Prvi oktober, ki označuje pričetek novega študijskega leta, je za nami. Nekateri pa še zmeraj o(d)pravljajo obveznosti iz starega. Seveda jim (vam) želim veliko uspeha, saj imam tudi sam še nekaj dolgov iz preteklosti za o(d)praviti. Navdih za pisanje tega prispevka sem dobil na forumu študentov našega faksa, kjer je trenutno najbolj aktualno vprašanje “kdaj bodo online izpitni roki za 2006/07?” Vprašanja logično postavljajo najbolj tisti, ki bi svoje dolgove radi čimprej rešili.

Bistven pomen seveda pomeni datum izpita. Da lahko prilagodimo svoje učenje nanj. Kot, da ni vseeno kdaj v novembru bo, tako ali tako bi po vseh izkušnjah morali začeti z učenjem že danes. Pa še to bi naj bilo prepozno. Ampak.. Jap, nam je lažje, če se učimo na postavljen cilj. Da nam je znan “namen”. Pa četudi, bo izpit pojutrišnjem, nam bo veliko lažje kot pa če vemo da bo enkrat marca. Občutek je povsem drugačen, pa tudi sam pristop do učenja in samega izpita.

Ne bom poudarjal, da zadnjih nekaj let sam sebi zatrjujem in se vedno znova prepričujem, da s prvim oktobrom (prej prvim septembrom) pa grem res zares. Z vsakodnevnim in sprotnim učenjem. Kaj pa je rezultat tega? Ko se objavijo datumi izpitov, si smelo začrtam visoke cilje. Dober mesec prej, recimo.

Ti cilji so:

1. Pridobim si vso študijsko literaturo, prefotokopiram vse zapiske najbolj pridnejših študentk, pogosta vprašanja za izpit in skripto.

2. Postavim si jih na mizo. Označim (oštevilčim) si vse strani (vkolikor še niso).

3. Potem si izračunam koliko je dni do izpita in si pretopim po kalkulaciji ena stran 15min učenja.

4. Prvi dan hodim mimo, in zrem v oni kup papirologije. Da se soočim s nasprotnikom.

5. Sam sebe prepričujem zmorem. Vklopim teve. Rabim sprostitev. Teleteksta res že dolgo nisem bral. Prelistam vse. Tudi horoskop in osebne stike. Na tisti kup vržem novo Mladino ali Večer, da ga pokrijem in preženem slab občutek. To lahko storiš tudi s starejšim izvodom zgoraj omenjenih časopisov.

6. Preden obrnem list prve strani, me naenkrat začne zanimati vse. On-Line časopisje vseh slovenskih novičkarjev. Začuda se lahko zgodi, da odsurfam tudi na Direkt. Takrat, ko gledam pomoč študent-študentu na forumu.

7. MSN je v tem trenutku izredno pomembna zadeva. Neverjetno koliko ljudi te potrebuje ravno v času, ki ga želiš ti nameniti svoji obveznosti. Razumljivo kot pravi prijatelj si pripravljen poslušati (brati) in kaj svetovati prijateljem za osebne tegobe. Ker ti omenjena različica že dolgo ni bila nadgrajena, si pretočiš novega. Potrebno ga je naštudirati v nulo in osvojiti (z znanjem) nove funkcije.

8. Mine teden dni. Prijatelj te prosi za kidanje snega (do česar čutiš odpor), ali trgatev (pri kateri je najboljša stvar zaključek, tudi tisto te v normalnih okoliščinah ne vleče). Seveda privoliš, potrebuješ sprostitev. Svež zrak in družbe. Crknjen padeš za dva dni v posteljo.

9. Zunaj slišiš, s sosednjega igrišča, zvoke žoge. Ne moreš si nič, da ne greš pogledati in brcniti zraven. Dolgo že nisi..

10. Bliža se vikend. Še kak teden do izpita. Moraš ven. Da si spočiješ od (gledanja v tisti kup papirja). Tako v petek kot soboto. Ravno takrat je to edini vikend pravega dogajanja zunaj. A ni čudno, da ravno takrat ko se je potrebno učiti gredo vsi ven, čeravno je prej vso leto bilo več ali manj porazno? Logično - brez tebe ne gre. V nedeljo zato ne ujameš niti formule. Zbujaš se z Marijem na prvem programu, pa še to, ker ima Lenderova res piskajoče ubijajoč glas govora. Kaj bi šele bilo, če bi takrat prepevala?

11. Zadnji teden. Potrebno je na novo postaviti strategijo učenja. Vmes so manjše neprijetnosti načele prvotno začrtano in zastavljeno. Zapiske in uradno knjigo že odstraniš iz kupa. Prepustiš se le skripti in najpogostejšim vprašanjem z izpitov. Kosilo.

