Dnevnik se res gre parado smeha. Posebej s temi poslovenjenimi naslovi filmov.

Lepa Brena, Hajde da se volimo #2

In še njen spot, ki je marsikomu dvignil potenco..

Lepa Brena - Robinja

Pa United, brez slovenskega vokalista, a s podnapisi

Lepa Brena, Vlado Kalember, Alen Islamović & Danijel - Jugoslovenka

Cold Case rola POP med tednom po polnoči. Spomnim se, da sem nekatere dele že gledal na nemških kanalih, vendar sem se na pop čez polnoč čisto zalepil. Jerry Bruckheimer pač zna delati serijale, četudi s “Parents Advisory” tematiko. Hja, in sedaj sem padel že tako zelo not, da sem si dal priskrbeti prihajajoče sezone, ki bodo k nam zašle precej pozno..

P.S.

Cold Case mi je veliko boljši od CSI-jev.

Hja, moram priznati, da me je včerajšnja novica o partizanski bolnici Franji kar prizadela. Ne toliko zaradi polpretekle zgodovine s katero se mora naš kulturni evropski spomenik ukvarjati (desnica ne najde posluha zanjo), temveč iz razloga, da jo je dobesedno odplaknilo.

Pred kratkim (točno dva meseca je od tega) sem se po nekaj letih vrnil tja. Mimogrede. Nenačrtovano. In posnel krajši prispevek. Za vse izrečene psovke se že vnaprej opravičujem. Tisto o dedku, ki je bil na napačni strani, pa je tudi šala.

Tribute to Franja 2007

Multikina. Trend, ki se je pri nas razpasel šele po mileniju in je poleg slikosukaške dvorane nujno moral vsebovati tudi bovling. Tako smo v Podalpju postali ZDA iz leta 1960, po tamalem.

Kolosej v Mariboru

Bovlal še nisem in me niti ne vleče. Posebej ker si moraš obuti tiste ponošene bovling čevlje, iz katerih ti glivice kar mežikajo v pozdrav. Je pa zelo interesantno, da vsaj mariborski Kolosej (in Planet Tuš) ne ponuja(ta) ničesar resnično novega. Poleg kina in kafičev, pa seveda bovlinga, ni v ostali ponudbi ničesar omembe vrednega. Biljardi so po moje tudi že davno passe. Čudim se, da ni kje sobe za fliper, ročni nogomet in one Sega-mega neokretne 8-bitne (2d) igrice iz konca 80ih, kjer se je nažigal kung-fu.

Kino

Kino je kul. Ogled filma v kinu mi je bilo vedno bolj fajnsko kot pa doma iz VHS-ja ali torrentskih ripov. Zvok, ambient in veliko platno. Film je lahko čisti zmazek, pa je še vedno gledljiv. Jah, kino pač ima tisto, kar teve nikoli ne bo imel. Vendar v zadnjem času izredno malo zaidem sem. Gneč, ki sem jih bil vajen kot abonent v srednji šoli pa več ni opaziti, saj dvorane navadno niso več zabasane.

Kokakola in kokice. Standard.

Najmotečnejši so osebki, ki prihajajo v kino sproščat svoje manjvrednostne komplekse in ob vsaki sceni dežujejo s svojimi nevmestnimi komentarji (podobno je samo še na fuzbal tekmah). Okej, če se kader pospremi s kako dobro foro še požreš, ampak eni res ne znajo (od)nehati..

Izredno moteč faktor v dvorani so poleg zgoraj omenjenih še stoli. Kljub temu, da so xpand inside, pa bi si projektant zaslužil resno zaušnico. Problem osebam moje višine povzročata (vsaj) hrbtenica in noge. Že res, da so udobnejši od tistih v Partizanu ali Udarniku, vendar so še nekaj svetlobnih let, da bi se na koncu vstal prerojen. Paralelko nekako lahko potegnemo z avtobusi nekdanjega Certusa, ki imajo plastične stole, kjer ti kolena tako zelo obrabi, da bi na koncu, ob bolj frekventnem obisku kina, potreboval operacijo miniskusev. Ali projektanti res ne vedo, da smo ljudje v povprečju višji kot v obdobjih prej?

Po kaki dobri uri se izgovorim na rek “najprej zdravje pol kultura”, ki me zaščiti pred bontonom in prav užitek je noge sprostiti (beri: vreči) čez stol pred teboj. Namig: Stojalo za kokice/pijačo bi lahko bilo oblazinjeno, da te v peto ne bi (po dveh urah) zaribalo.

Ljudje smo svinje

Pravijo, da je človek največja svinja in to se kaže tudi v kinu. Nisem še opazil junaka, ki bi svinjak, ki ga je pustil za sabo počistil. Kokic na tleh ostane skoraj za eno malo porcijo, poleg njih pa še razlita kokakola, da se nanjo lahko zalepiš. Bok ne daj, da kdo (na predstavi pred tvojo) obeduje še kaj mehiškega, ker se hitro lahko nasediš na katero izmed pekočih omak obrisano v stol. Manjka samo še, da si kdo pred tabo prižge cigareto (na predstavi Tu Pa Tam, so mladci v zadnji vrsti kadili marihuano).

