janeze«. Slovenci pač ne poznamo milosti. Še manj se smejimo na svoj račun. Jebiga Boro, to bi pa lahko ja vedel.

Drži. Ne pozabljamo. Tako je Boro in »ratnike« dočakalo dobrih 1000 ljudi v Tivoliju. »Bečki konjušari« so se za vedno zasidrali v nas. Ni pomagalo opravičilo, da se mu je to takrat na Prevaljah zareklo in da ne more zaradi posameznikov soditi celega naroda. Kljub temu, da se sindrom »konjušarji« dobro kaže v politiki v zadnjem obdobju, pa je dobro včasih držati jezik za zobmi.

Bora Čorba (Riblja čorba) tipično

Kljub temu pa je koncert imel poseben naboj. Čorba pač ni en kmečki bend, čeprav njen frontman še kako spominja na kakega vaškega pijanca. Dobro, tudi marketing je pešal, čeprav je četica iz Splita na naše vprašanje »Kje ste izvedeli za koncert?« v enem dihu dejala »Kanal A!«.

Spromovirali so zadnji album »Ovde«, pa hite iz zadnjih dveh »Nojeve barke« in »Pišanja uz vetar«. Glede na to, da Čorba ravno ni nagrada pri radijskih urednikih, pa ni bilo pesmi, katere množica ne bi obvladala. Posebej to velja omeniti pri zadnjih, novih. Bora kot Bora je seveda spet stresel nekaj vročih na tuj račun, in drobec na svojega, da je bil volk sit in koza cela. Program čorbinim fenom že »dosadan«, je bil izpiljen, zabaven.

Ko so prišle na vrsto stare »one prave, one naše«, pa itak ni treba posebej predstavljati, zakaj je bila Čorba v Jugi No.1, Boro Majstore pa eden, edini in največji..

Avtogramiranje za vrstnice

Miša Aleksić je posebej za nas povedal, da kljub poplavam piratiki na ozemlju bivše države, uspejo prodati tudi čez 20 000 primerkov originalnih plošč. Vsevedni »stavoljub« Bora, svetovalec ministra za kulturo v SiCG, pa recimo na naše veliko začudenje ne pozna problematike izbrisanih pri nas !?!

En retro zapis, ki se v mojem lajfu vedno znova ponavlja. Jutri je izpit. Moje znanje pa na nezavidljivi ravni.

Junk, ki mi leži v sobi pripravljen na novega lastnika.

Prvi oktober, ki označuje pričetek novega študijskega leta, je za nami. Nekateri pa še zmeraj o(d)pravljajo obveznosti iz starega. Seveda jim (vam) želim veliko uspeha, saj imam tudi sam še nekaj dolgov iz preteklosti za o(d)praviti. Navdih za pisanje tega prispevka sem dobil na forumu študentov našega faksa, kjer je trenutno najbolj aktualno vprašanje “kdaj bodo online izpitni roki za 2006/07?” Vprašanja logično postavljajo najbolj tisti, ki bi svoje dolgove radi čimprej rešili.

Bistven pomen seveda pomeni datum izpita. Da lahko prilagodimo svoje učenje nanj. Kot, da ni vseeno kdaj v novembru bo, tako ali tako bi po vseh izkušnjah morali začeti z učenjem že danes. Pa še to bi naj bilo prepozno. Ampak.. Jap, nam je lažje, če se učimo na postavljen cilj. Da nam je znan “namen”. Pa četudi, bo izpit pojutrišnjem, nam bo veliko lažje kot pa če vemo da bo enkrat marca. Občutek je povsem drugačen, pa tudi sam pristop do učenja in samega izpita.

Ne bom poudarjal, da zadnjih nekaj let sam sebi zatrjujem in se vedno znova prepričujem, da s prvim oktobrom (prej prvim septembrom) pa grem res zares. Z vsakodnevnim in sprotnim učenjem. Kaj pa je rezultat tega? Ko se objavijo datumi izpitov, si smelo začrtam visoke cilje. Dober mesec prej, recimo.

