Simpsonovi so ena mojih naj serij. Ob gledanju celovečerca sem mimogrede naletel na njihov Simpsonize Me portal. No, in to bi naj po aplaudiranju fotke bila moja malenkost:

Bi pasal v Springfield kot popestritev kaj? :) Če ne druga v Moejev kafič.

V zadnjem post-osamosvojitvenem času se kar često dogaja, da se hišni ljubljenčki vseh mogočih “živali-ljubcev” znajdejo tam kjer je najmanj potrebno. Daleč stran od svojih lastnikov. Razlogov je več, najpogostejši pa zavržba. V tem tekočem letu so se na moji hišni številki znašle kar tri potepuške mačke, ki so jih sosedje že ”posvojili”. Hja, ko ji daš enkrat hrano - ni več poti nazaj. Nikakor niso “zašle”, kot bi si kdo narobe domišljal, temveč so jih njihovi lastniki kar zabrisali iz avta, da so ubožice v tem krutem svetu bile prepuščene same sebi..

Ne razumem staršev, ki svojim smrkavcem kupujejo živali, kot da so te del Matelove ponudbe, ki se jih po 14ih dneh itak zavrže in nanje pozabi. 

Ne razumem lastnikov živali, ki zanje ne skrbijo kot dobroverni lastniki.

Ne razumem lastnikov živali, ki s fekalijami le-teh onesnažujejo tujo lastnino.

Ne razumem lastnikov, ki brez vesti zavržejo žival kot poslednje govno.

Ne razumem zakonodaje, ki dopušča nakup živali prav vsakemu, ki ima 5 minut časa.

Ne razumem zakonodaje, ki ne kaznuje “živali-ljubcev”.

Morda bi bilo drugače, če bi vsak mladič bil zabeležen v registru. Morda bi bilo drugače, če bi se kršitelje visoko kaznovalo. Morda bi bilo drugače, če bi obstaja služba (kot ona iz Animal Planeta - Animal Police), ki bi se ukvarjala s kazenskimi pregoni slabovernih lastnikov.

Jah, bodite drugačni od zgoraj omenjenih.

Tribute to Gina je nastal v torek, ko smo mlado Gino Wild (ime je dobila po znani nemški igralki) po dveh dneh posvojitve odpeljali v zrkovški azil. Njena zgodba sovpada v prvi paragraf tega zapisa, le da se je zatekla k JB-ju.

Tribute to Gina (Wild) 

Glasba: Jane Birkin / Serge Gainsbourg - Je’taime (moi non plus); Metallica - Tuesday’s Gone

Tribute to Gina

Danes sem si na spletu pogledal oddajo Svet. Ne bi je, če je ne bi reklamirali več ali manj po vseh večjih medijih. Menda so jo pred časom refreshali. Poleg Potrča je dobila tudi novo voditeljico. Gledam, gledam in se zamislim.. Nisem tega že nekje videl? Deja Vu?!

Podlaga v špici in začetek.. Ni to Jonas in Vest? Potem se še malo poigram, se spomnim, da je tudi Vest dobila pred kratkim novo voditeljico (Katja Lenart), še prej voditelja (Jure Godler). Anagram besede Vest je Svet..

Primerjam še enkrat prvo slabo mintuko obeh oddaj: Vest in Svet. Kaj pa vem? ;)

Te dni je v kinih štartalo še eno nadaljevanje. Jap, Hollywood je očitno ostal brez idej, saj prodaja le še rimejke in nadaljevanja nadaljevanj. Ziheraštvo pač. Nič več presenečenj. Po šestih letih so ponovno oživeli Rush Hour 3. Tokrat se odvija v Evropi. Parizu. Na Eifflovem stolpu. Ampak brez kitajskih triad ne gre. Hja, kaj bi sicer Jackie Chan počel tu? Kitajci za druga, kot za prodajanje sushija ali premikanje vozičkov v supermarketih tako niso uporabni. Chris Tucker med filmoma ni posnel prav ničesar!?! Pravi, da je svoj čas posvečal Stand-upu. Seveda. Njegova filmografija ni ničkaj pestra, zato je nujno potreboval nekaj s čimer se lahko ponovno pokaže, dokler ga dokončno ne pozabimo. V bistvu so to njegovi trije edini celovečerci od leta 1998-2006. 

Režija: Brett Ratner

In kaj pravijo številke? Prvi vikend 50 mio ameriških zelencev, kar se sliši izjemno, vendar še vedno premalo obetajoče. Vsaj za lika, ki bi morala pred velika platna privabljati vse in še več in za film, ki je dosegel glede na budget res izjemen uspeh. Kaj pa je manj preverljivega kot to, da med čudaške Francoze postaviš dva še bolj čudna sapojemajoča norca? Kitajca, ki maha hitreje kot govori in Afro-američana, katerega že govoričenje težko dohajamo? Ob tem pa še obilo smešnic in pretepačin (ter stuntov) režiranih izpod rok Chana?! Ob njiju pa še 236 cm visokega in 170 kg težkega kolosa Sun Ming Minga, ki je svojo srečo resda našel v Kaliforniji, vendar ne pri Jezernikih, kateri so ga leta 2005 kupili na draftu. Chan je Evrope že vajen, saj je snemal tudi že pri nas (Postojnska jama, Predjamski grad) Armour of God. Ste vedeli? Manj pa je vajen Hollywooda, ki ga je začel osvajati šele zdajle. V novem mileniju. Doma je itak car številka ena in je edina prava povezava med Hollywoodom in Hong Kongom. Če pa vmes pobere še kaj iz Evrope (beri: ravno zato Pariz), pa je to čista smetana na torto. Vendar statistični podatki pravijo, da predhodnikov RH3 zagotovo ne bo prehitel.