Vodstvo in distributerji

Samo osebje se tudi pretirano ne potrudi za svoje stranke. Dvorane po moje čistijo ob praznikih, študentke pa se mulijo, kot da so tam pod prisilo.  Od vodstva in distributerjev bi pričakoval malo več zagnanosti za obiskovalce. Pa seveda ekonomske žilice. Nisem še zasledil, da bi kak film pospremili z artiklovjem le-tega. Recimo Simpsone. Pričakoval bi najmanj prodajo majic, kompleta katere izmed sezon na DVD-ju in kakopak lutke glavnih junakov s katerimi bi se lahko obiskovalci pofotografirali. Nič. Na koncu pa se čudijo, da je na tretjem predvajanju dvorana povsem prazna.

Grindhouse je muvi paketič, pri katerem sem prvič v življenju videl množično zapuščanje “predstave” v slovenskih kinematografih.

Režija: Quentin Tarantino & Robert Rodriguez

Death Proof 

Režija, kadri, fotografija in scene, ter zvočni efekti so me povsem presunili. Manj krvavenje glavnega moškega lika - Kaskaderja Mikea. Eksperimentiranje in neobremenjenost pred producenti so nam pokazali, da se tudi v Hollywoodu da narediti izredno dober low-budget film. Tarantino me je zadel. Najprej z barvo fotografije, nadaljeval s fantastičnim zaletavanjem in razbijanjem Rose McGowan (v vlogi Pam), kasneje pa še s fenomenalnim avtomobilskim trkom in posledičnim sesekljanjem ženskega, na trenutke že tečnega, buketića. Death Proof je “Girl Power” filmčič, ki zabluzi z ženskimi dialogi, katere prekinejo fenomenalne scene -bum, tresk, pam- in kadri za moško populacijo. Da je volk sit in koza cela, pa je zaključek filma spet (provizorično) pisan na kožo ženski populaciji, ki dobi vsaj za trenutek občutek, da se je feministika vrnila na velika platna. Kurt Russel jih res že dolgo ni takole dobil po pički istočasno pa fasal opazko, da ima malega.

In the death car we’re alive!

 [Več kasneje..]

Ocena: 10/10

Ko sem Anthonyja Hopkinsa prvič videl v Jagenčkih sem dobil občutek, da je on pravzaprav dr. Hannibal Lecter. Oziroma, da je Hannibal Lecter Anthony Hopkins. Hladen, prefinjen in pretkan koljač s stilom, kateremu se tlak krvi in pulz srca nikoli ne povzdigne. Povrh vsega pa še nadpovprečno razgledan. Hja, in ravno tak je tudi v Zlomu (Fracture).

Režija: Gregory Hoblit

“Ustrelil sem ženo, na tebi tožilček pa je, da dokažeš!” pravi podnaslov. Že dolgo nismo imeli prilike pogledati neke hollywoodske produkcije, ki bi nam storilca podala že takoj na začetku in se skozi ves film (po)igra(va)la z nami. Hja, pobarajte Bruckheimerja kaj se danes prodaja! Forenzika. Televizijski kanali so polni njegovih forenzičnih različič, ko po srečelovsko tudi gledalci nekako sodelujemo (na svoj način) in iščemo poti s svojimi junaki do končne rešitve. No, v Zlomu je vse kristalno jasno. Vendar se zgodba (ne)pričakovano zaplete. Hopkins oz. Lecter oz. Crawford ni nek neizkušen polpismen crnjo, ki bi se ga dalo tako zlahka ujeti. Ujame pa se smrkavi, novopečeni tožilec Willy Beachum (Ryan Gosling).

Ostareli in spolno že odpisani deloholik Ted Crawford zaloti svojo mlado fukiš ženo Jennifer (Embeth Davidtz) pri prešuštvu z lokalnim detektivom Robom Nunallyjem (Billy Burke). Kaj pa je še boljšega kot sladko maščevanje? Ne smemo izključiti bistva, da je bogataški znanstvenik v letih pred “Matildo” in da so moški v tej dobi še posebej občutljivi na.. spolno življenje. Žena se do ušes zaljubljenemu detektivu predstavlja kot Mrs. Smith in je v njegovih očeh Boginja. Ni čudno, da je ubožec pri tem povsem nerazsoden, tako da o njej, ne pozabimo da je detektiv, sploh ne raziskuje. In ironija? Ravno on je tisti, ki se znajde (nevede) na mestu zločina, aretira Ceawforda in od njega celo dobi priznanje. Juho dodatno začini še nad primerom nezainteresiran tožilec, strelnega orožja nikoli ne najdejo in Dr. Lecter se spet znajde na prostosti. 

Hja, a zgodbe še vedno ni konec. “Lecter” kot Lecter se raje kot s svojimi žrtvami igra s tistimi, ki ga raziskujejo. Tudi ta film ni izjema in tudi smrkavi in povzpetniški Beachum je trmast kot smrkava pospetniška Clarice Starling v Hannibalu. Ampak, a mu ga bo uspelo dokončno spraviti za rešetke ali pa mu bo ušel kot Fosterjevi in Moorejevi skupaj?

Ocena: 7/10