V Sladkem Vrhu je Zverova (SDS) sekretarka Dr. Alenka Šverc (N.Si) v družbi župana občine Šentilj Edvarda Čagrana (SDS), poslanca DZ Marijana Pojbiča (SDS) in v.d. ravnateljice Andreje Košti na OŠ Sladki Vrh otvorila novo-prenoveljeno OŠ Sladki Vrh. Mega-objekt, ki sta ga prišla blagosloviti kar dva župnika. Velški in šentiljski in.. jah, na koncu sta, na Dajanino nesrečo, blagoslovila tudi mene

Sveta voda po moji malenkosti..

Priznati je treba, da Sladki Vrh kljub veliki izolaciji občine dela izredno dobro. V zelo kratkem času so uspeli izgraditi povsem nov večnamenski objekt, ob njem pa še osnovno šolo, ki je narejena po najvišjih standardih. Prav zanimivo je, da se sladkogorčani še zmeraj niso odločili za svojo lastno pot, mimo Šentilja.

V imenu očeta in sina in svetega duha (Andreja Košti, Marijan Pojbič, Alenka Šverc in Edvard Čagran)

Kajenje na pripadajočem funkcionalnem zemljišču prostora, kjer se opravlja dejavnost vzgoje in izobraževanja 

ZAKON O OMEJEVANJU UPORABE TOBAČNIH IZDELKOV
16. člen
Prepovedano je kajenje v vseh zaprtih javnih in delovnih prostorih. Za zaprt javni ali delovni prostor se šteje prostor, ki ima streho in popolnoma zaprto več kot polovico površine pripadajočih sten. Kajenje je prepovedano tudi v prostorih, ki se po tem zakonu ne štejejo za zaprte prostore, če so del pripadajočih funkcionalnih zemljišč prostorov, kjer se opravlja dejavnost vzgoje in izobraževanja.Ne glede na prejšnji odstavek, je kajenje dovoljeno:
־ v posebej za kadilce določenih prostorih nastanitvenih obratov in drugih ponudnikih nočitev,
־ v domovih za ostarele in zaporih v prostorih, ki niso namenjeni skupni rabi, kadar v njih bivajo samo kadilci,
־ v posebej za kadilce določenih prostorih v psihiatričnih bolnišnicah in v posebej za kadilce določenih prostorih drugih izvajalcev zdravstvene obravnave duševnih bolnikov,
־ v kadilnicah.Kadilnice niso dovoljene v prostorih, kjer se opravlja zdravstvena in vzgojno-izobraževalna dejavnost.

Spoštovanje prepovedi kajenja so dolžni zagotoviti lastnik, najemnik ali upravitelj prostorov, kjer je kajenje prepovedano.

ZAKON O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O OMEJEVANJU UPORABE TOBAČNIH IZDELKOV (ZOUTI-C)11. členBesedilo 22. člena se spremeni tako, da se glasi:

“Z globo 125 eurov se kaznuje posameznik:
- če brezplačno ponuja tobačne izdelke na javnem mestu in v javnih prostorih (drugi odstavek 10. člena);
- če kadi v javnem ali delovnem prostoru, kjer je kajenje prepovedano (16. člen).”

O veronauku niti nimam nekega posebno izdelanega mnenja, razen tega, da če že v državnih institucijah izobraževanja, kot je OŠ, potem naj vsaj ne bo pristranski. Logično namreč je, da te o vseh verah ne morejo poučevati, ker vseh niti ne poznamo, še manj bi bili eksperti zanje. Nenazadnje pa - ali je danes v šolstvu pri teh perečih temah sploh kaj objektivnosti in nepristranskosti? Vzemimo primer zgodovine. Če te o le-tej poučuje partizansko, bok ne daj domobransko, dete. Kolega je poučevalo slednje. Mi verjamete, da so zmagovalci druge Svet. vojne pri njemu bili drugačni od mojih?