Ker pa se prava trilogija na koncu zmeraj vrne k izvirniku se v filmu ponovno pojavi kitajski ambasador Han (Tzi Ma) in problemi okoli njega. No, da bi se o filmu sto procentno govorilo, so ustvarjalci pred kamere postavili kot francoskega detektiva tudi kontraverznega režiserja Romana Polanskega, prijatelja pokojnega hongkonškega kung-fu zvezdnika Bruce Leeja. Ja, tisti Polanski za katerim je v ZDA razpisana tiralica, saj bi naj v sedemdesetih posilil 13 letno deklico. Ja tisti Roman Polanski, kateremu je okrutni Charles Manson s svojo tolpo leta 1969 brutalno zaklal ženo, enega največjih igralskih talentov Sharon Tate. Na dan argentinske premiere in dan pred ameriško (9. avgust) je minilo natanko 38 let od umora le-te.

Napovedniki in promocije filma: (klik).

Sem še bistveno nov v “filmanju”, vendar naglo napredujem. Doslej sem multiprakticiral s Sony Vegas studijem, vendar opažam, da ima kar precej pomanjkljivosti brez katerih moji kratkomontažci ne zmorejo.

Obstaja kaj boljšega, kar bi mi vzelo sapo, kot da pred menoj stoji Gina Wild v svojih najboljših letih? No, da bi se v trenutku lahko počutil kot George Lucas, Andy Wachowski oz Frank Miller in Robert Rodriguez ob snemanju zadnjega Sin Cityja? Posebej me zanima “fotografiji slike”, pa seveda vsi mogoči plug-ini. Ne izključujem niti kombiniranja z različnim programovjem.

Na dan z besedo!

[Naj se trud komentarjev prihrani z dodatno opremo Maca in Winsov].

Idi Amin Dado sem spoznal skozi pesmi (Ljudi, Al Capone, Amin) Bore Djordjevića (Riblja čorba). Jasno, saj se nisem niti še rodil, ko je Dada že bruhal bes na svoje nasprotnike. Saj se nisem niti še rodil, ko je že zaključil svojo osemletno vladavino (1979). O njegovem delu in liku pa tudi zgodovina (v šoli) ne pove prav veliko.

Režija: Kevin Macdonald

Jep, tako Dado spoznavam šele danes. Štiri leta po njegovi smrti, več kot šestintrideset let po njegovi politični vstaji. Hja, ker me zanima. Ne toliko zaradi Whitakerjevega oskarja za naslovno vlogo, temveč zaradi dejstva, da diktatorski režimi in njihovi (idejni) vodje niso bili nikoli prav kaznovani.

Film je narejen po romanu novinarja Gilesa Fodena The Last King of Scotland iz leta 1998. Bazira pa na fiktivni zgodbi med leti Aminove diktature (1971-1979) v afriški državici Uganda in sicer bolj na življenjski zgodbi fiktivnega belopoltega škotskega fuka in zabave hotnega doktorja (James McAvoy), ki se v srčici afriške džungle znajde čisto po naključju (beži pred zateženim škotskim življenjem) in to ravno v času Aminovega prihoda na oblast. Menda se je Amin, ki je svojo kariero začel na dnu, kot britanski vojak in je svojim sinovom dajal britanska imena, zelo rad obdajal z “belopoltimi opicami”, še raje pa se je šalil na račun Anglije in kraljice. Britancev ni maral, rad pa je imel Škote (?!). Če ne bi bil Ugandec, bi si želel biti Škot. Ironično, življenji Garrigena in Amina se nonstop prepletata. Najprej mu Škot mobilizira roko (tako se spoznata); kasneje mu reši življenje (čudno, saj je Amin vedel, kdaj bo umrl, to je namreč sanjal); in ko končno (kot osebni zdravnik in najtesnejši sodelavec) spozna (šele po pokazanih fotografijah), da Idi Amin ni “Dedek Mraz” ali “Božiček” je že prepozno. Vmes mu oplodi še najlepšo izmed žena (poročene ženske so najbolj strastne!) Kay Amin (Kerry Washington), katera pa svoj davek na koncu krvavo plača sesekljana. V poduk vsem, ki dvomijo v predsednika.

Amin je v filmu predstavljen kot psihopat. Mah, kaj psihopat, prej kot norec. Ma kaki norec - bebček. Ja, Amin je v filmu popolni bebček, ki rad fuka, se zabava, pobija svoje nasprotnike in igra harmoniko. Obnaša se, kot da je priletel naravnost iz džungle. Pri vsem tem pa je še bolj žalostno to, da mu (je) civiliziran svet pri vzponu pomaga(l). Žalostno je to, da mu civiliziran svet, ki se je družil z njim na njegovih fukačinah, ni preprečil masakra več kot 300 000 ljudi. 37 500 na leto, 103 na dan. Žalostno je to, da mu civiliran svet ni nikoli sodil. Žalostno je to, da te “indijance” civiliziran svet še zmeraj podpira. Morda je edini izgovor civilizacje njegov nagovor ljudstvu: “Mogoče nosim uniformo generala, a po srcu sem preprost kot vi!” in nadaljuje: “Nisem si želel biti predsednik, ljudstvo je tako hotelo!”

Naziv Kralj Škotske si je Amin nadel sam. Zakaj, ni nikjer pojasnjeno.

Ocena: 7/10

P.S.

Pred ogledom filma se splača pogledati dokumentarec “General Idi Amin Dada: Autoportrait” iz leta 1974 z naslovnim junakom v glavni vlogi.