No, ne dobesedno. Sem pa šel na. Zaklonišča že nekaj časa nisem videl v živo. Imel sem občutek, kot da so vmes crknili. No, na ŠTUK že nekaj časa niso prišli, zato sem jih pač moral iti počekirat. Alič je sicer bolj umirjen kot včasih, vendar so njegovi nagovori “spoštovanem publikumu” toliko bolj ostri. “Salam Alajkum” je recimo namenil vsem desničarjem, fašistom in nacistom ter drugim krščanskim demokratom.

Štuk je bil poln, vzdušje pa tudi zadovoljivo.

Vanja Alič

AS-ovci

Borja Bolčina

Mladen in Jerry

Alič in ŠTUK

Iz odra

“Amsterdam” je Šo-Mijev masterpiece, ki trga gate. Posebej, če je odigran v živo ob improvizacijah na costum Gibsonu Vidoje Božinovića Džindžerja. Hja, kdor me pozna, ve da je Riblja čorba eden mojih naj bendov zarolanih v mjuzik plejerju. Med iskanjem fotk, sem na enem starem devedeju našel posnetke iz drugega koncerta v Tivoliju. Ni nas bilo dosti, ampak to niti ni igralo nobene vloge. Odšpilano je bilo perfektno.

Video posnet z Minolto Dimage xt, na distanci, zaradi boljšega zvoka.

O koncertu sem takrat za Rockonnet zapisal:

Ljubljana, Hala Tivoli - 6. maj 2004. Predskupini: Carina in Van Gogh.

Pravijo, da te napake rade tepejo in to vsekakor velja za Boro Čorbo. Še posebej pa te napake tepejo, če razburiš »Janeze«. Slovenci pač ne poznamo milosti. Še manj se smejimo na svoj račun. Jebiga Boro, to bi pa lahko ja vedel.

Drži. Ne pozabljamo. Tako je Boro in »ratnike« dočakalo dobrih 1000 ljudi v Tivoliju. »Bečki konjušari« so se za vedno zasidrali v nas. Ni pomagalo opravičilo, da se mu je to takrat na Prevaljah zareklo in da ne more zaradi posameznikov soditi celega naroda. Kljub temu, da se sindrom »konjušarji« dobro kaže v politiki v zadnjem obdobju, pa je dobro včasih držati jezik za zobmi.

Bora Čorba (Riblja čorba) tipično

Kljub temu pa je koncert imel poseben naboj. Čorba pač ni en kmečki bend, čeprav njen frontman še kako spominja na kakega vaškega pijanca. Dobro, tudi marketing je pešal, čeprav je četica iz Splita na naše vprašanje »Kje ste izvedeli za koncert?« v enem dihu dejala »Kanal A!«.

Spromovirali so zadnji album »Ovde«, pa hite iz zadnjih dveh »Nojeve barke« in »Pišanja uz vetar«. Glede na to, da Čorba ravno ni nagrada pri radijskih urednikih, pa ni bilo pesmi, katere množica ne bi obvladala. Posebej to velja omeniti pri zadnjih, novih. Bora kot Bora je seveda spet stresel nekaj vročih na tuj račun, in drobec na svojega, da je bil volk sit in koza cela. Program čorbinim fenom že »dosadan«, je bil izpiljen, zabaven.

Ko so prišle na vrsto stare »one prave, one naše«, pa itak ni treba posebej predstavljati, zakaj je bila Čorba v Jugi No.1, Boro Majstore pa eden, edini in največji..

Avtogramiranje za vrstnice

Miša Aleksić je posebej za nas povedal, da kljub poplavam piratiki na ozemlju bivše države, uspejo prodati tudi čez 20 000 primerkov originalnih plošč. Vsevedni »stavoljub« Bora, svetovalec ministra za kulturo v SiCG, pa recimo na naše veliko začudenje ne pozna problematike izbrisanih pri nas !?!