Cerkev Sv. Ilja 

No, v moji generaciji sem bil eden redkih, v razredu pa celo edini, ki k verouku ni hodil. Me pač starši niso vpisali. Sošolce sem tako sedem let poslušal kako jih župnik terorizira, pretepa in celo izsiljuje s podobicami. Vsa ta križev pot in trpenje polnih 7 let (!!!!!!!) za en kurčev Tomosov moped, ki itak ni vreden empra vrele vode?! Razumljivo, da sem tisti čas imel v grlu cmok, ko so vsi jahali svoje petbrzince, mimogrede, v mojem okolju je bila šablona pete brzine nekaj povsem vsakdanjega. Ampak ta cmok je bil le kratek čas, saj sem dokaj hitro dobil svojega prvega Intelovega P-133. Čudo od čuda, da vam povem! Napram Commodorejevi Amigi in še pred tem 64ki..

Kolegi so s tem prelomnim zakramentom (beri: birmo) svoje obiske v RKC-jevih institucijah zaključili. Upam si trditi, da pa do svojega tedanjega pastorja gojijo manjše spoštovanje kot jaz, ki sem ga v celem svojem življenju videl morda le 5x - v šentiljski cerkvi namreč še nisem bil. Me pa B5 kar redno pošilja v razne nadškofije. Sumim ga, da mi s tem želi vrniti zamujeno

Nekonstruktivni kritiki RKC-ja znajo povedati kar precej gorkih čez prosveto. Posebej pa čez pokristjanjevanje. Namreč otrok je po njihovem s tem zakramentom za vedno zaznamovan - cerkev beleži, nikoli izbriše - in v to prisiljen proti svoji volji. Čeprav po pravu to stoji na bolj trhlih temeljih, poleg tega pa, a nismo v jezik tudi prisiljeni? Koliko nas bi danes veliko raje govorilo čisto angleščino ali francoščino, kaj?

Sicer pa - RKC je morda res “lepa tradicija”, kljub temu pa je Vatikan več kot le to - neenaka priviligirana politično-gospodarska institucija, ki se je EDINA obrdžala skozi vsa obdobja. Nekoč v srednji šoli, ob ustanavljanju N.Si sva s kolegom prišla do zanimivega sklepa - Mi (cerkev) vam (politiki) vzgajamo volivce, vi (politika) pa nam (cerkvi) date to, kar želimo. Ok?

Krček, izredni študent EPF Maribor, in študent brez statusa na FF Maribor je danes postal 13. predsednik ŠOUMa. Zamenjal je mojega nekdanjega sošolca iz EPF Roberta Pritržnika, ki je s svoje funkcije odstopil iz osebnih razlogov.

Novi in nekdanji prezident ŠOUM, Andrej Krček in Robert Pritržnik

En retro zapis, ki se v mojem lajfu vedno znova ponavlja. Jutri je izpit. Moje znanje pa na nezavidljivi ravni.

Junk, ki mi leži v sobi pripravljen na novega lastnika.

Prvi oktober, ki označuje pričetek novega študijskega leta, je za nami. Nekateri pa še zmeraj o(d)pravljajo obveznosti iz starega. Seveda jim (vam) želim veliko uspeha, saj imam tudi sam še nekaj dolgov iz preteklosti za o(d)praviti. Navdih za pisanje tega prispevka sem dobil na forumu študentov našega faksa, kjer je trenutno najbolj aktualno vprašanje “kdaj bodo online izpitni roki za 2006/07?” Vprašanja logično postavljajo najbolj tisti, ki bi svoje dolgove radi čimprej rešili.

Bistven pomen seveda pomeni datum izpita. Da lahko prilagodimo svoje učenje nanj. Kot, da ni vseeno kdaj v novembru bo, tako ali tako bi po vseh izkušnjah morali začeti z učenjem že danes. Pa še to bi naj bilo prepozno. Ampak.. Jap, nam je lažje, če se učimo na postavljen cilj. Da nam je znan “namen”. Pa četudi, bo izpit pojutrišnjem, nam bo veliko lažje kot pa če vemo da bo enkrat marca. Občutek je povsem drugačen, pa tudi sam pristop do učenja in samega izpita.

Ne bom poudarjal, da zadnjih nekaj let sam sebi zatrjujem in se vedno znova prepričujem, da s prvim oktobrom (prej prvim septembrom) pa grem res zares. Z vsakodnevnim in sprotnim učenjem. Kaj pa je rezultat tega? Ko se objavijo datumi izpitov, si smelo začrtam visoke cilje. Dober mesec prej, recimo.

