Temnopolti voznik F1 Lewis Hamilton je bil na dobri poti do naslova svetovnega prvaka dirko pred koncem. Pa mu je spodletelo. Po lastni napaki pravijo. Hja..

Pogled na lestvino pred zadnjo dirko (TTX, RTVSLO)

Jasno je, da je Hamilton v moštvu suspendiranega McLarena kot avstajder in da je celotna sezona tempirana na dosedanjem prvaku, do včeraj izgubljenemu, Špancu Fernandu Alonsu, ki pa mu od danes naprej že diha za ovratnik s štirimi točkami zaostanka.

Kaj lahko Hamiltonu odvzame naslov? Moj odgovor - lastno moštvo! Spomnimo se na Ferrari in Eddieja Irwina, pa tudi Rubensa Barichela.

U Hrvatskoj caruju nepismeni sportski novinari koji se kupaju jednom mjesečno i izgledaju kao da ih je poplava izbacila!

Zdravko Mamić, šef NK Dinama Zagreb o naplavljenih hrvaških novinarjih

O poplavah in “osnutku” kodeksa oblačenja slovenskih novinarjev znotraj Guzejevega javnega zavoda se je v preteklih dneh dvigalo ogromno prahu, precej pa tudi okoli šefa Dinama Zagreb Zdravka Mamića, ki je vse novinarje “nabil na kurac” istočasno pa še “ovaj Jutub“.

Mamić se je pred nekaj meseci v enem izmed svojih izpadov dotaknil tudi zunanjega izgleda športnih novinarjev naše južne sosede. Slednji so izjave Dinamovega šefa označili kot fašistične, javnost pa je še enkrat le zamahnila z roko. Pred dnevi, ko je na zadnji odmevnejši tiskovki eno izmed novinark 24sata Romino Eibl označil za “kurvetino”, pa ga je le-ta prijavila na policijo. Eiblova pravi, da ne bije vojne zoper Mamića, ampak le spremlja njegovo “delovanje”. Uredništvo 24sata pa zahteva opravičilo Dinama, sponzorjev in pravi:

Poziv 24Sata

Podržavate li i ovo: kad Mamiću ne odgovara tuđe mišljenje, onda se obrušava na nježniji spol najpogrdnijim uvredama i klevetama, kao što je učinio u petak našoj kolegici. Predstavlja se kao veliki humanitarac, čovjek koji brani Hrvatsku i s njom se poistovjećuje, a istovremeno poseže za najvulgarnijim seksitičkim kafanskim uvredama. Uskoro će biti jasno podržavaju li sponzori ovakvo ponašanje. Nama u redakciji 24sata je to neprihvatljivo. Neka drugi šutke gledaju u pod, mi nećemo! Možda Mamićevi igrači jesu na prodaju, kao i ugled Dinama i njegovih sponzora, ali naši novinari i urednici nisu na prodaju! Redakcija 24sata zahtijeva žurnu i bezuvjetnu javnu ispriku NK Dinama, očitovanje svih mjerodavnih institucija i sponzora. Također, 24sata će svim pravnim sredstvima tražiti zaštitu od Mamićevih uvreda, kleveta i javnih prijetnji likvidacijom.
PRIJAŠNJI INCIDENTI ZDRAVKA MAMIĆA
1. Novinarima koji su pratili sudski proces protiv njega psovao majku i zaprijetio da će ih “zaklati ako još nešto napišu”
2. Autom udario policajca koji ga je zaustavio zbog krivog parkiranja. Policajac je kasnije sve “zaboravio”
3. Štakom udario pročelnika Zavoda za urbanizam Miljenka Mesića, a ovaj mu je uzvratio.

Kljub vsemu pa mu tako klub kot njegov igralski kader ter privrženci ostajajo zvesti z razliko od Guzejeve naluknjane trdnjave, kjer interni dogovori in nekatere informacije curljajo v javnost.

Zdravko Mamić na Nova TV o hrvaških športnih novinarjih

Zdravko Mamić na tiskovni konferenci tudi o novinarki Romini Eibl

“Slovenec? Ne, hvala! 101% Štajerc!”

Postšpanski štajerski pregovor

Kaj je krivo, da našim športnikom zmanjka odločnosti v najbolj pomembnih trenutkih ne vem. Zagotovo pa je jasno nekaj drugega - naši se v ključnih trenutkih bojijo zmagati. Jaka Lakovič je skorajda že pridobil in osvojil status Saše Djordjevića, vendar mu proti Grkom pač ni uspelo tega potrditi. Tanka linija je med junakom in.. ne, ne bom zapisal bedakom, saj je Jaka izvrsten košarkar. Pač med junakom in nejunakom.