Ogromno število koncertov je že za mano, vendar še vedno mislim, da je Billy na svojega Abrahama naredil največji vtis name, ko sta več kot dve uri rokala s Stevom Stevensom v nekdanji bečki plinarni.

Steve & Billy

Kljub temu, da sem na sam koncert odšel zgolj ljubiteljsko (tenx to Concert Freak za aranžma), namenoma sem pustil mašino doma, pa sem koj spoznal, da take kapacitete ne moreš izpustiti iz .jpg oblike. Meni najljubša komada (Sweet sixteen in Rebel Yell sem zabeležil še v .avi). Deformacija, pač. Takrat sem za Rockonnet spisal naslednji tekst:

05. 12. 2005, BA-CA Halle Gasometer, Dunaj. Od 20.00 do 22.20. Vstopnina: 10.000 SIT oz. 42.11 EUR. Obiskovalcev: 4000. Amibent: Fantastičen.

Billy Idol. Narcisoidni, nabildani seksapilni punk pači-fejs rocker se je vrnil v našo okolico. Poln energije! Pa se je pred kratkim srečal tudi že z Abrahamom. A glas mu še vedno služi. Sedaj je še boljši kot prej! V več kot dveurnem glasbeno-tehnično-športnem performensu skupaj s hitroprstim in natančnim Stevom Stevensom in ostalim nabildanim kvartetom, ki se je menjaval tako na odru kot za glasbili, nam je pričaral pravi mali miklavžev spektakel. Stari prdec v top formi ni popuščal niti za sekundo. Kvečjemu smo mi ostajali brez sape. Še ’toaleto’ je menjaval pogosteje kot Helena Blagne! Vedno znova pa je moral pokazati svoje izklesano telo.

Da ve, zakaj je na sceni več kot 28 let, dokazuje že popoln in nenehen stik z občinstvom in nagrajevanje le-tega z raznoraznimi artikli, glasbenimi pripomočki in ostalo ‘navlako’, ki pa je za fene in kolekcionarje tako najlepše darilo.

Vsakršno ocenjevanje več kot dveurnega šova bi bilo odvečno. Še čas je brzel prehitro. Komaj smo se zavedli, je že bil na vrsti več kot dvajsetminutni ‘Mony, Mony’ bis s solo kitarskimi vložki in menjavami za glasbili. Posebej velik vtis je naredil izjemen bobnar, ki nam je poleg bobnarskih finoč pokazal nekaj vratolomnosti tudi s kitaro, ko sta s Stevom odigrala več kot 10-minutni improvizirani solo.

Sicer se je rulja najbolj razživela še vedno na stare viže. Na primer kasnejšo Scooterjevo predelavo ‘Rebel Yell’. Ko so zavrte Avstrijke začele plezati na ramena, se je vedelo, da ni več šale, posebej, ko se je na stenah pojavil Billijev obraz čisto po batmanovsko (predzadnja fotka).

In the midnight hour!

Nad nastalimi fotkami sem več kot navdušen, tudi nad samima posnetkoma, saj sem vse skupaj delal z Minolto dimage xt. Upal, sem da uspe vsaj en oster posnetek (za spomin). Seveda ob precejšnji pomoči kolegov, ki so razvnete oboževalce tiščali vstran od mene (v prvi liniji!) - da sem lahko umiril in streljal po mojstrih na odru. Muvija sta posnete iz centra dvorane, da zvok ne bi pretirano hreščal.

Še enkrat bi se rad zahvalil kolegom, da so mi pobrali denarnico, ki mi je s celotno vsebino (evri, vsi dokumenti in karto za koncert) padla iz zadnjega žepa kavbojk pod mizo, medtem ko smo srkali hladno nizozemsko pivo v enem izmed gornjih lokalov dunajskega BA-CAja.

Gizmo, Pero, Luca Tony & moja malenkost na vhodu BA-CAja.