Ti cilji so: 

1. Pridobim si vso študijsko literaturo, prefotokopiram vse zapiske najbolj pridnejših študentk, pogosta vprašanja za izpit in skripto.

2. Postavim si jih na mizo. Označim (oštevilčim) si vse strani (vkolikor še niso).

3. Potem si izračunam koliko je dni do izpita in si pretopim po kalkulaciji ena stran 15min učenja.

4. Prvi dan hodim mimo, in zrem v oni kup papirologije. Da se soočim s nasprotnikom.

5. Sam sebe prepričujem zmorem. Vklopim teve. Rabim sprostitev. Teleteksta res že dolgo nisem bral. Prelistam vse. Tudi horoskop in osebne stike. Na tisti kup vržem novo Mladino ali Večer, da ga pokrijem in preženem slab občutek. To lahko storiš tudi s starejšim izvodom zgoraj omenjenih časopisov.

6. Preden obrnem list prve strani, me naenkrat začne zanimati vse. On-Line časopisje vseh slovenskih novičkarjev. Začuda se lahko zgodi, da odsurfam tudi na Direkt. Takrat, ko gledam pomoč študent-študentu na forumu.

7. MSN je v tem trenutku izredno pomembna zadeva. Neverjetno koliko ljudi te potrebuje ravno v času, ki ga želiš ti nameniti svoji obveznosti. Razumljivo kot pravi prijatelj si pripravljen poslušati (brati) in kaj svetovati prijateljem za osebne tegobe. Ker ti omenjena različica že dolgo ni bila nadgrajena, si pretočiš novega. Potrebno ga je naštudirati v nulo in osvojiti (z znanjem) nove funkcije.

8. Mine teden dni. Prijatelj te prosi za kidanje snega (do česar čutiš odpor), ali trgatev (pri kateri je najboljša stvar zaključek, tudi tisto te v normalnih okoliščinah ne vleče). Seveda privoliš, potrebuješ sprostitev. Svež zrak in družbe. Crknjen padeš za dva dni v posteljo.

9. Zunaj slišiš, s sosednjega igrišča, zvoke žoge. Ne moreš si nič, da ne greš pogledati in brcniti zraven. Dolgo že nisi..

10. Bliža se vikend. Še kak teden do izpita. Moraš ven. Da si spočiješ od (gledanja v tisti kup papirja). Tako v petek kot soboto. Ravno takrat je to edini vikend pravega dogajanja zunaj. A ni čudno, da ravno takrat ko se je potrebno učiti gredo vsi ven, čeravno je prej vso leto bilo več ali manj porazno? Logično - brez tebe ne gre. V nedeljo zato ne ujameš niti formule. Zbujaš se z Marijem na prvem programu, pa še to, ker ima Lenderova res piskajoče ubijajoč glas govora. Kaj bi šele bilo, če bi takrat prepevala?

11. Zadnji teden. Potrebno je na novo postaviti strategijo učenja. Vmes so manjše neprijetnosti načele prvotno začrtano in zastavljeno. Zapiske in uradno knjigo že odstraniš iz kupa. Prepustiš se le skripti in najpogostejšim vprašanjem z izpitov. Kosilo.

12. Preostane še samo nekaj dni do izpita. Opažaš, da že dolgo nisi posesal sobe, zbrisal prahu (moteč je tako na ekranu kot na policah in okoli monitorja). Ne zdržiš. Po dolgem času si konkretno pospraviš sobo, da je mama ponosna nate. Če bi glas segel res v deveto vas, bi bil pravi za oženit.

13. Tri dni do izpita. Voda teče v grlo. Ni več veliko časa. Zdaj ali nikoli. Strategijo znova postavljaš na novo. Listaš, bereš (skripto). Nič ti ni jasno. Razumljivo, skripta je napisana za tiste, ki so knjigo že obdelali. Postajaš lačen. To postajaš vsako uro. Nekaj pa ja moraš jesti, kajne?

