Šourock 2007 je v zagonu. Kontest, kjer zmagovalec dobi morebitnih pet minut slave pod podalpskim soncem. Vendar zmagovalci tega kontesta ne poberejo kaj prida smetane na slovenski estradni sceni. Bendi, kateri so zmagovali so ali propadli (Crash) ali zanje sploh nikoli ne slišimo (Žurdov) ali pa je kriv sam izbor oz zvrst. O slednjem presodite sami. V glavnem:

Lansko leto so bili moji favoriti Hushevci, ki so pred konkurenco prednjačili z avtorsko glasbo in izpeljanim nastopom ter fenomenalnim vokalom. Premagal jih je nek lokalni ptujski bend s priredbami že v predtekmovanju. Hushe lahko danes edine izmed teh gledamo na vseh slovenskih teve postajah v videospotu “Magneti”. Zmagovalcev Superlizo ni nikjer. Po Lampijončkih so poniknili v pozabo.

Prvi predizbor v 2007 je dal podoben rezultat. Nastopili so Hrošči, Iraxana, Little Ann, Carpe Diem, ter absolutno prvi favoriti in edini, ki so Štuk dvignili na noge - šmrkavi metalci Voice of Violence. Z avtorsko glasbo in najbolje izpeljanim nastopom, ter dovršeno in v nulo izpiljeno izvedbo. Brez napak. Brez letenj mimo. Ne glede na to, da so oder dobesedno podrli (ne verjamem, da ga je še kdo v vsej zgodovini Štuka?), so igrali dalje, kot da se ni nič zgodilo. Stara pesem - spet jih je potolkel nek pop bend s slabo izvedenimi priredbami (kitarske solaže niso bile niti približno omembe vredne, smelo so si izbrali Slashev opus), dasiravno so vsi v najboljši koncertni dvorani na štajerskem vedeli, da nezasluženo. Poleg Voiceov velja omeniti še dovršen nastop skupine Carpe Diem, ki je tudi po mnenju publike spadala v ožji krog zmagovalcev.

Jebiga. Na rock kontestih metal ne zmaguje, ampak zakaj pa zmaga pop in zakaj se ne podpira avtorskih skladb? Če zmaga nekdo s priredbami bi morale biti odigrano na nivoju izvirnika ali vsaj bolje ne pa kot v zakotnih štalah naše Kure, kajne? Tudi same priredbe ne bi smele dosti odstopati od zvrsti avtorskih skladb. Hrošči imajo dober vokal, vse ostalo pa ni omembe vredno. Še najmanj pa samo ime. Dobro, ekipa je v intervjuju jasno priznala, da so o zmagi sanjali. Hja, in sanje so postale resničnost..

Drugi predizbor nam je postregel s kvalitetnejšo ponudbo. Na odru so se znašli The Vibes, Peppermint, Ion, Uroš the Planinc group in Šnorkl bend. Žirija je dolgo zasedala, saj je imela težko delo. Na koncu so se vendarle odločili za Vibese, ki so pred časom tvorili glavnino enega najbolj perspektivnih, in kasneje »tragično preminulega«, benda Maribora Starlight Express. Fantastično se je na odru odrezal vase prepričan Uroš Planinc s svojim bendom, ki je konkurenci dal lekcijo igranja kitare. Vendar, Šourock ni kitarijada, fant pa bo v kratkem moral razmišljati o vokalu, saj je kljub dovršeni in glede na samo konkurenco najkvalitetnejši izvedbi, ravno na tem področju najbolj šibak. Avtorsko se pa tudi ni najbolje odrezal, saj je poleg že slišanih preigraval več ali manj stari dobri Rock n Roll.

Uroš the Planinc group

Šourock potencial vsekakor ima. Ob poplavi izumetničenega kiča, se tudi v Sloveniji postopoma vračamo nazaj h koreninam. Starem dobrem Rock n Rollu. Jasno je, da instant bendi, ki so v zadnjih letih pri nas tvorili del kvazi estradne scene, se na le-tej niso morali obdržati. Logika pravi, da je potrebno najprej osvojiti vas, šele potem lahko greš v mesto in morebiti kam dalje. Nemogoče je čez noč ustvariti zvezdo na dolgi rok, če le-ta nima podlage. Tudi boom bendi iz MTV-ja imajo za seboj najmanj tri studijske plošče in nekajletno koncertiranje po takšnih in drugačnih kurnikih.