Ti cilji so: 

1. Pridobim si vso študijsko literaturo, prefotokopiram vse zapiske najbolj pridnejših študentk, pogosta vprašanja za izpit in skripto.

2. Postavim si jih na mizo. Označim (oštevilčim) si vse strani (vkolikor še niso).

3. Potem si izračunam koliko je dni do izpita in si pretopim po kalkulaciji ena stran 15min učenja.

4. Prvi dan hodim mimo, in zrem v oni kup papirologije. Da se soočim s nasprotnikom.

5. Sam sebe prepričujem zmorem. Vklopim teve. Rabim sprostitev. Teleteksta res že dolgo nisem bral. Prelistam vse. Tudi horoskop in osebne stike. Na tisti kup vržem novo Mladino ali Večer, da ga pokrijem in preženem slab občutek. To lahko storiš tudi s starejšim izvodom zgoraj omenjenih časopisov.

6. Preden obrnem list prve strani, me naenkrat začne zanimati vse. On-Line časopisje vseh slovenskih novičkarjev. Začuda se lahko zgodi, da odsurfam tudi na Direkt. Takrat, ko gledam pomoč študent-študentu na forumu.

7. MSN je v tem trenutku izredno pomembna zadeva. Neverjetno koliko ljudi te potrebuje ravno v času, ki ga želiš ti nameniti svoji obveznosti. Razumljivo kot pravi prijatelj si pripravljen poslušati (brati) in kaj svetovati prijateljem za osebne tegobe. Ker ti omenjena različica že dolgo ni bila nadgrajena, si pretočiš novega. Potrebno ga je naštudirati v nulo in osvojiti (z znanjem) nove funkcije.

8. Mine teden dni. Prijatelj te prosi za kidanje snega (do česar čutiš odpor), ali trgatev (pri kateri je najboljša stvar zaključek, tudi tisto te v normalnih okoliščinah ne vleče). Seveda privoliš, potrebuješ sprostitev. Svež zrak in družbe. Crknjen padeš za dva dni v posteljo.

9. Zunaj slišiš, s sosednjega igrišča, zvoke žoge. Ne moreš si nič, da ne greš pogledati in brcniti zraven. Dolgo že nisi..

10. Bliža se vikend. Še kak teden do izpita. Moraš ven. Da si spočiješ od (gledanja v tisti kup papirja). Tako v petek kot soboto. Ravno takrat je to edini vikend pravega dogajanja zunaj. A ni čudno, da ravno takrat ko se je potrebno učiti gredo vsi ven, čeravno je prej vso leto bilo več ali manj porazno? Logično - brez tebe ne gre. V nedeljo zato ne ujameš niti formule. Zbujaš se z Marijem na prvem programu, pa še to, ker ima Lenderova res piskajoče ubijajoč glas govora. Kaj bi šele bilo, če bi takrat prepevala?

11. Zadnji teden. Potrebno je na novo postaviti strategijo učenja. Vmes so manjše neprijetnosti načele prvotno začrtano in zastavljeno. Zapiske in uradno knjigo že odstraniš iz kupa. Prepustiš se le skripti in najpogostejšim vprašanjem z izpitov. Kosilo.

12. Preostane še samo nekaj dni do izpita. Opažaš, da že dolgo nisi posesal sobe, zbrisal prahu (moteč je tako na ekranu kot na policah in okoli monitorja). Ne zdržiš. Po dolgem času si konkretno pospraviš sobo, da je mama ponosna nate. Če bi glas segel res v deveto vas, bi bil pravi za oženit.

13. Tri dni do izpita. Voda teče v grlo. Ni več veliko časa. Zdaj ali nikoli. Strategijo znova postavljaš na novo. Listaš, bereš (skripto). Nič ti ni jasno. Razumljivo, skripta je napisana za tiste, ki so knjigo že obdelali. Postajaš lačen. To postajaš vsako uro. Nekaj pa ja moraš jesti, kajne?

14. Dva dni do izpita. Si že na tretji strani. Bereš, asociacija! Na pesem, ki jo dolgo nisi slišal. Moraš jo. Poiščeš jo med kupi mp3jev. Zarolaš. Prvič, drugič, tretjič.. Fantastično. Kaj pa cel album? Kako prija!