Zamišljena Slovenija

Vse je kazalo, da bi naši letos lahko prvič po dolgem času naredili korak naprej, dasiravno ekipa ni bila optimalna. Rezultati v predskupini in v drugem krogu so bili izjemni. Ekipa je bila kompaktna, neuničljiva. Tekma z Litvo je bila le formalnost. Morala bi biti zgolj trening, pa je bila napoved za nadaljnjo katastrofo. Grki in Nemci so to le potrdili. Popoln zlom je sicer bila že dobljena tekma z aktualnimi evropskimi prvaki Grki, ki so jim naši do konca dajali lekcijo. Hja, da Grkov pač ne gre podcenjevati ve vsakdo, ki ima saj nekaj osnov iz Antike. Grški trojanski konj pa nam je zobe pokazal ravno takrat, ko smo že razmišljali o (pol)finalu, ko je bilo najmanj treba. Na koncu. V zadnji četrtini. Yannakisovi pol-bogovi so naše ase popolnoma deklasirali in nam zadali največji poraz v zgodovini slovenskega športa. Sanje so se razblinile, pravljice je bilo dokončno konec. Vraževerneži bodo takoj pripomnili - “Dragič, vrni masko na obraz! Saj le tako ekipa zmaguje!”

Eurobasket 2007 v Španiji se že preveša v drugi krog. Naši imajo izredno priložnost, da se vanj uvrstijo s polnim izkopičkom, čeprav se jutri “vdarijo” s prav tako še neporaženimi Francozi. Le-te dobro poznamo, z njimi pa so se dodobra seznanili tudi naši reprezentantje na nedavnih pripravljalnih tekmah.

Slovenska reprezentanca je po nekaj kilavih poskusih na velikih tekmovanjih tokrat resnično kompaktna in popolna. Močna in enotna, kot še nikoli doslej. Kljub dejstvu, da v njej ni nekaterih izvrstnih posameznikov (Udrih, Nachbar, Brezec), pa lahko vseeno računamo/upamo na visoko uvrstitev. Moj tip - med prvih pet, ob nekaj sreče in malo manj napakah, pa celo medalja.

Naši

Da je bil Milko Djurovski nogometni genij, ko sem jaz šele začel greti šolske klopi sem bil hitro poučen s strani nogometnih zanesenjakov. Da pa je bil tudi zvezda v polnem pomenu besede, pa spoznavam šele danes. Že prav, da je moja generacija bolj kot o njegovih fuzbalskih mojstrovinah poučena o njegovem nočnem življenju, a vseeno resnica ostaja - Milko je (bil) car.

Milko Djurovski na pomožnem igrišču NK Maribora

Zlatko in Milko sta NK Maribor zunaj ljubljanske izolacije potegnila iz nogometne pozabe, saj so se zanj začeli zanimati tudi tuji mediji. Pretekli teden sem najbolj organizirano nogometno institucijo pri nas v Ljudskem vrtu obisk(o)val vsak drugi dan, ravno zaradi njiju. Naročniki so hoteli naslovke, intervjuje, fotke.

V današnji Mladini je eden boljših klepetov z njim, saj je Marcel Štefančič zajel ravno to, kar danes fuzbal je - Hollywood in nič drugega. Tudi Milko se je v svojem času šel Hollywood, vendar v mejah zmogljivosti kapacitet, ki so mu bile dane. V tistih drugih časih bi tudi Beckham bil čudak, četudi ni nikoli živel za “železno zaveso”. Milko je poleg tega, da je uspešno tresel mreže in lomil hrbtenjače nasprotnikov, se zraven (nehote?) šel tudi šov biznis. Nagajiv prestop k Partizanu, turbofolk, pestro nočno življenje, oglaševanje parfumov (ste vedeli, da ga je hotela znamka Bohem?) in hulahop imidž (sončnih očal mu niso dovolili nositi, kar danes denimo prakticira Edgar Davids), knjiga “Boško i ja” in množična prodaja kratkih majic z njegovo sliko je samo nekaj faktov, ki potrjujejo, da si tega niso izmislili na Zahodu. Ob vsem tem pa je treba priznati, da je trmast Milko ostal ljudski človek. Morda še preveč.

Tako v športu kot v politiki in tudi na estradi nam največ preglavic povzročajo ravno južni sosedje Hrvati. Ali pa se sami preveč obremenjujemo z njimi. V glavnem, veliko slajše je poraziti njih kot pa koga drugega. A se to ne dogaja prav pogosto.