The Vibes

Pametno bi bilo, da bi organizatorji v nadaljnje razmišljali o agresivnejši promociji le-tega festivala po vsej Sloveniji ala “Šourock v vsako šolo!” Bendov, ki ustvarjajo po garažah je polno. Še več je takih, ki demo posnetkov nimajo, pa je morda ravno med njimi skrita nova Siddharta. Šourock brez nepotrebne kuhinje bi lahko tako bil odskočna deska mnogim, saj ima vse predispozicije, da dobrim in kvalitetnim odpre vrata v krut svet umazanih medijskih igric in glasbene scene.

Tretji predizbor bo na sporedu drugega aprila.

Šank rock so zagotovo eden najbolj kvalitetnih bendov pri nas, zato je vsakršno razčlenjevanje, mozganje in pametovanje o njihovi glasbi brezpredmetno.

Matjaž Jelen

Roki Petkovič in Cveto Polak

Včeraj so prišli malo rokat v Maribor, toliko žensk na enem kupu na Štuk ni privabil v zadnjem času verjetno nihče, in predstavit štirinajsti plošček (Senca sebe) v njihovi petindvajset-letnici na sceni. Softejše zvoke so ob prihodu Rokija Petkoviča (avtorja večine sklad) zamenjali s tršimi, ki so bili s strani publike izvrstno sprejeti, prav tako pa posledično s tem tudi založbo. Vkolikor si pa omislite še plošček v originalu, pa se lahko potegujete za limitirano edicijo Ibaneza (več). Mimogrede je za forplay pametno poslušati komade kar iz weba, saj so objavljeni on-line.

Punce so se najbolj raznežile na “Hvala za vse”, “Pravljico” in “Ker te ljubim”, fante pa sem na koncu zvlekel na wc (povezava z mojim sekretom je zgolj naključje), da so mi malo pozirali z novo plato v ustih (Matjaž Jelen). Priznati je treba, da so res pravi manekeni, kaj?

Aleš Uranjek, Davor Klarič, Matjaž Jelen, Cveto Polak, Roki Petkovič in oboževalki (klik za povečavo)

Šank Rock in nova plata “Senca sebe” (klik za povečavo)

Predskupina so bili I.C.E. z energično, poskakajočo se vokalistko.

I.C.E.

Šourock 2007 je v zagonu. Kontest, kjer zmagovalec dobi morebitnih pet minut slave pod podalpskim soncem. Vendar zmagovalci tega kontesta ne pobirejo kaj prida smetane na slovenski estradni sceni. Bendi, kateri so zmagovali so ali propadli (Crash) ali zanje sploh nikoli ne slišimo (Žurdov). Ali pa je kriv izbor ali zvrst presodite sami. V glavnem:

Lansko leto so bili moji favoriti Hushevci, ki so pred konkurenco prednjačili z avtorsko glasbo in izpeljanim nastopom ter fenomenalnim vokalom. Premagal jih je nek lokalni ptujski bend s priredbami že v predtekmovanju. Hushe lahko danes edine izmed teh gledamo na vseh slovenskih teve postajah v videospotu “Magneti”. Zmagovalcev Superlizo ni nikjer. Po Lampijončkih so poniknili v pozabo.

Včerajšnji (prvi) predizbor v 2007 je dal podoben rezultat. Nastopili so Hrošči, Iraxana, Little Ann, Carpe Diem, ter absolutno prvi favoriti in edini, ki so Štuk včeraj dvignili na noge - šmrkavi metalci  Voice of Violence. Z avtorsko glasbo (slišna na linku) in najbolje izpeljanim nastopom, ter dovršeno in v nulo izpiljeno izvedbo. Brez napak. Brez letenj mimo. 

Zmagovalka prvega predizbora 2007

Ne glede na to, da so oder dobesedno podrli (ne verjamem, da ga je še kdo v vsej zgodovini Štuka?), so igrali dalje, kot da se ni nič zgodilo. Stara pesem - spet jih je potolkel nek pop bend s slabo izvedenimi priredbami (kitarske solaže niso bile niti približno omembe vredne, smelo so si izbrali Slashev opus), dasiravno so vsi v najboljši koncertni dvorani na štajerskem včeraj vedeli, da nezasluženo.

Jebiga. Na rock kontestih metal ne zmaguje, ampak zakaj pa zmaga pop in zakaj se ne podpira avtorskih skladb? Če zmaga nekdo s priredbami bi morale biti odigrano na nivoju izvirnika ali vsaj bolje ne pa kot v zakotnih štalah naše Kure, kajne?