12. Preostane še samo nekaj dni do izpita. Opažaš, da že dolgo nisi posesal sobe, zbrisal prahu (moteč je tako na ekranu kot na policah in okoli monitorja). Ne zdržiš. Po dolgem času si konkretno pospraviš sobo, da je mama ponosna nate. Če bi glas segel res v deveto vas, bi bil pravi za oženit.

13. Tri dni do izpita. Voda teče v grlo. Ni več veliko časa. Zdaj ali nikoli. Strategijo znova postavljaš na novo. Listaš, bereš (skripto). Nič ti ni jasno. Razumljivo, skripta je napisana za tiste, ki so knjigo že obdelali. Postajaš lačen. To postajaš vsako uro. Nekaj pa ja moraš jesti, kajne?

14. Dva dni do izpita. Si že na tretji strani. Bereš, asociacija! Na pesem, ki jo dolgo nisi slišal. Moraš jo. Poiščeš jo med kupi mp3jev. Zarolaš. Prvič, drugič, tretjič.. Fantastično. Kaj pa cel album? Kako prija!

15. Dan do izpita. Sila. Zadovoljiš se že s 6. Bereš, nič več ne razume(va)š. Ker si prešteješ strani do konca ugotoviš, da tega do jutri niti ne prebereš kaj šele, da se naučiš. 100x si si povedal, da ne boš nikoli (več) švinglal. Hja, jutri pa res zadnjič! Pišeš “plonke”, na koncu ugotoviš, da bi bilo fajn skripto pomanjšano natisniti. To tudi storiš. Zvečer je na eni izmed komercialnih televizij Rambo. Gledal si ga že 99x. Samo enkrat ti še manjka do 100. Seveda ne gre mimo. Zaspiš.

16. Dan D - izpit. Razmišljaš ali bi raje oddal odjavnico? Ne, vsi pravijo, da itak nič ne znajo. To te nekak prepriča, da greš pisat.

17. Nič ti ni jasno kaj je notri. Malo se ozreš naokoli. Vsi pišejo. Z glavo “šobajo” po listu. Preden napišeš ime in priimek ter številko indeksa (ki je razumljivo ne veš - prepišeš jo s študentske) imata tvoja dva soseda napisano že vsak po eno stran. V glavi si misliš “U pičku mater!” Sam pri sebi pomisliš: »Pojma nimam, ampak vem kje imam to na plonkih napisano. Biti ali ne biti?! Ajde, grem probat!«

18. Asisent zumira po nas kot snajper iz Niša. Hodi kot Heinrich Himmler leta 43 po rajhstagu, da čuješ vsak njegov korak. Imaš občutek, kot da je sveže podkovan. Jebiga, ali 6 ali padec? Gremo na 6! Potegneš ga ven. Počasi. Najprej na nogo. Delaš se kot da pišeš. Nikakor ne najdeš takoj pravega. Zdi se ti, da te “stari” vidi. Logično, če vsi okoli tebe “šobajo” s čelom po listu. Valjda da si opazen, če si edini pokončen kot WTC-jeva dvojčka pred 11. septembrom.. More te zadeti!

19. Nagneš se naprej. Od oka na 17° od testa. Končno najdeš pravi listek. Gledaš vanj, nič ne vidiš. Luči so ugašnjene. Fakulteta špara. Ob tisočih izrednih študentih, ki prinesejo nekaj sto tisočakov na pladnju oni šparajo na razsvetljavi? Treba jo je bilo najprej vrečti v marmor. V glavi ti preletijo najbolj sočne kletvice z balkansko tematiko na račun faksa, dekana, matere božje. V afektu tisti marmor naložiš dekanu, kot grobniški spomenik. Ampak ajde, nekaj prepišeš. To ti uspe. Snajper ti pač ne dovoli dihati.

20. Okoli tebe počasi začenjajo oddajati svoje izdelke. Ti si edini, ki imaš samo en odgovor napisan. Pa še tega srednje žalostno.

21. Snajper medtem ko prepisuješ drugega, par klopi spredaj, razsede dva. Pišeš tretji odgovor. Notri je poleg tebe samo še peščica. Pišeš s strahom.

22. Četrti odgovor celo veš! Snajper pove, da je čas za oddajo.

23. Zadnjega ne znaš. Vprašaš soseda. Na očeh vidiš, da te vidi, ampak si mu moteč. Pravi, da tud on ne zna. Pogledaš ga kot pitbull in si misliš: »Jebem ti mater svinja lažniva!« Nekak prepišeš to zadnje vprašanje. Vse je to tak-tak. Sram te je oddati, a vseeno daš. Kaj ti pa preostane drugega? Stopiš ven.

24. Zunaj že teče debata o vprašanjih in medsebojno tekmovanje kdo več ve. Najbolj glasen je tisti, ki ti ni znal povedati odgovora notri. V glavi mu še enkrat podreš mater. Raje greš na kavo, da te sprosti od napornega meseca. Raje bi oddal tisto odjavnico.

25. Kdo je sedaj tisti, ki hodi na led pa ga ne izuči?!