14. Dva dni do izpita. Si že na tretji strani. Bereš, asociacija! Na pesem, ki jo dolgo nisi slišal. Moraš jo. Poiščeš jo med kupi mp3jev. Zarolaš. Prvič, drugič, tretjič.. Fantastično. Kaj pa cel album? Kako prija!

15. Dan do izpita. Sila. Zadovoljiš se že s 6. Bereš, nič več ne razume(va)š. Ker si prešteješ strani do konca ugotoviš, da tega do jutri niti ne prebereš kaj šele, da se naučiš. 100x si si povedal, da ne boš nikoli (več) švinglal. Hja, jutri pa res zadnjič! Pišeš “plonke”, na koncu ugotoviš, da bi bilo fajn skripto pomanjšano natisniti. To tudi storiš. Zvečer je na eni izmed komercialnih televizij Rambo. Gledal si ga že 99x. Samo enkrat ti še manjka do 100. Seveda ne gre mimo. Zaspiš.

16. Dan D - izpit. Razmišljaš ali bi raje oddal odjavnico? Ne, vsi pravijo, da itak nič ne znajo. To te nekak prepriča, da greš pisat.

17. Nič ti ni jasno kaj je notri. Malo se ozreš naokoli. Vsi pišejo. Z glavo “šobajo” po listu. Preden napišeš ime in priimek ter številko indeksa (ki je razumljivo ne veš - prepišeš jo s študentske) imata tvoja dva soseda napisano že vsak po eno stran. V glavi si misliš “U pičku mater!” Sam pri sebi pomisliš: »Pojma nimam, ampak vem kje imam to na plonkih napisano. Biti ali ne biti?! Ajde, grem probat!«

18. Asisent zumira po nas kot snajper iz Niša. Hodi kot Heinrich Himmler leta 43 po rajhstagu, da čuješ vsak njegov korak. Imaš občutek, kot da je sveže podkovan. Jebiga, ali 6 ali padec? Gremo na 6! Potegneš ga ven. Počasi. Najprej na nogo. Delaš se kot da pišeš. Nikakor ne najdeš takoj pravega. Zdi se ti, da te “stari” vidi. Logično, če vsi okoli tebe “šobajo” s čelom po listu. Valjda da si opazen, če si edini pokončen kot WTC-jeva dvojčka pred 11. septembrom.. More te zadeti!

19. Nagneš se naprej. Od oka na 17° od testa. Končno najdeš pravi listek. Gledaš vanj, nič ne vidiš. Luči so ugašnjene. Fakulteta špara. Ob tisočih izrednih študentih, ki prinesejo nekaj sto tisočakov na pladnju oni šparajo na razsvetljavi? Treba jo je bilo najprej vrečti v marmor. V glavi ti preletijo najbolj sočne kletvice z balkansko tematiko na račun faksa, dekana, matere božje. V afektu tisti marmor naložiš dekanu, kot grobniški spomenik. Ampak ajde, nekaj prepišeš. To ti uspe. Snajper ti pač ne dovoli dihati.

20. Okoli tebe počasi začenjajo oddajati svoje izdelke. Ti si edini, ki imaš samo en odgovor napisan. Pa še tega srednje žalostno.

21. Snajper medtem ko prepisuješ drugega, par klopi spredaj, razsede dva. Pišeš tretji odgovor. Notri je poleg tebe samo še peščica. Pišeš s strahom.

22. Četrti odgovor celo veš! Snajper pove, da je čas za oddajo.

23. Zadnjega ne znaš. Vprašaš soseda. Na očeh vidiš, da te vidi, ampak si mu moteč. Pravi, da tud on ne zna. Pogledaš ga kot pitbull in si misliš: »Jebem ti mater svinja lažniva!« Nekak prepišeš to zadnje vprašanje. Vse je to tak-tak. Sram te je oddati, a vseeno daš. Kaj ti pa preostane drugega? Stopiš ven.

24. Zunaj že teče debata o vprašanjih in medsebojno tekmovanje kdo več ve. Najbolj glasen je tisti, ki ti ni znal povedati odgovora notri. V glavi mu še enkrat podreš mater. Raje greš na kavo, da te sprosti od napornega meseca. Raje bi oddal tisto odjavnico.