Rebel Yell / vkolikor muvija ne vidite, zaradi youtubove crkovine ga pretočite od tukaj (klik)

Starejši zapisi: http://www.vecer.si/blog/sanmarco

Ko me je Mitja sredi preteklega tedna poklical naj vletim na snemanje spota Nine Osenar v Ljubljano nisem okleval. O tem sva govorila že dolgo nazaj, zato nisem hotel zajebati. Z njim še nisem posredno delal. Drži, imel sem tudi nalogo, da pripeljem “žestoke” obraze s sabo s katerimi sem si kasneje sicer zaprl svoj debi, ampak sem naredil vsaj dobro delo.. Gremo po vrsti.

Delal se je namreč spot v stilu Sin Cityja, ki je zame mimogrede masterwork. Ko mi je omenil med vrsticami, da mi bo dodelil še stransko vlogo pa sem res razmišljal, če bi sploh zašel tja.. Neke želje nastopanja pred kamero oz objektivi nimam (raje sem zadaj), čeprav pa sem potiho celo kolebal. Nina, ki je mimogrede najboljša pička na slovenski sceni (ne, ne pljuvam si kot Saška Lendero s to izjavo v obraz), pa Okorn s sijajno idejo za spot, zakaj pa ne?

Za negativca nisem potreboval dosti oklevanja. Prelet po gsm-ju (hja, malokdo v imeniku ni negativec) in takojšen stop na Žiki. Žika ima obraz, ki je spotu pisan na kožo. Pa tudi v Članu pričakujem, da mu bo Okorn namenil nekaj minutk. Maska mu niti ni bila potrebna, saj je igral sebe. Človek ima namreč Hollywoodski obraz za killerje! Mitja v prihodnje mi boš res moral prepustiti Casting (vem, da boš bral ta prispevek, zato ti tega več ne bom namigoval).

Torej, snemanje v starem Rogu na minusu, ki je trajalo dva delovna dneva. Pa punce napol nage. Upam, da pljučnice ni bilo, ki pa jo je fasal pred dnevi kolega Tančič. Kroki, daj pozdravi se! Res nam ni bilo lahko. Jeger je brž pošel. Fotografije so iz prvega dne, za uradne pa bo potrebno počakati na Vinška, čeprav je s svojim Nikondžijem tam motovilil tudi Had. Tenks, za fotke. Mojega je večinoma vihtel Hat (sam sem naredil izjemno malo fotografij - skoraj nič), s katerim sva na snemanje tudi prišla skupaj in se je prefinjeno umaknil vlogi za katero sem ga potiho vzel s seboj (oz on mene). Omenil sem mu, da bova delala reportažo s snemanja, kar na koncu tudi sva

Aja, še ena ironija. V času kadilske prohibicije pri nas oz protikadilskega zakona se bo treba začeti učiti kaditi. Posebej hitroprstno prižiganje in umirjeno puhanje v slogu Humphreya Bogarta. Ni tako zelo lahko kot se zdi na prvi pogled. Posebej, če v življenju še nisi pokadil cele cigarete. Sam sem jih na snemanju prižgal 10? Več? (Had zagotovo pozna odgovor). Tudi Žika, ki ga puha več let, kot pa štejem jaz pomladi, ni briljiral, pa je doktor nikotina. Sicer pa sta imela fantastične maske še povratnik na glasbeno sceno Dadi Daz (stari, upam da si prišel v Banjaluko) in Buco, ki sta se še najbolj načakala od vseh prisotnih na svojo minutažo. Je pa bilo v maski kar pestro. Sprva naglica - kasneje pa čisti odklop. Še Žika je ostal do konca, čeprav sva se sprva dogovorila za največ le štiri ure. Galerija je pokala od norenja. Vanjo je zavil celo Knez iz Laibacha. Aja, na ICS-ju (tenx Mitja) so vsi delali diskreten ovinek mimo - bil sem namreč še vedno Scarface.

Se že veselim na televizijsko predvajanje Momenta. Še bolj pa Making ofa..

 Galerija fotografij tukaj (klik)