Hrvati so že davno ugotovili, da sami ne zmorejo vsega, zato so pred nami začeli v športu z naturalizacijo. Poslednji njihov Wunderkind je prav gotovo brazilski nogometaš Eduardo Da Silva, ki je v “lijepu njihovu” prišel s 15imi. Danes trese mreže v Premier ligi v moštvu londonskega Arsenala. Zdravko Mamić jih ima še nekaj na zalogi. Pred tem so tretje mesto v fuzbalu odnesli z ekipo, ki si jo delno lasti tudi BiH. Enako velja za zgodbo banjaluškega tenisača Ivana Ljubičića, ki brani hrvaške barve. Pa zlata generacija v rokometu, katere lider je bil ravno naš Iztok Puc. Da ne omenjam dvigovanja uteži z Nikolajem Pešalovim in slovenskih smučarskih trenerjev, serviserjev in opremljevalcev. Kje so bile naše trezne glave, ko sta Ivica in Janica iskala streho pod glavo?

Kaj pa mi? Že prav, da smo poslovenili Merleno Ottey, samo kako desetletje prepozno. K nam je prišla, ko Jamajka več ni računala nanjo. Podobna je zgodba Bernharda Knaussa z Avstrijci. Se mi zdi, da je bila najboljša naložba le Britta Bilać, pa še to bolj po zaslugi soproga Boruta, kot pa koga drugega. Dobra naložba sta bili tudi Olga Čečkova in Natalija Derepasko. Od naturalizacije Ariela McDonalda (slovenski potni list, da v Maccabiju ni bil tujec), Stana Reddicka, Klitona Bozga (za reprezentanco ni nikoli igral), Rastka Stefanovića, Dejana Perića (oba nista nikoli oblekla reprezentančnega dresa), Miljana Goljovića, Vladimirja Stepanie (kje sta se izgubila?), Sergeja Rutenke (prehod med BLR in ŠPA), Ildarja Rahmatuljina (ki je že igral za drugo reprezentanco pred slovensko), Eda Kastelica, Aleksandra Rodića (ki igra za Interblock in je slovenski pasuš potreboval le za dober posel) in drugih je naša državna reprezentanca imela bolj malo. Da ne omenjam estradnike, ki so čez noč postali Slovenci, pa sama Kura od njih nima ničesar. Recimo Jelene Karleuše in Djordje Balaševića. Krokodilje solze mi tečejo, ko se spomnim, da država ni znala poskrbeti za v Mariboru rojenega žogobrcarja Fredija Bobiča in naturaliziranega italjanskega košarkarja Gregorja Fučko. Z odbojkarjem Matejem Černičem ni bilo nič bolje. Naši so ga pač spregledali, tako da danes brani barve Italije. Borut Semler je moral iti na hrvaško športno gimnazijo, kjer ga je še isto leto opazil nemški Bayern, ker je za slovenske razmere bil preslab. Rudi Zavrl ni ničkaj lobiral pri Toniju Vidmarju, ki nastopa za reprezentanco Avstralije. Sicer v državi kengurujev rojeni Slovenec najverjetneje ne bi imel nič proti, če bi ga vpoklicali. Nihad Pejković, ki je veljal za izvrstnega golmana, tudi ni dal doprinosa slovenskemu reprezentančnemu nogometu, razen tega da danes vodi selekcijo SPINS.

Po drugi strani pa kar nekaj naših športnikov goji povsem zaničljiv odnos do “svete” reprezentančne majice. Izstopata nogomet in košarka. Včasih je reprezentanca pomenila spoštovanje in dolžnost, pa tudi dokazovanje. Danes velja za kar nekaj čez noč nastalih zvezd le kot obremenitev. Tako “črni” Peter Vilfan za MMC, ki pravi, da bi se Boštjan Nachbar, Primož Brezec, Beno Udrih, Sani Bečirović ter Marko Milić morali odzvati povabilu selektorja. Drugi (Zagorac, Vujačić), ki so zanj povsem povprečni igralci in bi za igranje morali celo plačati, niso omembe vredni in o njih nima smisla niti govoriti. Pravi pa, da je glavna razlika med Tony Parkerjem in Benom Udrihom (o.p.p. oba igrata za prvaka NBA lige) v tem, da je prvi celovit vrhunski športnik, drugi pa to nikoli ne bo. MVP lanske NBA sezone Parker se je za RA SLO celo pošalil na račun svojega soigralca iz Spursov, ko so ga vprašali kje misli, da je Beno z:”Ne vem kje je Beno. Verjetno kje na plaži v družbi lepih deklet!“

Tony Parker francoski košarkaški zvezdnik niti ne pomisli, da bi reprezentančno majico obesil na klin.

Na vse to, bi dodal le en star slovenski rek, ki pravi:”Iz seljaka nikoli ne spraviše sela!“