25. Kdo je sedaj tisti, ki hodi na led pa ga ne izuči?!

“Sporočanje je dejanje, ko človek določeni stvarnosti da govorično obliko obstajanja, torej jo kot tvarino (temo) preslika s sredstvi danega jezika.” se glasi definicija sporočanja po stricu Toporišiču, ki jo moja generacija zna še danes sredi noči na pamet.

Sken iz zvezka za Slovenski jezik in sporočanje (1996)

Dr. Jože Toporišič je role model za vsako smrkavo profesorico slovenskega jezika, ki misli da je s svojo diplomo dosegla vrhunec svojega bednega življenja. One in njim podobne drkajo nanj kot (smo) mi na Pamelo pa še katero le, da le-te potem sproščajo svojo nedoživeto mladost in posledično terorizirajo svoje dijake/študente na karseda primitiven način - učiti se na pamet in požirati nebuloze pijancev, bohemov in drugih pedofilov kot največjo svetost. Užas. Nad slovenskim šolstvom sem razočaran, saj ne išče znanja. Je le ena bedna tekma, kdo se hitreje in temeljiteje nauči kaj na pamet. Da ne bo pomote, tako “učenje” mi nikoli ni povzročalo težav, vendar se mi zdi bedasto.

Mimogrede, mala strupenjača iz gimnazije, kot ona iz osnovne šole, ki mi je zagotovila, da iz mojega risanja in stripanja ne bo nikoli nič, mi je strogo zažugala, da pisanje ni zame. Preroško, ni kaj. Loto lističa ali športne napovedi jima zagotovo ne bi dal za izpolniti.

Prav veselo je bilo, ko smo sredi četrtega letnika izvedeli, da faks na katerega se vpisujemo ne bo točkovno omejen. Matura je tako bila le gola formalnost. Mi pa odfuk do amena in smo na razvid vseh faksov pribili papir z napisom “NO LIMIT!”. Priznam, prav smilili so se mi tisti, ki so kljub veliko vloženega truda padli skozi. Eni prvič, drugi drugič, nekateri pa celo tretjič. Zanimivo, naš tamau je moral leto kasneje v šolo, ne toliko ker je decembrski, temveč zaradi prešvohtne kilaže. Danes, si da v žep več ali manj vse vrstnike..

Kocka, Jaz, Gizmo (pod mano), Tišma & Lado (2000) pred III.gimnazijo v MB

Pogajanja 2007 so bila letos malce okrnjena od lanskih, pričakovati pa je bilo tudi več “radovednežev”. Še zmeraj je dokaj čudno, da se na taka tekmovanja ne prijavlja več prava željnih (posebej pa tekmovalnosti hotnih) študentov, posebej tistih najglasnejših pa tistih najbolj drznih, kot je to praksa v tujini po kateri se tako zelo radi zgledujemo ravno v naši podalpski Kuri. Velikokrat se zgodi, da mlajši pokažejo zobe starejšim, ter jih izločijo. Jebiga, smo pač tipične slovenske prpice, ki si ne upajo pokazati svojega (ne)znanje širši publiki.

Na kratko - tokrat je bila glavna tema objava fotografij znanih oseb (Več podrobnosti - klik), kljub predhodnem dogovoru, da se jih naj ne bi, v enem izmed rumenih medijev. Neke vrste zunajsodna poravnava. Tipičen ameriški primer. Sicer sem od naših študentov pričakoval malce več lisičenja značilnega ravno za njihove idealizirane prvoborce iz malih zaslonov, ki se jih rado jemlje za primerjavo. Sodelujoči so pogajanja vzeli dokaj resno, bilo je kar nekaj vroče krvi (preventivni razkorak med mizami) tako da je sodniška trojka (Toplak, Hojnik in Brezovnik) imela težko delo.

Glavna organizatorka Janja Hojnik pravi, da je v načrtu prehodni pokal med ljubljansko in mariborsko pravno fakulteto. Morda pa končno le dobimo pravo sliko, kateri faks je boljši. Ampak, pri vsem tem smo pozabili še na dolge nosove privatiziranih goriških Evropejcev..

Več (300) fotografij: tukaj (klik)