Več fotografij - KLIK

Voice of Violence, nesojeni zmagovalci

Ravno prebiram Sonjo o včerajšnjem koncertu Cece v Gospodarcu. Imel sem občutek, da bo spisala kaj omembe vrednega, pa ni. Torej, pogled še iz mojega zornega objektiva:

Red Sonja s sestro

Dodatni koncert, ki je bil prav tako dobro obiskan kot tisti razprodani (današnji) se mi je v spomin zasidral kot eden slabše organiziranih. Ker sem prebrodil res veliko koncertnih dogodkov, sem dobi(va)l občutek, kot da se nekdo šali z nami (sedmo silo). Sprva tiste “Lipa” gneče okoli glavnega vhoda, ki je množico navdušencev selila tudi na bližnje cestišče (ni mi jasno zakaj policija ob takih dogodkih v sodelovanju z organizatorjem teh zakotnih uličic ne zapre?), kjer so se pred očmi mož (in žensk) postave kurčili debili z na-lizing-kupljenimi vozili s svojimi večkratnimi obhodi krepko čez omejitvijo 50km/h. Misel, da bi omenjeni kurčeviči lahko koga povozili ob svojem nabacivanju mi raje ne pade na pamet.  Da pa je sodu izbilo dno, pa še kasnejše ignoriranje s strani varnostnikov, ki so “le delali svoje delo”, ko so nas postavili v nek jeben koridor, od koder ni mogoče narediti ničesar še manj pa dobre koncertne fotke (vkolikor s sabo ne vzameš lestve in fuzbalskega objektiva). Ves čas pa smo morali prostor sproščati ”pomembnežem”, ki so hodili mimo. Huh.. Nekateri fotografi v samoklicani VIP sprva nismo smeli, dasiravno je bil naš glavni cilj družabna kronika, kjer s težkim srcem pofotkaš pač nastavljače, ki se tam nahajajo, ki itak že žarijo ob preletu objektiva. Da ne omenjam večine, ki te na kolenih prosi, da jih nabliskaš. Je pojavljanje v rumenjaku res tak življenjski presežek?

Luka & Miro preverjata svoje delo..

No, kasneje so nam ob nenehnem gnjavatorstvu le ugodili in so nas spustili, da smo delo pravili kot je treba. Čeprav smo bili že namenjeni domov.

..medtem ko Jani “požarportira”..

..pa ima Denis čisto Vest

O varnosti - to, da ob Ceci na odru stojita dva varnostnika (na vsaki strani) se mi zdi dokaj smešno, saj tiste male Cecke v prvih vrstah niso ničkaj napadalne. O drugih, pa ne bi izgubljal besed, saj njihovo delo meji že na čisti amaterizem. Ko se spomim samo tisti padec (spodrs) ob izhodu iz limuzine gazde te omenjene varnostne službe ob prvem obisku Ražnatovićeve vdove pri nas mi gre na bruhanje. Ampak kaj češ, danes je lahko v Sloveniji že vsakdo varnostnik, ki ima 5 minut časa. Višina in gorilska postava pa tudi ne dajeta zagotovila, da je nekdo hudo dober. Stavim vse svoje imetje, da ljudje, ki jih poznam lahko te varnostnike spravijo v res neugoden / posmehljiv položaj. Tisti bes, ki so ga prenašali na nekatero sedmo silo v začetkih koncerta se mi je zdel povsem mimo logike. Zakaj na koncert spustiš fotografa, če pa ne sme fotografirati? Zakaj na dogodek/prireditev spustiš sedmo silo, če pa mu delo otežiš do amena? ”Vipovci” so nas sami cukali za rokav za poziranje..