15. Dan do izpita. Sila. Zadovoljiš se že s 6. Bereš, nič več ne razume(va)š. Ker si prešteješ strani do konca ugotoviš, da tega do jutri niti ne prebereš kaj šele, da se naučiš. 100x si si povedal, da ne boš nikoli (več) švinglal. Hja, jutri pa res zadnjič! Pišeš “plonke”, na koncu ugotoviš, da bi bilo fajn skripto pomanjšano natisniti. To tudi storiš. Zvečer je na eni izmed komercialnih televizij Rambo. Gledal si ga že 99x. Samo enkrat ti še manjka do 100. Seveda ne gre mimo. Zaspiš.

16. Dan D - izpit. Razmišljaš ali bi raje oddal odjavnico? Ne, vsi pravijo, da itak nič ne znajo. To te nekak prepriča, da greš pisat.

17. Nič ti ni jasno kaj je notri. Malo se ozreš naokoli. Vsi pišejo. Z glavo “šobajo” po listu. Preden napišeš ime in priimek ter številko indeksa (ki je razumljivo ne veš - prepišeš jo s študentske) imata tvoja dva soseda napisano že vsak po eno stran. V glavi si misliš “U pičku mater!” Sam pri sebi pomisliš: »Pojma nimam, ampak vem kje imam to na plonkih napisano. Biti ali ne biti?! Ajde, grem probat!«

18. Asisent zumira po nas kot snajper iz Niša. Hodi kot Heinrich Himmler leta 43 po rajhstagu, da čuješ vsak njegov korak. Imaš občutek, kot da je sveže podkovan. Jebiga, ali 6 ali padec? Gremo na 6! Potegneš ga ven. Počasi. Najprej na nogo. Delaš se kot da pišeš. Nikakor ne najdeš takoj pravega. Zdi se ti, da te “stari” vidi. Logično, če vsi okoli tebe “šobajo” s čelom po listu. Valjda da si opazen, če si edini pokončen kot WTC-jeva dvojčka pred 11. septembrom.. More te zadeti!

19. Nagneš se naprej. Od oka na 17° od testa. Končno najdeš pravi listek. Gledaš vanj, nič ne vidiš. Luči so ugašnjene. Fakulteta špara. Ob tisočih izrednih študentih, ki prinesejo nekaj sto tisočakov na pladnju oni šparajo na razsvetljavi? Treba jo je bilo najprej vrečti v marmor. V glavi ti preletijo najbolj sočne kletvice z balkansko tematiko na račun faksa, dekana, matere božje. V afektu tisti marmor naložiš dekanu, kot grobniški spomenik. Ampak ajde, nekaj prepišeš. To ti uspe. Snajper ti pač ne dovoli dihati.

20. Okoli tebe počasi začenjajo oddajati svoje izdelke. Ti si edini, ki imaš samo en odgovor napisan. Pa še tega srednje žalostno.

21. Snajper medtem ko prepisuješ drugega, par klopi spredaj, razsede dva. Pišeš tretji odgovor. Notri je poleg tebe samo še peščica. Pišeš s strahom.

22. Četrti odgovor celo veš! Snajper pove, da je čas za oddajo.

23. Zadnjega ne znaš. Vprašaš soseda. Na očeh vidiš, da te vidi, ampak si mu moteč. Pravi, da tud on ne zna. Pogledaš ga kot pitbull in si misliš: »Jebem ti mater svinja lažniva!« Nekak prepišeš to zadnje vprašanje. Vse je to tak-tak. Sram te je oddati, a vseeno daš. Kaj ti pa preostane drugega? Stopiš ven.

24. Zunaj že teče debata o vprašanjih in medsebojno tekmovanje kdo več ve. Najbolj glasen je tisti, ki ti ni znal povedati odgovora notri. V glavi mu še enkrat podreš mater. Raje greš na kavo, da te sprosti od napornega meseca. Raje bi oddal tisto odjavnico.

25. Kdo je sedaj tisti, ki hodi na led pa ga ne izuči?!