Ceca fan klub

Tina & Mitja

Koncert - Nič posebnega. Ceca je res profesionalka, vendar že dolgo ne prepeva iz srce drugje kot v Beogradu in na Dunaju, kjer je njen dom. Na odru se poleg nje znajde kopica dobrih muzičarjev, vendar imensko nihče ne izstopa bolj kot Nenad Gajin - Goce. Nekdanji kitarist Dr. Karajlića in Emira Nemanje Kusturice, občasno pa se v Kuro vrača tudi z Joksimovićem. Milija, avtorja vseh skladb, tokrat na odru ni bilo. Ceca je začela in končala z “Lepi grome moj”, z zadnjega ploščka. Tudi sicer pa je v triurnem koncertu (23.30 - 2.20) z eno vmestno pavzo, kjer je svojo haiti preobleko zamenjala in prekrila svoje silikone z belim kostimčkom v venček svojih uspešnic zavila tiste najboljše. Občasno je utrujala tudi s tistimi najbolj psihodeličnimi, vendar mimo “Zajdi, zajdi” in “Djurdjevdan” ni mogla. Drži, nismo pričakovali več, manj ša tudi ne. Okorn mi je ob izhodu dejal “Brez kurca je to, vse!” Upam, da bo današnji koncert vsaj pol toliko dober kot včerajšnji, ki roko na srce ni odzvenel dobro še manj bil presežek. Opazka - oder bistveno previsok, lučke pa precej moteče. Predvsem tista bela “backlight” svetloba, ki je značilna za Štukovce.

VIP - nevem s čim si eni prislužijo ta naziv, četudi si je mogoče karto za ta prostor kupiti. Dovolj sem o njih povedal že v drugem paragrafu.

Ceca

Nenad

Ceca z okolivratnim suvenirjem prvih linij

Željni pozornosti: Špela & Alma

Konja na konja

Več fotografij - KLIK

“Amsterdam” je Šo-Mijev masterpiece, ki trga gate. Posebej, če je odigran v živo ob improvizacijah na costum Gibsonu Vidoje Božinovića Džindžerja. Hja, kdor me pozna, ve da je Riblja čorba eden mojih naj bendov zarolanih v mjuzik plejerju. Med iskanjem fotk, sem na enem starem devedeju našel posnetke iz drugega koncerta v Tivoliju. Ni nas bilo dosti, ampak to niti ni igralo nobene vloge. Odšpilano je bilo perfektno.

Video posnet z Minolto Dimage xt, na distanci, zaradi boljšega zvoka.

O koncertu sem takrat za Rockonnet zapisal:

Ljubljana, Hala Tivoli - 6. maj 2004. Predskupini: Carina in Van Gogh.

Pravijo, da te napake rade tepejo in to vsekakor velja za Boro Čorbo. Še posebej pa te napake tepejo, če razburiš »Janeze«. Slovenci pač ne poznamo milosti. Še manj se smejimo na svoj račun. Jebiga Boro, to bi pa lahko ja vedel.

Drži. Ne pozabljamo. Tako je Boro in »ratnike« dočakalo dobrih 1000 ljudi v Tivoliju. »Bečki konjušari« so se za vedno zasidrali v nas. Ni pomagalo opravičilo, da se mu je to takrat na Prevaljah zareklo in da ne more zaradi posameznikov soditi celega naroda. Kljub temu, da se sindrom »konjušarji« dobro kaže v politiki v zadnjem obdobju, pa je dobro včasih držati jezik za zobmi.

Bora Čorba (Riblja čorba) tipično

Kljub temu pa je koncert imel poseben naboj. Čorba pač ni en kmečki bend, čeprav njen frontman še kako spominja na kakega vaškega pijanca. Dobro, tudi marketing je pešal, čeprav je četica iz Splita na naše vprašanje »Kje ste izvedeli za koncert?« v enem dihu dejala »Kanal A!«.

Spromovirali so zadnji album »Ovde«, pa hite iz zadnjih dveh »Nojeve barke« in »Pišanja uz vetar«. Glede na to, da Čorba ravno ni nagrada pri radijskih urednikih, pa ni bilo pesmi, katere množica ne bi obvladala. Posebej to velja omeniti pri zadnjih, novih. Bora kot Bora je seveda spet stresel nekaj vročih na tuj račun, in drobec na svojega, da je bil volk sit in koza cela. Program čorbinim fenom že »dosadan«, je bil izpiljen, zabaven.

Ko so prišle na vrsto stare »one prave, one naše«, pa itak ni treba posebej predstavljati, zakaj je bila Čorba v Jugi No.1, Boro Majstore pa eden, edini in največji..

Avtogramiranje za vrstnice

Miša Aleksić je posebej za nas povedal, da kljub poplavam piratiki na ozemlju bivše države, uspejo prodati tudi čez 20 000 primerkov originalnih plošč. Vsevedni »stavoljub« Bora, svetovalec ministra za kulturo v SiCG, pa recimo na naše veliko začudenje ne pozna problematike izbrisanih pri nas !?!